Home

Banksy je mojster preusmerjanja pozornosti in igranja skrivalnic. Prisiliti nas zna, da pogledamo natanko tja, kamor sam hoče.

Če se vam je Banksy do zdaj po nekem čudnem naključju izmikal in zanj še niste slišali, ste ga skoraj zagotovo videli – podobo deklice s pobeglim rdečim balonom, Steva Jobsa kot imigranta z macintoshem v roki in culo čez ramo, dva britanska policista med poljubljanjem, podgano na poti v Hollywood, opico z napisom »zdaj se smejite, toda nekega dne bomo me vladale« ali kako drugo od značilnih Banksyjevih podob.

Banksyjevi vizualni komentarji stvarnosti se niso pojavljali le na ulicah velemest, temveč, v skladu sedanjostjo, tudi na družabnih omrežjih, forumih in blogih, na katerih se občinstvo še posebej rado navdušuje nad hitro razumljivimi duhovitimi prebliski, ki jih Banksy pooseblja s svojimi grafiti. Obenem si »svojega Banksyja« v obliki majčke, skodelice za kavo ali vžigalnika za nekaj evrov lahko privoščite na vsaki večji tržnici.

Čeprav je Banksy v zadnjem času – kot se to odmevnim posameznikom rado zgodi – tudi sam postal svojevrstna znamka, se za poplavo svojih podob v javnosti ne opravičuje. S prisvajanjem ulic in prilaščanjem javnega prostora ljudem vrača, kar so jim velike korporacije s svojimi oglasi vzele. »Vsako oglaševanje v javnem prostoru, ki ti ne ponuja izbire, če ga hočeš videti ali ne, je tvoje. Pripada ti,« je zapisal v knjigi Wall and Piece (Zid in del, 2006). »Na razpolago ti je, da ga vzameš, preurediš in uporabiš na nov način. Prositi za dovoljenje je tako, kot bi vprašal, ali smeš obdržati kamen, ki ti ga je nekdo ravno vrgel v glavo.« Kajti po njegovem problem ni v vandalizmu, temveč v brandalizmu, problem je v sledenju, ne kršenju zapovedi.

Njegovi posegi v javnost sicer niso omejeni zgolj na grafitanje. Prispodoba kamna, ki ti prileti v glavo, je nemara uporabna tudi za razlago, čemu je »vzel, preuredil in po svoje uporabil« glasbeni album, ki ga je leta 2006 izdala dedinja verige hotelov Hilton. Banksy je na dan izida albuma izvedel nekakšno antikrajo ali narobe obrnjeno krajo: po blagovnicah številnih angleških mest je albume Paris Hilton nadomestil s svojo verzijo, na kateri je starleta prikazana zgoraj brez in z glavo čivave, na zgoščenko je posnel ponavljajoče se puhlice, ki jih je v javnosti izrekala, vse skupaj pa pospremil še s slogani, kot so »Ni mišljeno, da bi bilo življenje pravično« in »Vsak cede, ki ga kupiš, me pomakne še korak naprej iz tvoje lige«.

Kamen, ki nam je priletel v glavo v podobi Paris Hilton, je obteženega z novimi pomeni vrgel nazaj v družbo. Kot so poročali iz veleblagovnic, se nihče izmed kupcev ni pritožil.

Nastanek Banksyja

Grafitarsko kariero je začel s prostoročnim risanjem v njujorškem grafitarskem slogu, a mu to ni šlo preveč dobro. V omenjeni knjigi se spominja, kako je neko noč, ko je bil star osemnajst, poskušal na potniški vlak v Bristolu napisati Late again (Spet pozen), toda prišla je policija, pred katero jo je ucvrl skozi bodičasto grmovje, to pa ga je hudo opraskalo. Njegovim prijateljem je uspelo priteči do avta in pobegniti, sam pa se je še eno uro skrival pod tovornjakom, medtem ko je po njem curljalo olje iz motorja. »Ko sem tako ležal in poslušal policiste, me je prešinilo, da moram čas, ki ga porabim za izdelavo grafitov, prepoloviti ali pa obupati nad celotno zadevo.« Nenadoma ga je spreletelo, da bi lahko uporabil šablone in z njimi risal črke poljubne velikosti. Ko se je sredi noči priklatil domov, je svojemu takratnemu dekletu povedal, da je »doživel epifanijo«, ta pa mu je odvrnila, naj zmanjša uporabo drog, »saj veš, da škodijo tvojemu srcu«.

S šablonami je postal dovolj hiter, s tem pa tudi dovolj svoboden, da je lahko izoblikoval značilni slog, po katerem ga poznamo danes. Začel je s slikanjem podgan in šele tri leta kasneje mu je nekdo rekel, češ, kako zvito, podgana se s pomešanimi črkami prebere kot umetnost (v angleščini rat in art), in pretvarjati se je moral, da je to vedel že ves čas. Razlog za glorifikacijo podgan je sicer razložil takole: »Podgane živijo brez dovoljenja. So osovražene in preganjane. Živijo v tihem obupu sredi umazanije, pa vendar so sposobne na kolena spraviti cele civilizacije. Če si umazan, nepomemben in neljubljen, so podgane tvoji ultimativni vzorniki.«

Drug pomenski nivo, ki se odpira ob podobi podgan, je seveda ta, da je v angleškem jeziku, predvsem v pouličnem slengu, podgana sinonim za izdajalca. Torej za osebo, ki izda podatke, ki škodijo izdajalčevemu zavezniku, s čimer je zavezništvo prekinjeno. Banksy, ki zaradi napol legalne ali ilegalne narave svojega dela skrbno skriva svojo identiteto, bi »podganjo naravo« lahko očital novinarjem in po novem celo angleškim učenjakom, ki se na vsak način trudijo dokopati do njegove »prave identitete«, za kar ne zbirajo sredstev – nazadnje so ga skušali razkriti s kombinacijo prijemov, med katerimi so bili celo kriminalistični. Bolj ko se Banksy skriva, bolj ko je slaven, večja je želja po vednosti, kdo je oseba za psevdonimom. Toda odločitev za anonimnost, četudi izhaja iz povsem praktičnih razlogov, je v svetu selfijev in »tepcev, ki te posiljujejo s svojimi malimi grdimi facami«, prijetna osvežitev. Vsaj za hip smo lahko osredotočeni na stvaritev in varni pred stvariteljem.

Skoraj legalen

Banksy je mojster preusmerjanja pozornosti in igranja skrivalnic, in to ne samo, ko pride do vprašanja njegove identitete. Prisiliti nas zna, da pogledamo natanko tja, kamor sam hoče. In navadno bo šlo za točko, ki se pojavi, kjer je nismo pričakovali, za majhno napako v ustaljenem redu reči, ki nam realnost na novo oriše.

Takšni so bili denimo desetaki, ki jih je v znesku milijon funtov natisnil leta 2004 – na njih je bila podoba princese Diane, besedilo Bank of England (Banka Anglije) pa je spremenil v Banksy of England (Banksy Anglije). Večjo vsoto teh bankovcev je vrgel v množico, zbrano na karnevalu v Notting Hillu, toda ko je ugotovil, da so skušali obiskovalci karnevala bankovce unovčiti v lokalnih trgovinah, je nadaljnje poskuse z njimi opustil, saj je za poneverbo denarja predvidena večletna zaporna kazen. Zaradi incidenta ni bil nikoli obsojen (najprej bi moral biti razkrit), je pa na princeso Diano spet referiral lani, ko je v tematskem parku Dismaland med drugim postavil na ogled prevrnjeno Pepelkino kočijo, pospremljeno s tropom paparacev, ki fotografirajo nesrečo.

Še preden je ustvaril satirično parodijo tematskih parkov, se je leta 2006 pomudil v Disneylandu, v katerem je na eno izmed klopic namestil napihljivo lutko, oblečeno v zapornika iz Guantanama. Varnostniki so jo opazili šele čez kako uro, v preiskavo o storilcu pa se je vključil celo FBI.

»Problem tematskih zabaviščnih parkov,« je rekel tedaj, »je v tem, da ne obravnavajo zares pomembnih tem.«

Samovoljo, s katero spreobrača ustaljena pravila delovanja družbe, je pokazal tudi z umeščanjem svojih slik v najbolj znane njujorške in londonske galerije in muzeje, s čimer je nehote razkril, kako slabo so varovani. Ko ga je neki novinar vprašal, zakaj je to storil, je odvrnil, da zato, ker je imel doma »nekaj slik, ki so se mi zdele dobre. Pa sem mislil, da bi jih, saj veste, razstavil v galeriji. Sicer bi samo stale doma in jih ne bi nihče videl.« S tem je odgovoril tudi kritikom, ki mu očitajo, da »obstaja samo na očeh javnosti« – to, kar razumemo pod pojmom uveljavljene umetnosti ali kanona, po drugi strani obstaja le v galerijah. Sicer teh slik ne bi nihče videl.

A ne le galerije, v istem obdobju je podobno subverzivno in obenem duhovito gesto izvedel, ko se je vtihotapil v londonski živalski vrt in na zid ob jetniškem domovanju slona nasprejal slonovo stališče: »Hočem ven. Ta prostor je preveč hladen. Skrbniki smrdijo. Dolgčas, dolgčas, dolgčas.«

»Efekt Banksyja«

Nasploh so živali, kot tudi ljudje v uniformah, pa otroci in starostniki stalnica njegovega ustvarjanja; slon je postal del njegove stvaritve tudi ob »tridnevni ekstravagantni vandalizaciji skladišča«, ki jo je v Los Angelesu izvedel leta 2006. Pobarval ga je v roza in zlatem vzorcu, ki je bil enak tistemu na tapetah, s čimer je hotel opozoriti na »slona v prostoru«. Ta naj bi nosil sporočilo o revščini, učinek pa je bil drugačen in po svoje predvidljiv – zdrznili so se predvsem borci za pravice živali, zaradi česar je moral slon zadnji dan razstave nastopiti nepobarvan. Je pa ta razstava Banksyja dokončno izstrelila med megazvezde sodobne umetnosti, saj je pritegnila pozornost številnih zvezdnikov, med njimi zakoncev Jolie-Pitt in Christine Aguilere, ki so za dela »atraktivnega in politično nekorektnega umetnika« z veseljem posegli v svoje denarnice. Aguilera je kupila podobo kraljice Viktorije, uprizorjene med spolnim aktom z žensko, in dva printa. Za vse skupaj je odštela 25.000 dolarjev, kar se zdi zdaj, ko so cene njegovih del strmo narasle, smešno malo.

Novinar Max Foster je, da bi ponazoril porast zanimanja za Banksyja, posledično pa za vso ulično umetnost, skoval frazo »efekt Banksyja«. Banksy, čigar dela zdaj dosegajo tudi že skoraj milijonske vrednosti, je za sabo potegnil celotno ulično umetnost. Ob tem je nenadno zanimanje za ulične umetnike seveda pokomentiral v svoji maniri – na spletni strani je objavil podobo dražbe, ki jo je pospremil z napisom: »Ne morem verjeti, da vi debili dejansko kupujete to sranje.« Ko ga je novinar nekoč vprašal, kakšno je njegovo mnenje o trgu umetnin, je odvrnil, da »sorodno kot drugi trgi, trg umetnin nagrajuje sposobnost zanesljivega in rednega ustvarjanja prepoznavnih produktov, kar po moje ni ravno recept za vznemirljivo umetnost«.

Na konstantne ponudbe izdelovalca športne obutve Nike, da bi za njih oblikoval superge, odgovarja še bolj ostro: denimo s podobo dečka, ki mu Nikejev logotip prebada zgornji del telesa, zaradi česar deček kriči od bolečin. »To je kot v tistem črnem vicu,« je dejal, »ko hči za enajsti rojstni dan očeta prosi za superge Nike, pa ji ta odvrne – dovolj si stara, da si jih lahko sama narediš. Nekako ne bi bil rad del tega.«

Od povzpetnika do art terorista

Leta 2010 se je javnosti predstavil še z režijskim prvencem, dokumentarnim filmom Izhod skozi trgovino s spominki, s katerim je bil nominiran za oskarja (podelitve se ni mogel udeležiti, saj mu niso dovolili, da pride z opičjo masko na glavi). V filmu spoznamo Thierryja Guetto, priseljenca v L. A. iz Francije, obsedenega s snemanjem ulične umetnosti. V nekem trenutku se njegova pot prekriža z Banksyjem, ta pa mu dovoli, da ga snema, a le na način, ki ne bo razkril njegove identitete. Počasi se pokaže, da Guetta nima nikakršnih veščin snemanja ali režiranja dokumentarcev, zaradi česar vajeti v roke vzame Banksy in naposled ustvari film o Guetti, o njegovem razvoju od snemalca do posnemovalca ulične umetnosti, ki čez noč postane velika zvezda, Mr. Brainwash.

Če smo bili že ob tem sicer izredno duhovitem in domiselnem dokumentarnem filmu skeptični – Guetta je najbrž le eden izmed Banksyjevih alteregov –, se zdi letošnji The Banksy Job še nekoliko bolj privlečen za lase. Film obudi in kontekstualizira že nekoliko pozabljeno časopisno novico: leta 2003 je nekdo sredi belega dne s trga v središču Londona ukradel ogromen Banksyjev kip, parodijo Rodinovega Misleca, ki se je imenoval The Drinker (pivec). Kasneje je bil kip dostavljen nazaj, toda zdaj je sedel na wc-školjki, ime pa mu je bilo The Stinker (smrdljivec). V dokumentarnem filmu izvemo, da je bila kraja kipa delo samooklicanega art terorista, ki je imel z Banksyjem neporavnane račune. Pod režijo se sicer podpisujeta Ian Roderick Gray in Dylan Harvey, toda vse skupaj že od daleč deluje kot še ena izmed Banksyjevih potegavščin.

Filmov o Banksyju je sicer nešteto, prav dobre informativne zabave pa boste deležni, če si ogledate Banksy Does New York (Banksy obdela New York, 2014), ki prikazuje mesec dni njegovega rezidenčnega bivanja v New Yorku, ko je vsak dan javnosti predstavil po eno delo. V njem spoznamo tudi njegovo altruistično naravo. V enem izmed projektov je na obstoječo sliko idilične pokrajine naslikal vojaka v nacistični uniformi, ki zazrt v daljavo počiva na klopci. Predelano sliko je poimenoval Banalnost banalnosti zla in jo podaril fundaciji Housing Works, ki se ukvarja z brezdomci, okuženimi z virusom hiv. S pomočjo posrednika jim je sugeriral javno dražbo, na kateri so sliko prodali za 615.000 dolarjev.

Banksyjev komentar izraelsko-palestinskega spora pa tudi informacijo o tem, kaj se z grafiti dogaja, ko grafitar odide s prizorišča, pa boste med drugim našli v dokumentarnem filmu Style Wars 2 (Vojne stila 2, 2013), pod katerega se podpisujeta Veli Silver in Amos Angeles. Gre za ulična umetnika slovensko-švicarske naveze, ki sta ob dokumentiranju svojega iskanja grafitarskih legend ustvarila najbrž najbolj zabaven dokumentarni film, kar jih je kdaj bilo na sončni strani Alp.

Banksy v Kranju in Rimu

Style Wars 2 bo mogoče videti tudi ob razstavi Banksyjevih del, ki so jo v kranjski galeriji Layer odprli v torek, na voljo pa bo do septembra 2016. Tu bodo razstavljena Banksyjeva dela, last slovenskega zbiratelja, ki ne želi biti imenovan – morda iz strahu pred krajo ali pa se je nalezel nekaj Banksyjevega duha anonimnosti. Četudi »muzeji niso najboljši prostor za ogled umetnosti«, kot bi dejal Banksy, je odprava v Kranj nemara najboljši način, da si na enem mestu ogledate več njegovih stvaritev hkrati. Umetnikova retrospektiva pa je od nedavnega na ogled tudi v rimski galeriji Palazzo Cipolla.

Druga možnost je seveda gverilsko iskanje Banksyjevih grafitov po mestih – največ jih je v Londonu in Bristolu, z malo sreče pa ga boste našli tudi v Berlinu, New Yorku in še kje. Tu, na ulicah mest, ki so si zaradi oglasov velikih korporacij in njihovih verig podobne kot jajce jajcu, so Banksyjevi grafiti več kot dobrodošli. Ne le, da razbijajo monotonost in enoličnost, temveč so predvsem način komuniciranja, v katero se ne vključujemo po pripadnosti znamki, temveč z zavestjo o pripadnosti človeški, če ne celo podganji vrsti.

Besedilo je prvotno nastalo za Sobotno prilogo Dela, junij 2016

Foto: Reuters

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s