Home

Dober večer. Najprej bi se rada zahvalila organizatorjem, da ste me ob pomembnem slovenskem prazniku povabili v enega najlepših krajev v Sloveniji. V veliko čast mi je, da lahko ta večer delim z vami.

Tisto, kar bi danes rada delila z vami, niso prevzvišene in pogosto prazne besede o umetnosti in kulturi, ob katerih bi se vljudnostno nasmihali, na znotraj pa zaspali. Življenje je prekratko za leporečenje. Namesto tega bi vam rada povedala o pomembnosti vzgoje otrok in o umetnosti kot preživetveni strategiji. Pravzaprav bi vam rada povedala svojo zgodbo. Ne zato, ker bi bila tako zelo zazrta vase, da bi si domišljala, da je moja zgodba pomembna, ali velika, ampak zato, ker vedno najbolje povemo z lastno izkušnjo.

Rodila sem se v družino priseljenskih delavcev. Najprej moram reči – slava mojima staršema, da sta se pred več kot 35 leti iz svojega rodnega mesta, iz edinega zavetja poznanega, napotila v tuj svet, v katerem nista poznala ne kulture, ne jezika. Za takšen korak je potreben pogum (ali dovolj velik obup). Ne umetnost, ne izobrazba pri nas nista imele posebne, ali sploh nobene vrednosti. Pot do umetnosti sem morala najti sama. Čeprav mi še do danes ni jasno, ali sem umetnost našla jaz, ali je ona našla mene. V misli mi ob tem hodi dobro znani Medvedek Pu, ki je zelo modro povedal, da “pesem ni nekaj, kar ti snameš, ampak ona sname tebe”.

Ker sem izhajala iz družine, ki je imela težave s spopadanjem s tujo kulturo, finančne težave, ker so na neki točki začela podjetja drugo za drugim propadati, pa tudi znotraj-družinske težave, sem bila tudi sama težavna učenka. V osnovni, pa tudi v srednji šoli, nisem premogla dovolj zbranosti ali učnih navad, da bi – kot kasneje na faksu – lahko dala vse od sebe in zablestela. Obenem, razen ene svetle izjeme, ki se je pokazala v osnovnošolskem knjižničarju, tudi nisem imela učiteljev, ki bi me kljub težavam prepoznali in mi pomagali. To še posebej izpostavljam zato, ker je danes tukaj zbranih tudi veliko učiteljev. Še posebej bodite pozorni na tiste učence, ki so problematični. Ti vas najbolj potrebujejo. Če poklic razumemo kot poklicanost za opravljanje točno določenega dela, potem je poklicanost učiteljev ta, da svoje učence vidijo onstran njihovih omejitev in jih prepoznavajo skozi potencial, ki bi ga lahko dosegli. Kot pravim, jaz sem imela, ko gledam nazaj, to srečo, da sem takšnega učitelja dobila v knjižničarju, za kar mu bom večno hvaležna. Osnovnošolski knjižničar je namreč opazil deklico z najbrž nenavadnim zanimanjem za Srečka Kosovela, Svetlano Makarovič, tudi Franceta Prešerna oz. bolj ali manj vse, kar se je dalo prebrati. Ta knjižničar se je z mano edini pogovarjal kot z osebo, katere mnenje šteje. Na ta način mi je skozi debate o literaturi dal samozavest, ki je nikjer drugje v okolju nisem mogla dobiti. In s tem opravil svojo poklicanost. Ko gledam nazaj v čas izobraževanja, opažam še nekaj. Učiteljev, ki so snov podajali faktografsko, ali ki so nas pri slovenščini, enem najpomembnejših šolskih predmetov, mučili z najmanj pomembnimi vprašanji tipa »kaj je hotel pesnik povedati« – teh učiteljev, ne tega, kar so govorili, se skorajda ne spomnim. Učenci si zapomnijo samo tiste učitelje, ki snov podajajo s strastjo v odnosu do predmeta preučevanja. Sploh umetnost, ki že sama po sebi nastane iz strasti, iz včasih napol blazne nuje po opisovanju sveta, je moč podajati samo strastno in doživeto. Samo tako smo lahko prepričani, da bomo med učence posejali iskre navdiha in opravili dolžnost.

Vse to poudarjam zato, ker ne vem, kako bi se moja zgodba končala, če ne bi v ključnem obdobju odraščanja naletela na izjemnega učitelja, ki mi je pomagal pri prvih korakih v svet literature. Najbrž ne dobro. Imela sem vse razloge, da propadem. Bila sem težaven otrok, od katerega ni nihče nič pričakoval. Ko sem uvodoma rekla, da mi je v izjemno čast, da lahko ta večer delim z vami, prav tako ni šlo za leporečenje. Ker sem imela knjižničarja, ki me je razumel, in zgled v literatih, ki sem jih prej navedla in še v mnogih drugih, danes stojim tu pred vami. Želim, da veste, da je bila umetnost tista, ki mi je pokazala smer in me rešila. Želim, da veste, da umetnost in z njo, če hočemo, slovenska kultura, nista nekaj od življenja ločenega in s tem distanciranega in hladnega, nekaj, o čemer lahko govorimo samo prevzvišeno in prazno. Nasprotno, umetnost daje razloge in smisel za bivanje.

(…)

Umetnost bogati vsakega, ki pride v stik z njo, če gre le za osebo, ki je do umetnosti odprta in če gre za umetnost, ki je sposobna nagovoriti. Naloga umetnika je navsezadnje v tem, da za vse nas opiše, kaj čutimo in doživljamo kot ljudje. Ko beremo, poslušamo glasbo, občudujemo sliko in tako dalje, se učimo tako o svojih čustvih, kot o čustvih drugih ljudi. Umetnost nas s tem, ko nam odpira svetove, uči empatije, strpnosti in razumevanja drugačnega.

V času vse večjega pomanjkanja, v času, ko so mnoge družine na robu preživetja, ker se na vsakem koraku izkorišča tiste, ki imajo že tako najmanj, potrebujemo varno zatočišče v umetnosti. Nietzsche ni po naključju rekel, da imamo umetnost zato, da ne zblaznimo ob realnosti. Morda bo kdo zastrigel z ušesi in rekel – kako bo umetnost pomagala lačnemu? Nahranila ga res ne bo, mu bo pa povrnila digniteto in pokazala, da smo si v izkušnji biti živ čisto vsi ljudje enaki. Vsi trpimo in se veselimo na enak način. Tega nam ne bo posredovala nova holivudska filmska uspešnica in še manj sobotna odprava v nakupovalno središče. To nam bo dala samo umetnost.

Natanko zato ni vseeno, na kak način jo posredujemo svojim otrokom. Če bomo znali svoje otroke prepoznati, potem pa, v skladu z njihovo unikatno osebnostjo, navdušiti za umetnost, jim bomo podarili največ, kar jim lahko, to je svet domišljije. In v tem svetu je možno vse. Tudi preživeti neurja, ki nam jih življenje prinese.

Hvala za vašo pozornost.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s