Home

Videl sem vsa ogledala na tem svetu

in nobeno izmed njih ni odsevalo mene.

J. L. Borges

 

Če bi na oseben način napisala, zakaj pišem o osebnih rečeh.

Zveni kot avtorefleksija, ki ti jo predlaga psihoterapevt, da bi ob motrenju tvojih slepih peg detektiral vrsto tvoje osebnostne zablode: »Kaj pa vi sami mislite – zakaj to počnete?«

Toda stvar je še nekoliko bolj zapletena, saj naj bi v primeru avtobiografskega pisanja o avtobiografskem pisanju sama nastopala tako v vlogi »pacienta« kot v vlogi »psihoterapevta«.

Izvajala naj bi avtorefleksijo avtorefleksije.

Konstelacija, znotraj katere mi bo nujno spodletelo.

Ne svojih motivov ne same sebe mi ne bo nikoli uspelo razložiti dovolj natančno, dovolj izčrpno ali dovolj … objektivno, da bi lahko večno držali. Najbrž je to razlog, zakaj se večina avtorjev po zadnjem napisanem besedilu ne ustavi.

Reči se ponujajo logično sestavljene – ker to potrebujemo za preživetje – kvečjemu v vzvratnem ogledalu (pa še tam so bliže, kot se zdijo).

Obenem pa – in to je znotraj konteksta literature zanimivo – kljub temu ne morem izreči ničesar, kar ne bi bilo res. Ne sveta ne sebe ne morem prikazati narobe. Resnica ne izhaja iz dejstev, temveč prav iz (avto)refleksije. Iz tistega, kar zapolnjuje prostore med enim in drugim podatkom. Recimo temu – naracija. Večno fluidna naracija, odprta za mnoštvo branj, ki je obenem prav zaradi takšne narave edini približek resnice. Naracija je tista, ki poraja resnico, dejstva so samo škrbasta lestev do nje. Mar ni prav to razlog, zakaj je hotel Platon iz države izgnati pesnike?

In seveda: da bi naracija učinkovito izrekala resnico, si mora izposojati iz bazena laži.

 

***

Ćale je šel lani ali predlani – na stara leta, ko ljudje ob vse večji bližini smrti postajajo vse bolj vraževerni – k t. i. vidovnjaku. K jasnovidcu. Ki je v Bosni še veliko več kot zgolj prerokovalec: vidovnjaki znajo ne le napovedati prihodnost, temveč ponudijo tudi vpogled v težave sedanjosti. Pomagajo s praktičnimi nasveti in posebnimi obredi, če se moraš denimo rešiti urokov, ki ti jih je nekoč nekje pretkano naprtil nekdo, ki te ne mara, ti zavida, se ti maščuje, ker si spal z njegovo ženo, ali kakršnikoli so že razlogi ljudi, da te uročijo. Vidoviti Drago. Ćale mu je kazal fotografije svojih otrok – očitno se temu vidovnjaku vednost razkrije ob vizualni podobi ljudi –, od najmlajšega (takrat 8) do najstarejše (takrat 38). Ob vsaki fotografiji se je ustavil, jo natančno preučil, pričel včasih zaskrbljeno odkimavati ali mrščiti obrvi, spet drugič je, preden je spregovoril, položil kazalec in sredinec na sence – Vidoviti Drago je mojster tudi v ustvarjanju dramaturške napetosti. Mlajši brat (21) da ima nemirne noge in slab spanec, »nešto ga mući, to treba rešiti«, je izrekal resnico, ki mu je bila posredovana iz višjih instanc. »Neka spava podignutih nogu,« je svetoval. Sestra dvojčica (takisto 21) da je trmasta in je zato z njo nemalokrat težko. Dolgo je zrl v fotografijo, šel s prstom počasi po obrisu njene brsteče mladostne postave, na kratko zavzdihnil, a ni bilo videti, da bo na dan prišel z idejo, kako bi nekoga, ki je menda trmast, ozdravili trmavosti. Potem je prišla na vrsto moja fotografija. Ne vem, katero je ćale nesel s sabo, morda za Vidovitog Dragu izbira fotografije sploh ni bila pomembna, v vsakem primeru jo je samo oplazil s pogledom, niti sekundo se ni pomudil ob moji pojavi, ko je že zamahnil z roko in sklenil: »Sa njom nikakvih problema. Ona ima dar govora. Ona će se snaći.«

 

***

»V čem je torej tvoj problem?« zaslišim svojega notranjega psihoterapevta, ki se je porodil v začetnih odstavkih tega pisanja.

Vidoviti Drago je vendar odločno povedal: »Nikakvih problema

Ko mi je ćale zelo doživeto razlagal o svoji transcendentni izkušnji z vaškim zdravilcem, sem sprva pomislila, kakšno nelogičnost je ta šarlatan izjavil, saj očitno ne ve, da domnevna prisotnost daru pomeni tudi obvezo darovanja, to je plačevanja cene, zaradi česar vsekakor nastopijo tudi problemi. Že trenutek zatem pa se mi je razjasnilo, da je v dveh stavkih pravzaprav modro strnil vse, kar je moč povedati o mojih vzgibih za pisanje, o aktu pisanja in posledicah pisanja: ker znam govoriti, se znam rešiti.

Saj poznate tisto šalo o nemškem paru, katerega otrok ni govoril? Kljub njunim številnim prizadevanjem je molčal vse do osmega leta, ko se je ob kosilu iznenada obrnil k mami in rekel: »Mi podaš sol, prosim?« Starša ga zaprepadena gledata, češ, kako to, da si zdaj spregovoril? Pa jima odvrne: »Do zdaj je bilo vse v redu.«

Mar ni prav ta šala bolj kot zgled nemške urejenosti dokaz, da se z govorom rešujemo?

Sama imam sicer v mislih reševanje, ki je bolj eksistencialne narave (to je obenem, v svetu sramotnih honorarjev, tudi edini preostali način reševanja z govorom/pisanjem).

Prva izmed fundamentalnih človeških potreb – ko so zadovoljene potrebe za preživetje – je ta, da si želimo biti prepoznani kot osebe. Mar nas ne boli najbolj, ko nam kdo očita kaj, o čemer mislimo, da se ne sklada z nami? In po drugi strani, mar ni najbolj blagodejno in spodbudno, kadar imamo občutek, da nas oseba na drugi strani razume? Da k nam ne pristopa z vnaprej določeno sodbo, pač pa nam da prostor, da se izrazimo?

V življenju sem imela pogosto to srečo, da sem v trenutkih, ko sem to najbolj potrebovala, naletela na osebe, ki so me prepoznale. Obenem sem se sama reševala prav z »darom govorjenja«, zaradi katerega so me te osebe sploh lahko videle.

»Nisem te guglal in nisem poizvedoval o tebi,« mi je pred leti med spoznavanjem dejal nekdo, ki je prav zaradi takšnega pristopa kmalu postal moj bližnji zaupnik in sogovornik.

Kdor pride do tebe z izdelanim mnenjem o tebi, ne pride do tebe. Pa vendar se nam ves čas dogaja prav to: na delovnem mestu, v bežnih ali celo ljubezenskih odnosih najpogosteje nastopamo zgolj kot projekcija osebe na drugi strani, zgolj kot statisti v tujem filmu, ki nima ničesar z nami.

Posledica tega je občutje samote. Samote kot najbolj bazičnega človeškega izkustva. Rodimo se sami, umremo sami. A vendar. A vendar obstajajo presunljivi trenutki, ki niso zgolj hoja mimo, pač pa se zgodi, da nas uspe oseba na drugi strani brati, mi pa njo. Ali pa se za hip vsaj tako zdi. Magija, bi morda rekel vaški zdravilec.

In to je eden izmed razlogov, zakaj umetniki »govorimo«. Skozi umetnost ubesedujemo svet, kot ga doživljamo ali smo ga doživeli. Morda je gonilo tega ideja, da bi bili, če bi ob branju nekdo drug doumel naš svet, manj sami. Prepoznanje je ravno to – občutek razblinjanja samosti. Samosti kot najbolj avtentične izkušnje človeka, ki jo ves čas potiskamo v ozadje in se skušamo zamotiti z drugimi rečmi, ki bi zapolnile praznino. Ob tem umetniki sodimo med nesrečnike s slabimi potlačitvenimi mehanizmi ali, če hočete, s povečano senzibilnostjo (dar & darovanje), zato je soočanje s samostjo in bolečino, ki v njej priplava na površje, za nas neizogibno. In več ko je soočanja s samostjo, večja je nuja po njenem razblinjanju, torej pisanju, upovedovanju. (Ali navsezadnje avtodestruktivnem bežanju.)

Ob tem moram – morda predvsem v izogib glorifikaciji avtorja – nujno izpostaviti, da se avtor in bralec razlikujeta zgolj po tem, da je bralcu dovolj, če samega sebe najde v tujih besedah, ki – spet – ker se v njih prepozna, brišejo njegov občutek samosti. Ali kot bi dejal pisatelj, na čigar ramena se pogosto ponižno povzpnem, Lojze Kovačič: »Če vprašaš pisatelja, zakaj piše, in bralca, zakaj bere, boš skoraj v sto primerih dobil identičen odgovor.«

 

***

Saj vem. Hočete, naj bom bolj konkretna. Bolj osebna. Zanimivo, da sta ta pojma povezana.

Ali pa ne, morda pa hočete, naj bom manj osebna? Morda vas s svojim osebnim pristopom iritiram? »Kdo pa misli, da je, a misli, da je (njena zgodba) kaj posebnega?!« se morda oglaša Slovenec v vas. Slovenec v vas se ob neposrednem, osebnem upovedovanju včasih postavi tudi na drugo stran in reče: »To, da na tak način govori o sebi, je pogumno.« Ne, ni pogumno. To počnem, ker ne morem drugače. Strahopetec ima za svoja dejanja enake vzgibe. Počasi bom morda začela uresničevati tudi že davno spoznanje, da ne smem dopustiti, da bi me mnenja drugih kakorkoli ovirala pri izbiri načina življenja, v katerem nam je že tako ali tako dano bolj malo svobode.

Nekdo je bil na enem izmed mojih branj na Metelkovi in ob tem tvitnil: »Poslušam Dijano Matković, ki bere ful osebne reči … Ne vem, no …«

Če vas iritiram in če glede mene niste prepričani – smo na isti valovni dolžini. Oziroma: zelo verjetno je, da samo sebe iritiram mnogo bolj kot lahko vas in da vase dvomim bolj zagrizeno kot največji dvomljivci med vami.

To počnem vsak dan, malodane ves čas. Po eni strani se mi nenehno – ob doživljanju čisto konkretne realnosti, karkoli že konkretna realnost pomeni – v glavi vrti vzporedni film, sestavljen iz okruškov spomina, okusov čustev, napol oblikovanih misli, ki bi jih morala sestaviti v naslednjo knjigo, pretočiti v literaturo. Po drugi strani pa tega trenutno ne počnem in pogosto ne vem, ali mi bo sploh kdaj zares uspelo. Ali bo naslednja knjiga sploh kdaj nastala. Vem le, da mora. In hujši ko je pritisk, da mora, manj zmorem napisati.

»Pa dobro,« se zdaj že nekoliko nejevoljen oglasi psihoterapevt, »zakaj pa mora nastati?«

Ker mora.

Ker nihče ne more povedati moje zgodbe namesto mene!

Ker bo Straža pri Novem mestu, kakršna je bila v času mojega odraščanja, ko je bila po številu prebivalcev, zasvojenih s heroinom, druga v državi, brez mojega ubesedovanja za vedno izbrisana. Ker sicer nihče ne bo občutil, kako je neki fant, kadar se ga je zadel, z jakostjo do konca nabijal I Feel Loved benda Depeche Mode, da je odmevalo po vsej vasi in sem šla mimo iz šole in sem »na suho« zaplavala z njim, I feeeeeel loveeeed, in bila vesela, ker sem vedela, da mu je nebeško lepo, da je v tistem trenutku najbolj svobodno bitje pod soncem, hkrati pa izjemno žalostna, saj sem čutila, da sodi tudi med najbolj zasužnjene, najbolj nesrečne ljudi na svetu.

Pisati moram, ker sicer nihče ne bo vedel, kakšne barve in temperature je noč, ko s prijateljico iz najstniških let pohajava po Ljubljani, ko sva polni alkohola in party drog, najin gromki smeh pa se odbija od sten ljubljanskih stavb in mreži mladce v lokalih, da pogledujejo za nama, kako je, ko se pričenja daniti in ima prijateljica ta dan, ki komaj nedolžno nastaja, pregled pri ginekologu, morda je na to ravno pomislila, saj je iznenada rekla »pa zakaj se kar sama ne uniči, ta nosečnost? Zakaj ne pade kar samo ven?« – In se mi nenadoma zazdi, da je to dan, ko bo konec sveta, ali pa bi ga glede na barvo/temperaturo dogajanja vsaj moralo biti, saj je nenadoma vse strašno, strašno narobe oziroma je narobe že ves čas. (Treznost. Ko se celoten cirkus naenkrat samozloži in pred tabo ni drugega kot prašna lasvegaška puščava. Praznina, ki je bila že ves čas tu.)

Pisati moram, ker me je pred nekaj meseci ob poslušanju intervjuja s pokojnim Georgeem Carlinom spreletelo, da se nahajam sredi vsega, kar sem vse življenje prezirala, moja življenjska zgodba je vendar zgodba o nepriznavanju avtoritete, meni pa tega še ni uspelo artikulirati, saj sem zadnjih nekaj let tako rekoč v središču neke kulturniške scene, nekih ubornih stanovskih društev z namišljenim javnim vplivom, sredi kvazi eminenc, ki so popolnoma klovnovske, pa se tega, z glavo v 20. stoletju in zaradi »zaslug«, ki jim meglijo pogled, ne zavedajo, ker sem v epicentru svakojakih bleferjev in je čas, da jih zdaj, ko jih poznam do obisti, slečem. Čas je, da nikomur več ne prizanašam, še najmanj sama sebi.

Pisati moram, ker ne pričakujem, da bo to kdorkoli storil namesto mene. Tuje besede niso dovolj, saj drugi ne vidijo, kar vidim sama. Povedati moram svojo zgodbo, ker imam poln kurac pesmi, romanov, esejev, kolumn, ki ne govorijo o ničemer ključnem, ničemer, kar bi me pretreslo, zaustavilo, mi spremenilo pogled na svet. O ničemer, kar bi mi nudilo rešitev, kot mi jo je ponujala dobra literatura v ključnih trenutkih osebnostnega oblikovanja. Vseeno mi je, kako lepo je bilo tvoje poletje s prijateljico na Rabu, kako so ti zvečer lasje dišali po morju in kako si zadnji dan dopusta ob sončnem zahodu razmišljala o minevanju in smrti, da te je nenadoma, kot nikoli dotlej, stisnilo v prsih. Ne gane me pripoved o tem, kako si šla v svojem rdečem plašču na prvi zmenek s fantom, kakšno tremo si čutila ob tem in kako ti je ta isti fant dve leti kasneje, ob pričetku študija, strl srce. Si kdaj okoli hodila v sestrinem plašču, ki je bil raztrgan, ker si nisi mogla privoščiti svojega/novega in ti je bilo v javnosti ves čas nerodno, dokler se nisi rešila z mislijo, da je popolnost v nedovršenosti in si sama pri sebi sklenila, da ta raztrgani plašč na tvojo osebnost paše bolje, kot bi katerikoli drug, nov, lep, morda celo rdeč plašč?

Pisati moram, ker ga ni besedila, v katerem bi se lahko prebrala.

 

***

Srečam oni dan na Metelkovi pisateljskega znanca. Malo je bil pijan, jaz pa tudi ne ravno trezna. Kljub temu kramljava skoraj tako, kot kramljajo ljudje, kadar se srečajo sredi belega dne trezni in si obenem niso ravno blizu. Torej, zgledna pijanost, situacija obvladljiva.

Ja, zdaj delam to in ono. Kako sem? V redu.

Te vrste pogovor.

Pa pravi on neobvezno: »No, važno, da si v redu in ljudje okoli tebe tudi.«

»Ne,« odvrnem smrtno resno. »Važna je naslednja knjiga!«

 

***

Morda bi bil čas tudi za to, da se ob vsem govoru o avtobiografskem, ki ga v zadnjem času ni malo, nehamo sprenevedati:

V literaturi ni stavka, ki ne bi bil avtobiografski. Vse, kar človek izrazi, izrazi zato, da bi naznanil: tu sem. Jaz sem. Vse v poskusu pozabe dejstva, da nekoč ne bom več.

Morda bodo v moji knjigi, ki bo bodisi kmalu prešla med platnice bodisi bo še dolgo ali za zmeraj živela v moji glavi, od neposredno (»Preverljivo!«, bi rekel kak zogleneli literarni pozitivist) avtobiografskega ostali samo intenziteta, hitrost, ritem, atmosfera, ki jih želim posredovati. Najbrž bom morala, da bi jih dosegla, premešati realna dejstva, spojiti več oseb v eno, posoditi svoj glas drugi osebi (morda pa sem to storila že v tem eseju?), skratka, poseči po t. i. fikciji. Pa vendar bo tudi v tem primeru vsak stavek – kolikor bo dober – docela nabit z avtobiografskim. Ko režem kroj za intenziteto, hitrost, ritem in atmosfero, to počnem po merah svojega telesa. Tu sem.

 

***

V polsnu, tik preden zaspim, včasih vidim kamion, poln goriva, ki se z naraščajočo hitrostjo in brez zavor pelje po avtocesti. Ne vem še, kje in kako se bo ustavil in kako glasno bo ob tem počilo.

Vem le, da je Dijana Matković (»lično«) pomembna le toliko, kolikor ji uspe napisati naslednjo knjigo.

Samou(res)ničenje.

Samo en »res« med eno in drugo skrajnostjo.

Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj je ta kamion že ves čas poln goriva.

 

* Prvi tvit ki ga je ob odprtju tviter profila v javnost poslal Edward Snowden, jesen 2015.

Nekaj misli iz besedila je izpeljanih iz spremne besede »Realnost vs. fikcija ali dva tipa norcev«, ki sem jo napisala za Mazzinijev »roman v izmišljenih zgodbah« z naslovom Otroštvo (Goga, 2015). Po teh mislih sem posegla, ker si glede nekaterih stališč v zvezi z avtobiografskim pisanjem med enim in drugim besedilom nisem premislila.

Seveda pa me je že teden dni po pisanju pričujočega eseja spreletelo – kot sem predvidela – da nisem bila dovolj natančna oziroma izčrpna. Motivi za pisanje, četudi sloneči na avtobiografskem doživetju, ne izhajajo vedno iz po svoje egocentrične potrebe po slišanosti. Včasih kaj napišem, ‘da ima še kdo kaj od tega druženja’ (portret Aleksandra Hemona), ali ‘ker je to najmanj, kar lahko narediš’ (poplave v Bosni) itd. Torej posredovanje tujih glasov na eni in iskanje lastnega glasu na drugi strani.

Na mestu je tudi zahvala: ob dogovarjanju za besedilo, pogovarjanju o njem in oddaji končne verzije sem vse bolj opažala, da sem v Ani Schnabl našla vse tisto, kar že ves čas pogrešam ob pisanju publicističnih besedil. To je urednika/urednico. Redek primerek ogrožene vrste. Sodelovala sem torej z osebo, ki ni le razumela, kakšno besedilo mi mora naročiti, temveč je ponudila tudi spodbudo, vero vame (v eseju omenjeno »prepoznanje«), dobre uvide in izdatno mero potrpežljivosti. Vse tisto, kar potrebuje avtor, da bi ne le pisal, temveč v tem postajal tudi vse boljši. V želji, da bi do takšnih sodelovanj prihajalo pogosteje in tudi da bi si zaradi skupnega cilja, to so dobra besedila, znali medsebojno pomagati, se ti se zahvaljujem za to izkušnjo, Ana.

Esej je nastal za blok o avtobiografskem pisanju, revija Literatura, januar 2016

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s