Home

 

Ob prevodu Polne glave radosti Ognjena Spahića (Goga, 2016)

Kompleksna čustvena stanja, kot so nemir, bes, gnus. Soočanje z boleznimi, smrtjo in minevanjem. Trenutki, v katerih nakopičene napetosti eskalirajo v nasilje. Nepomirjenost z banalnostjo in lažnivostjo dominantnih družbenih ideologij. Drsenje v norost. Uganili ste: naslov zbirke zgodb Polna glava radosti Ognjena Spahića govori predvsem o avtorjevem odličnem smislu za humor. Glave njegovih junakov so pač vse, samo polne radosti ne, saj naslov z ironijo kaže na utvaro, ki smo ji priča, ko gledamo »neskončno dolgočasne programe kabelske televizije, na katerih si prizadevajo, da bi ves entuziazem voditelja in urednika seželi v še eno do bolečine izpraznjeno laž, v en sam stavek: življenje je čudež.« Tisto, kar Ognjena Spahića v pisanju poganja, je iskanje resnice v literaturi, izstop iz zlaganosti, potvarjanj in pretvarjanj. Ko se resnici približuje z lučjo, ko jo priklicuje iz teme, mu – dobesedno – nič človeškega ni tuje.

Spahiću je psihologija homo sapiensa jasna do te mere, da se zlahka odpravlja v manj raziskane čustvene pokrajine in svoje junake potiska v stanja, kjer pričenjajo vibrirati, pokljati po razpokah in spreminjati obliko. Ob tem jih razdela do najmanjšega delčka, ki ga v svojem doživljanju in čustvovanju izločijo: gre za zgodbe, ki so polne kapljic znoja, kapljic krvi, pa tudi solz in urina, v svoji preciznosti pa gre še dlje – vse do opisov kemičnih procesov, ki se v junakih odvijajo, ko ob sončnem zahodu hodijo po peščenih plažah, ko jih ponese glasba, ko se ljubijo, ali, navsezadnje, trohnijo v prah, v katerega se naposled povrnemo.

Toda ne le mikro svetovja, Spahić ima širino tudi pri izbiri lokacij: popeljal nas bo pod zemljo, kjer se koti nova generacija podganje zalege, ali pod tesni pokrov grobnice, kjer počivajo krvosesi, nato pa nas v naslednjih zgodbah vrnil na površje in od tam skozi stratosfero izstrelil v vesolje. Naš pogled bo usmeril v krošnje dreves, v katere se zaletava veter, v jato ptic, ki preleti okenski okvir, v reke, ki jih ni moč najti na zemljevidih sveta, temveč zanje vemo samo, če se nahajamo v kraju, skozi katerega tečejo. Skozi svetove njegovih junakov tečeta tudi vino in viski, pa kava, veliko kave, in včasih kaj iz širokega nabora substanc na recept, ki prav tako ustvarjajo specifične kontekste čustvenih stanj.

Spahić je neka vrsta pisateljskega polihistorja, nekdo, ki poseduje ogromno znanja o raznih mikro in makro svetovih in njihovih procesih, toda obenem nas nikoli ne dolgočasi z nepotrebnimi podatki, nasprotno: vsak podatek je natanko tam, kjer mora biti in zato, ker mora biti. Polna glava radosti je v prvi vrsti knjiga, ki je živa, ali, če hočete, resnična, ob tem pa nikoli ni izrečen en sam odvečni stavek.

Zase pravi, da je pisec, ki ‘s preprostmi besedami opisuje kompleksna čustva’. Sama dodajam, da imamo pred sabo avtorja, ki je verjetno največji mojster sloga na področju nekdanje Jugoslavije. Bralec bo iz njegovega pisanja prišel spremenjen, nemara celo zbujen: z izostrenimi čuti za življenja, ki nas obkrožajo, omamljen od posebne vrste senzibilnosti, ki je lastna samo Spahiću. S sinusi, odprtimi za resnico in, kakopak, poln radosti.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s