Home

Spremno besedilo, nastalo ob mojem izboru in prevodu esejev in intervjujev Danila Kiša, naslovljenih Homo poeticus, (Beletrina, Koda, 2019)

Oktober, jeseni leta 1989. Takrat je, po nekajtedenskem zavračanju hrane, po operaciji odvzema pljučnega krila, zaradi katere se je počutil »duhovno kastriran«, po raku, ki ga je pokosil, odšel Danilo Kiš. Če bi zdržal samo še slaba dva meseca, pravijo, bi tisto leto zanesljivo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Če bi živel še pol leta, bi bil priča padcu berlinskega zidu. Še dve leti in bi doživel razpad Jugoslavije. Sreča je, da slednjega, torej bratomorilske vojne, ki je sledila, ni videl. Kdo ve, kako bi pisatelj judovskega in pravoslavnega rodu, ki se je imel za edinega jugoslovanskega pisca, prenesel pogled na še eno manifestacijo zla, tistega zla, ki ga je, kot je rekel v enem izmed intervjujev, že kot otrok »občutil na svoji koži, v svoji duši«.

Rojen v nesrečnem zgodovinskem trenutku, leta 1935, mami Črnogorki in očetu madžarskemu Judu, je bil že vnaprej obsojen na tistega, ki ga marširanje zgodovine ne bo pustilo pri miru – potem ko se leta 1942 njegov oče skorajda čudežno izmakne pokolu Judov v Novem Sadu, ga kasneje skupaj z drugimi družinskimi člani odpeljejo v Auschwitz, od koder za njim več ni sledi. Njegova mama je bila kot pravoslavka izvzeta, deček Danilo pa tudi, saj sta ga starša, da bi ga ubranila pred zlo usodo Judov, dala petletnega pravoslavno krstiti.

Kiš je v sebi združeval kulturno zaledje več nacij in jezikov (k madžarski in črnogorski kulturi lahko pridamo še najmanj njegovo dolgoletno bivanje v Franciji ter odlično poznavanje ruske kulture) ter dve veri (ob pravoslavni in judovski je bil v šoli sicer vzgajan še v katoliški), in ko je tistega oktobra leta 1989 preminil v Parizu, je z njim, ker ni imel otrok, »izginila ta čudna rasa«, kot je svoja raznolika izhodišča opredelil sam.

Na začudenje mnogih, ki so njegovo življenjsko pot spremljali, je bil pokopan v mestu, ki ga je s prihodom v Pariz zapustil, v Beogradu, toda še bolj kot to je čudilo dejstvo, da je bil kot ateist, ali pa nemara gnostik in mistik, pokopan pravoslavno. Toda ni šlo za naključje ali voljo, ki ne bi bila njegova – pravoslavju je želel vrniti, ker ga je kot dečka rešilo. Kiš, pravijo tisti, ki so ga poznali, ni ostajal dolžan.

***

Njegova lastna pozicija v svetu in z njo vse tisto, o čemer bo v odrasli dobi napisal stotine briljantnih strani, se mu je po svoje posvetila že kot otroku. Postalo mu je jasno, ko so se z družino preselili iz ene ulice v drugo. Ne to, da jih pri selitvi, ki ji bodo sledile nove, poganja strah njegovega očeta, juda, ki je verjetno na nezavedni ravni verjel, da bo »z menjavo prebivališč pobegnil svoji usodi« − vpliv zgodovinskega trenutka na družino mu bo jasen kasneje, ob drugih dogodkih. Kišu se je ob prvi selitvi razkrilo, da izstop iz okolja, v katero je bil umeščen, povzroči popolno relativizacijo vseh pojmov, pravil, navad in običajev, ki jih je dotlej imel za samoumevne.

Fantje iz Bemove ulice v Novem Sadu, ki jo je Kiš zapustil, so namreč verjeli, da so najmočnejši in najboljši, da so plemeniti, ker so njihovi spopadi s fanti iz drugih ulic zgolj obrambne narave, da so pravični, ker napadejo le takrat, ko gre za maščevanje zaradi razžalitve, ampak, glej ga zlomka − fantje iz Grčkoškolske, kamor se je Kiš preselil, so o sebi mislili enako. S čudenjem in nejevero je opazoval, kako »tudi tukaj, v novem naselju, vladajo enaka pravila in miti o skupnosti, oblasti in zvestobi ter enaka mržnja do ‘sovražnika’«.

Z nečim na videz preprostim, kot je selitev v drugo ulico, je Kiš dobil perspektivo tistega, ki stoji zunaj. Ki vidi v zakulisje ali, če hočete, ki svet opazuje iz notranjosti dvojnega, ruskega okna. Trdnost sveta, ki ga je obkrožala, sestavljena iz skrivnih rokovanj in teritorialnih bojev, je nenadoma razpadla, s trdnostjo pa tudi vsakršna (nova) možnost pripadnosti.

Človek, ki je kdaj, hote ali nehote, izstopil iz samoumevnosti pripadanja, ali ki je bil iz pripadanja izločen, ker ni bil poravnan z navadami in običaji skupine, ali ki sploh nikoli ni pripadal, ima vednost, zaradi katere ne more − tudi če bi si za to prizadeval − igrati nikakršne vloge v krožkih skupnega imenovalca. Ve za trhlost konstrukcije, kakršna je Kišu zamajala otroški svet. Ve, da je v jedru pripadanja laž. Če bi hotel laž prekriti, bi moral igrati. Bistvo pripadanja pa je ravno v tem, da je nasprotje igre: ali pripadaš ali ne. Ali verjameš ali ne. Ali si naš ali nisi. Tisti, ki vlogo igra, je nesproščen, obsojen na delanje napak, zaradi česar ga našisti zaznajo hitreje, kot gospodinja opazi majhen madež na kuhinjski mizi. Imitator predstavlja distanco, s tem pa grožnjo umetno vzpostavljeni harmoniji, ustvarjeni iz pravil, ki se jih ne preizprašuje.

Kiš je že kot otrok dognal, da pripadanja ne marajo resnic − zahtevajo ustavljanje na pol koraka, kadar bi nas nova spoznanja o sebi ali o svetu lahko dislocirala, umaknila iz udobja znanega. Pripadanja so način preživetja, zatiskanja oči pred bolečino.

Kajti za vsakršno uteho, ki naj bi jo nudilo priseganje zvestobe isti vrhovni instanci, marširanje pod istim simbolom ali celo skupno nedeljsko kosilo z bližnjimi, stoji dejstvo, da smo v osnovi povsem sami.

Ko se je Kiš kot otrok preselil iz ene ulice v drugo, ni ničesar izgubil. Z grozo je dognal, da ničesar ni imel.*

***

Pripovedujte mi, kakšen je bil Kiš, na Cetinju, kjer je Kiš preživljal dijaška leta, ob skodelici kave in rakiji prosim tamkajšnjega pesnika in pisatelja Milorada Popovića. Kakih sto, dvesto metrov od kavarne, v kateri sediva, je stanovanje Kiševega strica, ki je po tem, ko so odpeljali očeta Eduarda, sprejel svojo sestro Milico in njena dva otroka, Danila in Danico. Želim si zgodb o Kišu, želim vedeti, kako je, če mu sediš nasproti in ga, namesto v stavke, ki so zaznamovali moje zadnje leto, gledaš v obraz. Kakšen je bil ta obraz?

»Bil je zelo nenavaden človek,« reče pisec, se malce ustavi in pomisli, kot se ustavi človek, ki si izpod usedlin desetletij v spomin priklicuje minuli svet in takratne ljudi. »Danilo je bil že na pogled nenavaden, na daleč je zbujal pozornost,« reče. »Tisti dolg, konjski obraz, velik nos, kuštrava glava, bistre, prodorne oči. Karizmatičen in nekako krhek obenem. Ženske so ga imele izjemno rade. Bil je nekako, kako naj rečem … čist je bil. Ostal je otrok,« pripoveduje Mijo.

»Ko ga človek bere,« rečem jaz, »dobi občutek, da je moral biti zaradi izjemne natančnosti, doslednosti, resnosti, neizprosnosti … da je moral biti tudi precej naporen. Težak. Je bil intenziven sogovornik?«

»Ne bi rekel,« reče. »Morda, če je kaj spil. Ampak, ne, ljudje so ga zelo zanimali in jih je z radovednostjo in z neko posebno milino in občutljivostjo poslušal.«

Pridruži se nama fant mojih let ali malce starejši in ob dognanju, da se pogovarjava o Kišu, veselo vzklikne: »Danilo! Njegov stric je bil moj dedek.«

Morda je Kiševa »čudna rasa« z njegovo smrtjo izginila, ampak še je tu, na Cetinju, kamor sem ga šla minulo poletje zasledovat in kjer sem ob ljudeh, ki se ga posredno ali skozi pripovedovanja poznali, pred Nacionalno biblioteko našla njegov doprsni kip. Še je tudi v Beogradu, od koder mi ljubezniva pisma pomoči pri urejanju in prevajanju pošilja Mirjana Miočinović. Je v Ulici Danila Kiša, kjer stoji samo ena stavba, z eno samo številko ulice, kot je vse življenje sam stal tudi pesnik-pisatelj. Je v številnih debatah o njegovi literaturi, ki ne pojenjajo, v diplomskih nalogah, doktoratih, monografijah, navsezadnje Kiš obstaja povsod in v vsakomur, ki odpre katerokoli njegovih knjig, prevedenih v več kot petdeset jezikov, kjerkoli na svetu, kajti kje je spravljen duh umrlih, če ne v besedah, ki so jih pustili za sabo?

Ob prevajanju, branju, premišljevanju o njem se je z njim še mogoče pogovarjati. Kiš je mojster, ki s smrtjo ni prenehal učiti. Medtem ko je v osemdesetih zaznamoval pisce, kot so Drago Jančar, Andrej Blatnik, Aleš Debeljak in mnoge druge, je zdaj na voljo nam, mlajšim, rojenim v osemdesetih ali kasneje, da stopimo z njim v dialoško razpravo. Natanko to je branje njegovih besedil: energično razpravljanje, ki tudi od nas terja, da zavzemamo jasna stališča in jih odločno, brez relativiziranja nedvoumnega, artikuliramo: v odnosu do sveta, zločinov, ki jih ta vsebuje, in literature, ki o njih priča.

Kiš je bil ves čas razpet med homo poeticus in homo politicus, med Koestlerjevim komisarjem in jogijem, med Orwellovo idejo o angažirani literaturi in Nabokovo čisto literaturo, vse to je hkrati bivalo v njem, se izmenjevalo, spajalo, medsebojno izničevalo – zaganjal se je v svet in se potem umikal v literaturo, v pisanje in prevajanje. Kiš, vedno na križišču, vedno med nasprotnima poloma, zato ni nenavadno, če je rekel, da je želel s pisanjem »združevati oddaljene svetove«.

Za mnoge formativen avtor je to postal in ostal zato, ker je ob svojih iskanjih kot tudi ob zagovorih literature opravil domačo nalogo, ki je številni pisci ne: raziskal je, kaj literatura (»poezija«, kot jo je označil) sploh je in na kak način z njo vstopamo v svet (v družbeno realnost oziroma politiko). Kakšno je orodje, ki ga ima pisec v rokah, in kakšna sta s tem njegova dolžnost in odgovornost?

***

Bil je vedno hkrati povsod in nikjer. Morda je bil še najbolj »na svojem« v Beogradu, v času študija, ko je »potonil v ta svet tako imenovanega boemstva, v Tri šešira, v Prešernovo klet, kjer je »pil, pošteno, na prazen želodec in do dna, vedno na eks«, ob tem pa je študiral in se pripravljal na poklic pisca, izdal svoj prvi roman, poetično Mansardo, kasneje pa še Psalm 44, Rani jadi (Zgodnje muke) in Bašta, pepeo (Vrt, pepel, Cankarjeva založba, 2003). Z naslednjo knjigo, z romanom Peščanik (Peščena ura, Goga, 2014), je zaključil družinski ciklus, ki je svojstveno iskanje očeta in z njim sveta, ki je izginil. Sledila je Grobnica za Borisa Davidovića (Mladinska knjiga, 1978), z njo pa največja literarna polemika na območju Jugoslavije, kar jih pomnimo. Njegovi kritiki so ga, pod pretvezo, da je napisano plagiat, zares pa zaradi judovstva, idej, nevarnih za komunizem, zaradi menda pomanjkanja patriotizma in verjetno tudi zaradi nemalo zavisti ob talentu, ki ga je kazal, neprenehoma vlekli po časopisih, televiziji, ga žalili in napadali do onemoglosti. V takšni situaciji je pisec vedno v svojstveni dilemi: ali naj se vključi v polemike, v zunanji svet (v politiko) in kritikom odgovori, ali pa naj verjame, da je njegov odgovor že literatura (poezija)? Mirjana Miočinović je bila tista, ki mu je prigovarjala, da pri tej stvari ne sme popustiti. Če bi molčal, bi ga kot pisca ubili. Svojim kritikom je odvrnil s polemično knjigo Čas anatomije (Ura anatomije), napisano v mesecu dni, ki je v njegove oponente priletela kot ponižujoča zaušnica. Z njo je »provincialcem in gasilcem« razložil, kaj sodobna literatura sploh je, ki je oni, zazrti v lokalno ustvarjanje, v (soc)realizem, v pisanje »iz naroda in za narod«, niso najbolje razumeli.

Razlagati, braniti svoje lastno delo, to je bilo za tiste čase, ali pa je še danes, nekoliko nenavadno, saj naj bi pisec po nekem nenapisanem pravilu molčal in kritikom prepustil, da interpretirajo njegovo delo. Iz intervjujev: »Kdo vam je rekel, da pisatelj ni pravi naslov za razlago svojega dela? Naj vam povem, zaupno, da je to zgolj nedavna izmišljija, s katero so na dan prišli naši gasilci, zgolj zguljena fraza, po kateri je pisatelj neumnež in ventrilokvist.« Toda ne le da je Kiš, v nasprotju z mnogimi avtorji, sam natanko vedel, kaj je napisal in zakaj, okoli sebe tudi skorajda ni imel kritikov (morda je bil izjema Predrag Matvejević), ki bi bili za razlago njegovega dela kompetentni, vsaj ne bolj od njega. Še Miroslav Krleža, ki je Kiša kot pisca podpiral, se v veliki polemiki nikoli ni javno oglasil, nikoli vstopil v debato.

Misel se ponuja sama od sebe: kako samoten mora biti človek, ki mora napisati knjigo, da bi razložil svojo predhodno knjigo?

Ko se je po nenehnem metanju polen pod noge utrudil Beograda, je spakiral kovčke in odšel v Pariz, v mesto, ki ga je imel rad, saj se, med drugim, v njem »knjigarne in kavarne dotikajo z rameni, kot bi podpirale druga drugo«. Pariz, presečišče sveta, »velika kuhinja idej« in zatorej tudi tisto mesto, ki ga je izbral ob prostovoljni odločitvi za izgnanstvo in kjer je nadaljeval s pisanjem: ob zbirki esejev in intervjujev Homo poeticus velja omeniti še Enciklopedijo mrtvih (Mladinska knjiga, 1987).

Toda kamorkoli je prišel, se mu je aristokratsko samotnemu do zadnjega dogajalo, da je bil s svojim okoljem resda v »nekakšen abstraktnem dialogu«, toda – »oni nimajo mojega sveta«. Med njegovo kulturo in ljudmi, ki so ga obkrožali, ni bilo nikakršnih referenc.

***

Pisal je malo, čakajoč na izjemne trenutke, vredne ubeseditve, na uobličenje »Forme, ki bi morda lahko povzročila, da se ta usodni poraz, ta obsodba na poraz, zazdita manj boleča in manj nesmiselna«. Se dosledno držal ugotovitve, da je največji prekršek, ki ga lahko pisec stori v odnosu do svojega dela, ta, da »piše o nečem, kar se ne dotika njegovega najglobljega bistva«. In trpel, ko ni pisal, saj je bil v »neprijetnem, prisilnem pričakovanju«. V nemočnem čakanju, da bi ga »nekdo ali nekaj osvobodilo«.

Njegov opus tako ni velik – nekaj zbirk zgodb, esejev, romanov, nekaj ohranjenih pesmi in iger – a je v tistem, kar je pustil za sabo, razvidno, da je neprekosljiv stilist ter izjemen pričevalec zgodovine. Kiš ni verjel »v piščevo domišljijo«, saj se mu je zdelo, da je vse, kar je treba napisati, že pred njim in v njem, da si ničesar ni treba izmisliti, pač pa, v slogu ruskih formalistov, zgolj »potujiti« navadno, se z ironijo in humorjem povzdigniti nad tragično ter z dokumentom in metaforo preseči čustvo, (samo)cenzuro in za literaturo preveč neverjetne dogodke iz življenja. »Nisem drevo brez korenin, nisem sirota,« je govoril Kiš, ki je v svojo literarno družino umeščal Krležo, Crnjanskega, Andrića, med duhovne očete tudi Borgesa. Pisal je slogovno in idejno izjemno dovršene knjige, z vsako na novo odkrivaje svet literature in sebe kot pisca. S tem in takšnim opusom je po mnenju mnogih (Kundera, Sontag, Brodski, Rushdie itd.) postal eden najpomembnejših piscev druge polovice 20. stoletja.

***

V redu, leposlovje, bi morda kdo rekel. Toda ali so danes še relevantna Kiševa publicistična besedila, nastala v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja?

To vprašanje v sebi nosi predpostavko, da se je svet v zadnjih štiridesetih, petdesetih letih znatno spremenil, toda zdi se, da 21. stoletje ni drugega kot ponovitev ali trajanje kulture in ideologij minulega stoletja, predvajanih v visoki ločljivosti in distribuiranih s hitrim internetom, kot bi rekel eden najbolj lucidnih premišljevalcev našega časa, Mark Fisher. Ob izboru intervjujev in esejev, ki sem jih opravila na podlagi zbirk Homo Poeticus, Život, literatura (Življenje, literatura, oboje izdano v Sarajevu, 1990) ter Gorki talog iskustva (Grenka usedlina izkušnje, Beograd, 2012) je bila moja naloga torej ne toliko v izbiranju besedil, ki bi bila še aktualna, temveč izmed nabora besedil izločiti tista, ki so vezana na partikularnosti, na določene osebe, določene knjige in tako dalje, ter ohraniti ona, ki so po svoji vsebini bolj univerzalna. Kar po takšnem izboru ostane, docela zdrži »preizkus časa«, če po povedanem sploh še lahko govorimo o tem konceptu.

Ne pozabimo, kako je Kiš že v sedemdesetih, še pred pričetkom vojne v Bosni, natančno definiral nacionalizem in nacionalista, s sumničavostjo gledal na tako imenovanega domoljuba (»sum nacionalizma vzbuja vsakdo, ki deklarativno izjavlja, da piše ‘iz naroda in za narod’«) ter postavil matrico, s katero je ne le napovedal čas, ki prihaja, marveč so njegovi premisleki o naravi nacionalista, žalibog, še vedno ali znova aktualni. Nacionalist je strahopetec in nezadovoljnež, je pisal Kiš, ki »se v mirnih časih ne upa upirati iz strahu pred posledicami svojega upiranja«.

Očitno časi niso več tako mirni, saj nenadoma ni več sramotno javno pokazati, da se zavzemaš za najbolj nizkotne ideje in ideologije. Javnost je polna nacionalistov, ki si rečejo domoljubi in ki so se za nacionalizem prej, v drugačnih časih, bržčas opredeljevali samo za štirimi stenami, doma. Časopisi, družbena omrežja, televizija so spet polni akademikov, politikov, pisateljev, ki pod pretvezo domoljubja jurišajo v nacionalizem. Drhal (Kiš: »Bodi enako prevzeten do princev kot do drhali.«), kaj pa drugega, pa za njimi, v copycat maniri, kakor navsezadnje tudi naši populisti kopirajo od tujih nacionalističnih politikov.

Vse več je objav na družbenih omrežjih, v katerih menda ugledni politiki pozivajo, da »bodi ponosen, da si nacionalist«, ter nekakšnih pamfletov, objavljenih v strankarskih trobilih, ob vročih fotografijah Severine, v katerih nas menda intelektualna elita med drugim poučuje o mučni »nacionalni shizofrenosti« tistih, ki smo pripadniki več narodov.

In tako v vsej zahodni družbi, ki se, medtem ko se vzpostavlja nova (stara) normala, kakor da v nizkem startu pripravlja na vnovičen padec v nečastje.

***

Kaj lahko v tem in takšnem svetu, v svetu ponovitve in vnovičnega vzpona uničujočih politik ponudi branje Kiševih esejev in intervjujev?

Vsekakor z branjem dobimo sogovornika, ki ve – in to do konca zagovarja – da ni mogoče relativizirati zločinov, jih upravičevati v imenu zgodovinske nujnosti in napredka, kajti »hierarhija vrednot obstaja«. Zlo obstaja. Ni nejasno, kje in kaj je. Naša moralna pravovernost, nas opominja Kiš, bo ovrednotena po tem, kako smo se opredelili v odnosu do tistih politik, ki v človeku uničujejo vsakršno sled homo poeticusa in ga reducirajo na politično žival.

Z branjem Kiševih esejev in intervjujev dobimo sogovornika, ki ob denimo Kovačiču, Rushdieju, Hemonu, Nikolaidisu, že s tem, kar je bil in kar je govoril, dokazuje, da je tisto najboljše, kar je na področju literature nastalo, povečini prišlo od »nacionalno shizofrenih« in drugače dislociranih ljudi, ki so v svojem okolju čutili nelagodje, ki v dejstvu, da si človek, reduciran na nacijo, ideologijo, vero, niso videli nobenih razlogov za ponos.

Iz enoumja, iz instantnega tvorjenja kanonov, iz nevprašljivih gotovosti – v pluralizem, v dvom, bi rekel Kiš, ki je s svojim opusom zgradil eno izmed poslednjih zatočišč zdravega razuma. Za tiste, kajpak, in navsezadnje nas sploh ni malo, ki kljub vsemu na razum, na veščino, na umetnost, na poezijo še stavimo.

Nam lahko to ponudi malce utehe in smisla?

* Variacijo tega odlomka besedila sem objavila na spletnem Delu – Zapisi iz podtalja: O pripadanju

__

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s