Home

Dr. Samo Rugelj, po izobrazbi farmacevt in magister ekonomije, ki je pred nekaj leti doktoriral iz založništva, je v slovenskem kulturnem prostoru znan predvsem po svojem uredniškem in založniškem delu pri reviji Bukla in založbi UMco, v preteklosti pa je urejal tudi revijo Premiera. Na Filozofski fakulteti je po letu 2010 začel predavati o založništvu, obenem pa je javno vse bolj prisoten s svojimi publicističnimi besedili, v zadnjem času tudi z zanimivimi tekaškimi pripravami in odpravami, popisanimi v dveh knjigah. V samostojni Delaj, teci, živi (UMco, 2012) in skupni z naslovom Ultrablues (UMco, 2014), ki se je je pod uredništvom Urbana Vovka lotil s kompanjonoma Žigo X Gombačem in Boštjanom Videmškom, pri čemer sta bili obe knjigi pri bralcih izredno dobro sprejeti, kar najbrž priča o tem, da je tek tisti šport, ki bi mu bolj kot kateremu drugemu lahko nadeli oznako »nacionalni«.

Manj kot tek je slovenskemu občinstvu blizu »šport«, ki se mu reče branje – fenomen, o katerem Rugelj piše v lani izdani knjigi Izgubljeni bralec, Eseji o slovenskem založništvu v kriznih časih (Litera, Nova znamenja, 2014), že pred tem pa je s področja založništva objavil strokovno monografijo z naslovom Za vsako besedo cekin (Cankarjeva založba, 2014).

Takole od daleč, ob vseh dejavnostih, ki mu zapolnjujejo dan, Rugelj dejansko deluje kot človek, ki ves čas teče in dela, zaradi česar sem pričakovala, da bo na napovedani intervju privihral s tempom tekača na kratke proge in enako hitro odšel po novih opravkih, novim ciljem nasproti. Toda izkazalo se je, da je Rugelj docela umirjen, preudaren sogovornik, da je sproščen in prijeten, zaradi česar od blizu bolj kot hitri tekač deluje kot nekdo, ki ve, da je predvsem pomembna odprava. Z njo pa vedenje o tem, kje se nahajaš.

 

V kakšni kondiciji je sodoben slovenski esej? Kateri so naši dobri esejisti in kakšne so karakteristike dobrega eseja?

Mislim, da je slovenski esej tako v smislu produkcije kot kvalitete kar na dobrem nivoju. Mogoče je nekaj težav pri tržni komponenti, s čemer ne mislim zgolj prodajo, ampak tudi bralsko konzumacijo. Le redke esejistične knjige se v knjižnicah izposojajo v večjem obsegu. Glede na svoje privatne raziskave, ki sem jih delal v preteklosti, sem ugotovil, da se le redke esejistične knjige izposojajo več kot enkrat ali dvakrat letno. Običajno se esejistične knjige individualnim kupcem prodajajo v sto, dvesto izvodih, približno sto pa jih odkupijo knjižnice, in tista, ki ima več kot dvesto knjižničnih izposoj letno je že kar dobro izposojena knjiga. To velja tudi za Rožančeve nagrajence. Pogosto se zgodi, da že leto ali dve po nagradi izposoja pade pod sto ali pod petdeset izposoj na leto.

Esejiste bi razdelil v dve skupini. Eni s svojim pisanjem precej zarivajo v družbeno tkivo, denimo lanski nagrajenec Marcel Štefančič, jr., ki se odziva na družbene dogodke, jih precedi skozi neko svojo prizmo in filozofsko perspektivo, upošteva bodisi domačo, bodisi prevedeno literaturo, ki je takrat aktualna, in iz tega naredi intrigantno zgodbo. Druga kategorija pa so esejisti, ki se nahajajo v nekih svojih svetovih, v filozofiji, literaturi ali v naravoslovnih temah. Pred leti je bil iz tega področja denimo Rožančev nagrajenec Iztok Geister, ki ima cel opus naravoslovno orientiranih knjig, Rožanca pa je dobil za knjigo Levitve (Mladinska knjiga, 2001). Ti esejisti se ne dotikajo neposredne družbeni realnosti, ampak analizirajo v okviru nekih drugih, svojih, svetov in poskušajo znotraj tega doseči določene učinke.

 

Esej naj bi bil v svojem jedru tista oblika, ki je namenjena kritiki ali preizpraševanju družbene realnosti. V pričujoči številki Literature Luka Novak in Tadej Meserko sorodno opažata, da je kritična os pri naših esejistih nekoliko načeta. Zdi se tudi, da vedno vemo, kaj bo kdo povedal in na kak način bo to povedal.

Bi se kar strinjal z opažanji. Sploh, kadar so eseji pisani za sprotno publiciranje, za stalno produkcijo. Po eni strani lahko presenetijo s pristopom, pri kaki temi lahko kdo preseneti s kotom gledanja, ampak osnovne pozicije izrekanja izhajajo iz življenjskih nazorov piscev, ki že imajo vgrajeno stalno publiko, pristaše, ki jih stalno berejo, na drugi strani pa tiste, katerih se s svojimi teksti ne dotikajo, ker jih imajo že po definiciji za politično usmerjene. To je dejstvo, ki se ga lahko odpravi na enostaven način. Mladi, ki še nimajo profiliranih pozicij in lahko razmišljajo bolj apolitično, družbeno, so tisti, ki lahko presenečajo in kažejo nove smeri, ne da bi jih že vnaprej nekam umeščali in predalčkali.

Jih spremljate, mlajšo generacijo?

Ja, njihove članke berem na spletu, v tisku jih niti ni toliko. Poskušam spremljati, ja. Zdi se mi, da se formira neka nova literarna, kritična generacija. Dobivajo nagrade za prvence, tudi kresnika lani. Za sabo imajo literarno kritiko, ki jih tudi podpira. V tem smislu se je ta generacija formirala. To se dogaja po dolgem času, ker generacije okoli leta sedemdeset sploh ni bilo, prejšnja je bila tista, rojena okoli leta šestdeset, denimo generacija Blatnika, Kosa, Zupana, Virka, torej teh, ki so bili in so še pri Literaturi. Ti mladi so prisotni bolj na spletu – LUD Literatura, Airbeletrina. Že nekajkrat se mi je porodila misel, da bi resnejšo ali bolj čvrsto prisotnost dosegli, če bi ustanovili svojo tiskano revijo. Vem, da ima tiskan medij v primerjavi s spletom druge stroške, drug problem distribucije, ampak če gledamo, kje se (literarni) eseji izven knjižne produkcije objavljajo, so to večinoma tiskane revije, kot sta Literatura in Sodobnost. To so revije, če rečem v narekovajih, »starejšega« tipa, Literatura je recimo stara približno četrt stoletja. Pri njih so »glavni« ljudje starejše generacije, ki sicer mlajše pripuščajo zraven, niso pa mlajši avtohtoni avtorji teh revij. Ta generacija, rojena okoli leta 80 je že tako velika, da bi lahko predstavljala intelektualno platformo neke nove revije.

Opažam, da mladi hvalijo predvsem dela avtorjev svoje generacije in negativno ocenjujejo starejše. Če pogledamo denimo kritike zadnjega Jančarjevega romana. Tu so se mladi precej močno spravili na našega prominentnega pisatelja, mu očitali, da nima stika z generacijo, o kateri piše. Jančar je vendarle avtoriteta, večkratni dobitnik kresnika, najbolj prevajani slovenski avtor, esejist in tako naprej, pa so ga skritizirali brez rezerve. Mislim tudi, da mu je šlo precej do srca, vsaj take komentarje sem ujel. Saj se mi zdi na nek način normalno, da se mladi tako postavijo. Po drugi strani pa bodo za svojo družbeno afirmacijo največ naredili, če bodo sami producirali čim boljša literarna ali neliterarna besedila. In tu se mi zdi, da jih še čakamo. Vojnović, ki denimo piše kolumne ali pol-eseje, dejansko niti ne spada v to generacijo. Nastal je neodvisno od njih. In je primerek izven svoje generacije. Recimo na Airbeletrini so delali letno inventuro prejšnjega leta. Uredniki ali so-uredniki portala so govorili o najboljšem filmu, predstavi, knjigi iztekajočega leta. Tu sem opazil neko aroganco. Eni so rekli – nisem pogledal nobenega filma z letnico 2014. Ali skoraj nobene knjige iz zadnjega letnika, ker so bili v drugih svetovih. To se mi zdi nespametno. Na ta način ne moreš komunicirati z družbeno realnostjo. Če si vključen v neko kulturno realnost, film je navsezadnje blizu literaturi – saj eseji pogosto presegajo te meje, tak primer je Žižek, ki navaja množico popkulturnih referenc – in če to ignoriraš, si zamejuješ svojo širino. Ne vem, kako bo to vplivalo na prihodnje pozicioniranje te generacije. Po eni strani si omejen s spletno platformo, po drugi strani nočeš komunicirati s tem, kar se v globalnem družbenem prostoru dogaja, po tretji si misliš, da je to, kar starejši pišejo, slabo – ja, kaj ti potem ostane? Prvenci so tako pri nas, kot na tujem pogosto zelo dobri, ampak to ne pomeni, da tega pisatelja čaka svetla kariera. V prvencu je navadno uspel skoncipirati svoje dosedanje življenje, razmišljanje, zgodbo, ki jo je nosil s seboj ves čas dotedanjega bivanja. Ko govorimo o naslednjih knjigah in opusu, pa je zelo pomembno, koliko ta ustvarjalec dela na sebi. Na sebi pa delaš z neposrednimi izkušnjami in spremljanjem, kaj se dogaja okoli tebe na področju, s katerim se ukvarjaš.

Dejstvo je, da če želijo mladi dobiti bolj čvrste pozicije, morajo priti do svojih knjig. Ne govorim o prozaistih, kot sta Jasmin B. Frelih in Davorin Lenko, ampak denimo o tistih, ki pišejo kritike, ki so blizu eseju. Če naredim primerjavo s filmsko publicistiko, denimo, v zadnjih desetih letih skoraj ni bilo novih ljudi, ki bi redno pisali knjige o filmu. Na primer, revija Ekran objavlja filmske recenzije, tudi eseje mladih piscev, ampak nihče od njih ni preskočil v to, da bi iz tega pisanja naredil nekaj več. Tudi v tej generaciji osemdesetih, zbrani okoli LUD Literature in Airbeletrine, manjka zaokroženih knjižnih projektov. Mislim, da so si ti ljudje pri založbah vendarle že ustvarili nek ugled. Kolikor govorim z Andrejem Blatnikom, vem, da bi on z veseljem izdajal take knjige. Je pa seveda on urednik, ki zahteva kritično maso in kvaliteto. Saj občasno kaj izide. Denimo Boštjan Narat je bil lani nominiran za Rožančevo nagrado, knjiga je izšla pri založbi Pivec, ki ima tudi zbirko, namenjeno esejem. Ta mlada generacija se ne sme zaustaviti pri tem, da zgolj spletno objavlja. Včasih, ko gledam te njihove objave na spletu, opažam, da okoli njih ni nobene debate. Človek bi pričakoval, da so še kaki drugi ljudje, ki se potem aktivno vključijo, pro ali kontra.

Najbrž se to danes dogaja na Facebooku.

Ja, ampak Facebook je zadeva, ki je dnevnega ali celo poldnevnega značaja. Če to ne preide v neko bolj čvrsto formo, se ta generacija ne more pozicionirati. Če še enkrat pogledamo tiste, ki so rojeni okoli leta šestdeset, Blatnika, Bogataja, Kosa, Virka, Bratoža – oni so relativno hitro imeli svoje knjige, jih redno izdajajo in tako dalje. Tomo Virk ima že dvanajsto knjigo. To je povsem druga kondicija. Če želiš vstopiti na teren bolj resno, moraš uporabljati približno ista orodja, da bi dobil iste končne izdelke. Sicer se lahko zgodi, da ta generacija postane izgubljena generacija.

Morda se bo pa kdo po tem pogovoru čutil nagovorjenega napisati zbirko esejev.

Pri nas ni težko objaviti knjige. Glede na število izdanih in napisanih knjig imamo najbrž eno najboljših razmerij na svetu. Pri založbah, ki dobivajo subvencije, denimo Literatura, Cankarjeva založba, avtor dobi tudi približno ustrezen uredniški tretma, sugestije in tako naprej. Če esejistika to generacijo zanima, so vsa vrata odprta.

Le slave in denarja ne gre pričakovati. (smeh)

No, če pogledamo denimo na področje filozofije, je Žižek izredno slaven. Recimo, pred nekaj leti je Blatnik analiziral izposojo njegovih knjig v knjižnicah. Za knjižnično nadomestilo moraš imeti več kot 800 izposoj. Žižek tega pogosto ni dosegel. Dolgo je trajalo, preden je postal svetovna zvezda. Morda je zvezda v zadnjih desetih letih, ali še manj. Ogromno je napisal, da je prišel do tega. Še zdaj je vprašanje, kakšna je njegova branost v knjižnicah.

Malcom Gladwell bi rekel, da je potrebnih 10.000 ur vaje.

Spomladi bomo izdali knjigo, naslov je Športni gen, zelo znanega raziskovalnega novinarja David Epsteina. Izšla je dve leti nazaj in Gladwell mu je za naslovnico napisal – »Čudovita knjiga«. Kar je pomenljivo, ker Epstein v tej knjigi kritizira Gladwellovo pravilo o 10.000 urah. Pravi, da je pri določenih športih to res potrebno, pri drugih pa ne, ker je genska zasnova pomembnejša od ur vadbe. Podobno je s pisanjem. Eni potrebujejo res veliko vaje, drugi so veliki talenti. Saj Vojnović je bil tak lep primer. Čefurji raus! so izšli leta 2008 in ko so bili leto pred tem objavljeni odlomki na Airbeletrini, so takoj imeli odmev. Pred tem praktično ni pisal. Nekaj je pisal za Ekran, pri nas je bil nekaj časa, pri Premieri, ampak če bi gledali število ur, ki jih je vložil v pisanje pred Čefurji raus!, bi najbrž ugotovili, da jih je bilo res malo. Jasno, če veliko treniraš, si bolj zanesljiv. Marcel pravi, da si dober toliko, kolikor je dober tvoj zadnji tekst. Gotovo je dobro, da si stalno v procesu pisanja. To najbrž še bolj velja za eseje, kot za romane. Da bi za roman vzpostavil neko novo zgodbo, se moraš morda malo izolirati, esej je pa obrtniški tekst. In ti se najbolj sestavijo, če si v stalnem delavnem procesu. Pomemben razloček je tudi, če jih pišeš glede na deadline, ali takrat, ko se ti tema pojavi. Če moraš tedensko oddajati besedila dolga 20 tisoč znakov, ne moreš kaj dosti filozofirati. Moraš imeti dobro kondicijo. Zdaj sem bral potopisno knjigo Poti in brezpotja, ki je izšla pri založbi Sanje, ki jo je napisal gospod Slavo Vajt, ki je star 80 let. Kolikor vem, je to njegova edina knjiga, po poklicu je bil snemalec filmov, nastajala pa je povsem drugače, v dolgem morda celo večdesetletnem časovnem obdobju. Knjige imajo mnogo načinov, kako pridejo na svet. Vse pa je precej povezano z načinom življenja avtorja.

Če pogledamo teme, ki so v zadnjih letih zelo prisotne pri naših esejistih in kolumnistih, bomo opazili, da se je oblikoval skorajda nekakšen podžanr, ki bi mu lahko rekli »slovencologija«. Od Alojza Ihana do Mihe Mazzinija, Vesne Vuk Godina, tudi N’toko po svoje sodi zraven, vsi pišejo o Slovencih. Štefančičevi nagrajeni eseji imajo podnaslov »O Slovencih in svetu v času krize«, pa tudi že prej je posegal po »slovenskih temah«. Kako to, da smo šli nenadoma v nekakšno introspekcijo na ravni naroda?

Mislim, da je to precej razložljivo s t. i. posttranzicijskimi časi. Po letu 91 je prišlo do velike preobrazbe slovenske družbe. Po drugi strani je to povezano s krizo. Ta tranzicija, ki se je nadaljevala s krizo, je pokazala vse rak rane slovenske družbe in nezmožnost, da se ta slovenska družba organizira na nek konstruktiven in kreativen način. Če pogledamo omenjene esejiste, kot sta recimo Ihan in Mazzini s kolumnami, pa potem Marcel, Vesna V. Godina – to so zdravnik z dobrim občutkom za družbeno stvarnost, antropologinja, filozof, Mazzini je doktor znanosti … Vsak ima nek svoj izviren pogled. Saj ne pišejo samo o Slovencih, ampak o Slovencih v krizi, o ekonomski stvarnosti, ogromno literature je v zadnjih petih letih izšlo na temo ekonomije. Če primerjamo knjižne programe leta 2008 in zdaj – izšlo je sto ali več knjig o raznih ekonomskih paradigmah, klasičnih in sodobnih. Ti ljudje to spremljajo, potem pa aplicirajo na slovensko družbo. Gre za neoanalize slovenskega značaja, cepljenega na rezultate krize in razgradnjo družbe.

Pa vendar se s sabo ukvarjamo več, kot kdajkoli prej.

Slovenci smo se sami s sabo vedno ukvarjali. Od Trstenjaka, ki se je spraševal o značaju Slovencev, poznamo žlahtne tradicije tovrstnega pisanja. Po letu 91 smo se bolj ukvarjali s tem, kaj bi lahko naredili, vsak pač po svoje, eni, kako bi kaj sprivatizirali ali zaslužili, drugi, za koga bi glasovali, nekje do leta 2008 smo bili v enem takem naletu. Ko se je pokazalo, da je pri vsem skupaj veliko fasade, zadaj pa ničesar, je to posledično povzročilo nekakšen obrat vase. In včasih tudi v relativno destruktivno analiziranje tega, kakšni smo in zakaj nas tare vse to, kar nas tare. Pri vseh teh analitikih sicer zelo pogrešam ekvivalentno ukvarjanje z rešitvami. Imamo veliko ljudi, ki dobro analizirajo, zakaj smo takšni, kot smo, zelo malo pa je idej za naprej. Ko analiziraš kakšen si, ali pa kakšen je narod, to ne pomeni, da si prišel na dan z rešitvijo. Morda je kako besedilo od Mazzinija dovolj močno zrcalo, da povzroči tudi kako spremembo, ampak veliko reči ostaja na nivoju nekajminutnega opravljanja, »šeranja«, spletnega komuniciranja, pri katerem je vprašljivo – če zadaj nima nekega resnega recepta ali ideje o spremembi – koliko ima družbenega učinka. Sam kot kolumnist delujem približno leto in pol na Siolu in kadar pišem o kakem problemu, predstavim tudi svoje videnje, kako bi lahko stvar spremenili. Ravno sem prebral povsem novo knjigo Zablode postsocializma Vesne Vuk Godine, ki je izšla pri Beletrini, genialno opisuje antropološki razvoj Slovence od preteklosti, preko leta 91 pa do danes. Knjiga ima 350 strani, na koncu pa je le pet strani o tem, kaj storiti. Kar pomeni, da je to na eni strani briljantna analiza za nazaj, za naprej pa ima zelo malo predlogov. Po moje se bo treba usmeriti v to, kaj delati drugače, da bo prav, ker smo se že izpeli glede tega, kaj delamo narobe.

Zdi se, da je v tem, kar govorite, odmev drže vašega očeta, dr. Janeza Ruglja. Torej, ni dovolj samo sedeti na terapevtskem stolčku in razpravljati o težavah, ampak je treba pričeti še z vadbo, branjem, celovito in povsem pragmatično spremembo življenja.

Osnovna točka konflikta med mojim očetom in tradicionalno psihiatrijo je bila ravno v tem, da je njihova psihoterapija temeljila na sedenju in govorjenju. Tako je še vedno. Če prideš k psihoterapevtu na seanso, ti on nakloni eno uro in potem debatirata o tvojih problemih, morda ti da kake napotke, kaj bi moral storiti za spremembo, ampak to moraš sam početi. Ko si prišel k mojemu očetu, pa si bil avtomatično vržen v sistem, ki je od tebe zahteval aktivnost na vseh področjih, od intelektualne in duhovne, do fizične. Fizična aktivnost, šport, vzdrževanje kondicije, pa tudi socializiranje preko športa, je bil eden od temeljev za spremembo duha. Marsikdo ima težave s tem, da nima dovolj socialnih stikov in preko športa, izletov v hribe in tako naprej jih lahko naveže. Šlo je za aktivno spreminjanje človeka preko angažiranja njegovega fizisa. Da o obveznem branju in pisanju niti ne govorim.

No, reči hočem, da ste v odnosu do tega, kar bi nam morali eseji nuditi, na kak način bi nas morali preobraziti, zavzeli povsem enako držo kot vaš oče glede učinkov psihoterapije.

Ja, najbrž je v tem nekaj družinske tradicije, ampak takšno je tudi moje vsakodnevno delo, kjer pa sem samonikla oseba. Že skoraj dvajset let aktivno funkcioniram v tem slovenskem prostoru. Revijalno in s knjižnimi izdajami ter kot pisec. Če v teh vlogah nastopiš kot podjetnik, moraš pogosto delati zelo konkretno, recimo preložiti knjige v skladišču, jih odnesti, če jih zmanjka v knjigarno itn. Tega v našem primeru ne počne nihče namesto nas. Tako je aktivnost tudi osnovna postavka mojega pisanja. Če torej pišem o iskanju službe v času krize, se mi zdi potem nujno tudi to, da kot dolgoletni delodajalec napišem čim več o tem, kaj in katera znanja so za delodajalca pomembna. Na predavanjih sem imel pri študentih založniških študijev svojčas tudi predstavitev svojega pogleda na to, kakšna znanja si morajo pridobiti v času študija, da bodo kot kader zanimivi za zaposlitev v založbah. Lepo, sistematično po alienejah. Nekateri so dovzetni, se odzovejo in pridejo celo na prakso k nam.

V zadnjem času je opazna izrazita biografskost avtorjev, ne le v esejih, tudi v prozi, obenem pa je to trend, ki je svetoven. Skupaj s temi besedili se pojavljajo očitki o narcisizmu avtorjev, ki »črpajo iz lastne izkušnje«.

To debato sva večkrat imela z Boštjanom Videmškom, ki pravi, da je za novinarja smrt, kadar on sam postane zgodba, ko torej prične pisati o sebi. Vse, kar se dogaja v povezavi z družbenimi omrežji, selfiji, stalno vseprisotnostjo, vse to tako ali drugače pronica tudi v pisanje. Morda bi lahko eseje razdelili znanstveno – poizkus z lastno udeležbo in objektiven, hladnokrven pogled brez osebne udeležbe. Treba je dopuščati obe poziciji. Žlahtni esej lahko nastaja iz osebne izkušnje, iz poudarjene biografskosti, ki prehaja v neko splošno zgodbo, lahko pa je tudi povsem objektiven. Denimo pri Štefančiču skoraj nikoli ne boste zasledili osebne komponente, od knjig morda le v Route 66, v potopisu, ki je bil tudi osebno konotitran in morda še kje (denimo pri knjigah o Bushu), v zadnjih esejističnih knjigah pa tega praktično ni. Če pomislim na prej že omenjenega Jančarja – on je v svojih esejih večkrat dal kako osebno opazko in to mi je bilo prej dobro, kot slabo. V kakšni kritiki pa me uporaba osebnega pristopa zmoti že po definiciji. Ne bi rekel, da je ena oblika slaba ali dobra. Pred nekaj meseci so izšli eseji Uroša Zupana (Sto romanov in nekaj komadov, CZ, 2014), v katerih izhaja iz svoje komponente, kar mi leži že zaradi obravnavanih tem. V svoji knjigi Izgubljeni bralec imam celo citat iz njegovega eseja o Sto romanih. Včasih ima osebna komponenta že pridih neke nostalgije, včasih tudi jugonostalgije. Enim je to v redu, drugi to apriori zavračajo. Ne moremo pa reči, da je nekaj po definiciji slabo ali dobro ali da nečesa ne bi smeli uporabljati.

Tudi sami pri pisanju izhajate iz osebnih izkušenj.

Jaz si želim pisati o stvareh, ki so se res zgodile. Pred pol leta sem imel zanimivo izkušnjo. Napisal sem kolumno, ki je bila vpeta v širši družbeni prostor – o izseljevanju mladih Slovencev. Dve zgodbi, ki sem jih imel v tisti kolumni, sem hotel združiti v eno osebo. S tem bi seveda kršil moralno-etične standarde novinarstva, bi bilo pa bolj dramatično za zgodbo. Besedilo sem celo poslal prijatelju v branje in mi je rekel, da ne morem tega storiti, da ne smem dogodkov, ki sta se zgodili dvema osebama, prilepiti samo eni, če gre za resnične stvari. To je tako, kot če delaš dokumentarno fotografijo in začneš premikati pohištvo. S tem si že naredil fotomontažo. Na srečo sem upošteval njegov nasvet in napisal, kot je bilo res. Naslednji dan je bilo besedilo objavljeno in ena izmed teh dveh oseb se je v besedilu prepoznala. Ne samo to, to osebo je prepoznal njegov nadrejeni, in je bilo dobro, da sem se povsem držal resnice, ker če bi združil osebi, bi imel ta človek morda celo težave. To me je navdalo s prepričanjem, da če že pišem o osebnem, moram pisati povsem po resnici. Zdi se mi, da ima osebno konotirana zgodba večjo vrednost. Smo v času, ko se ljudi najbolj dotakne tisto, kar je konkretno, osebno, ne pa akademsko in nevpleteno. Ampak to konkretno mora biti pač resnično. Če pride do potvorb, ima to lahko slabe učinke.

Na kateri točki osebno, biografsko postane širše družbeno relevantno?

Tega se po moje ne da predvideti v fazi pisanja. Sam skušam pri pisanju postreči z zgodbo, ki je moja, ampak tudi širše družbeno zanimiva. Na koncu o relevantnosti odloča tisti, ki to prebere. Bralcu se lahko stvar zdi banalna, lahko pa iz nje vzame nekaj zase in to širi naprej. V fazi pisanja ne moremo vedeti, kaj se bo s tem zgodilo. Recimo knjiga, ki je pri nas izšla lani, Ultrablues (UMco, 2014), o življenju in teku. V fazi pisanja nismo vedeli, ali bo to izšlo v knjižni obliki. Kot založnik smo bili pred objavo precej konzervativni okoli tega, kaj se bo s to knjigo dogajalo. Potem pa so nam avtorjem po objavi ljudje pošiljajo številna pisma, iz katerih se vidi, da se jih je knjiga globoko dotaknila. Ponavadi je tako, da tisto, za kar najbolj planiraš, da bo imelo določen učinek, ga že samo po sebi nima. Veliko več šteje iskrenost brez vnaprejšnje ideje o ugajanju. Načrti o ugajanju vse sfižijo, ker potem stvar ni dovolj iskrena.

Če pogledamo seznam Rožančevih nagrajencev za zadnjih dvajset let, odkar obstaja nagrada, vidimo, da sta na njem natanko dve ženski – Ifigenija Simonović in Meta Kušar. Je esejistika moškega spola?

Upam, da ne. Je pa dejstvo, da je relativno težko najti ženske avtorice. To govorim iz pozicije urednika. Z urednikom na Siolu pogosto govoriva o tem, kdo bi bil še potencialno zanimiv kolumnist. On je zelo naklonjen temu, da bi pisala še kakšna ženska. Ampak ima določene kriterije in avtorice je težko najti. Težko je reči, v čem je razlog. Mogoče so ženske v zadnjih 15, 20 letih zasedale predvsem pozicije v literarnih vodah. Imamo več generacij žensk, ki so zelo močne avtorice romanov. Morda je naslednja faza to, da bodo pričele pisati neleposlovna besedila. Če pogledamo 20, 30 let nazaj, nismo imeli niti približno toliko literatk. To se je že zelo izboljšalo. V programih založb je veliko ženskih avtoric, pri esejistiki jih pa skoraj ni, to je dejstvo. Težko rečem, zakaj, to je vprašanje, o katerem še nisem razmišljal. Dejstvo pa je, da imajo največji mediji v Sloveniji, tiskani in spletni, kar težave s pridobivanjem ženskih avtoric, ki bi bile dovolj prepoznavne in artikulirane.

Kakšen bi bil za vas kot urednika idealen esejist ali esejistka, ki bi ga/jo želeli objavljati?

To je dobro vprašanje. Idealen esejist je zame tisti, ki se ga lahko dejansko tudi proda. Eseji so sicer, kot sva povedala že na začetku, zelo netržni. Po eni strani se mi zdi, da bi esejist moral biti dovolj prepoznaven, po drugi strani pa bi bilo dobro, če ti eseji ne bi bili že objavljeni. Da bi šlo za nova besedila. Pred leti smo izdajali tudi že objavljene kolumne, kakšno leto nazaj pa smo rekli, da tega ne bomo več počeli. Kompilacije že objavljenih besedil niso prav smiselne, založniški prostor je to preživel. Knjige esejev, ki smo jih izdajali v zadnjih letih, niso imele nobene državne podpore in smo se morali zanašati samo na tržno komponento. Zato smo skušali izdajati knjige esejev, ki so imele prepoznavno rdečo nit. Ravno minuli teden mi je nek avtor poslal neko knjigo, že narejeno, poleg esejev še neka druga besedila, recenzije in tako dalje. Sem rekel, tema, ki jo imaš, je zanimiva, manjka ti še pet, šest esejev na to temo, pa balast je treba sčistiti. Potem je rekel, ja, to je pa zdaj delo. Seveda je delo, ampak to je kriterij dobre esejistične knjige – da gre za eseje o neki aktualni temi. Denimo Državljanski eseji Alojza Ihana so bili tak primer, morda je imel že prej kaj objavljenega, a ne preveč. Avtor je bil prepoznaven, besedila so bila družbeno aktualna in ta knjiga se je po eni strani dobro prodajala, po drugi pa je avtor dobil Rožančevo nagrado. Kar pomeni, da je knjiga izpolnila vsa pričakovanja. Podobno velja tudi za zadnjo zbirko esejev Štefančiča, Kdor prej umre bo dlje mrtev, ki se je začela »dobro« prodajati šele po prejetju nagrade, pol leta po izidu.

Kar se tiče vsebine esejev, ki bi jih objavljal, so mi izrazito všeč eseji, kot jih piše Uroš Zupan, kjer avtor govori o literaturi, tudi popkulturi, take knjige bi z veseljem izdajal. Tudi od avtoric sem že dobival ponudbe za take knjige, ampak morda so imele napisan zgolj esej ali dva, neko nakazano smer, toda za esejistično knjigo potrebuješ deset do dvanajst avtorskih pol, kar pomeni deset do petnajst esejev. Večina avtorjev hoče besedila že prej objaviti in tam dobiti honorar. Ekonomija eseja je zanimiva. Kaj z esejem? Zakaj ga pisati? Če jih pišeš, ne da bi vedel, da bo to nekoč izšlo, je stvar riskantna. Če teme niso nadčasovne, lahko zastarijo. Bi pa z veseljem izdajal eseje, ki so blizu literaturi. Pred časom smo želeli izdati eseje Orhana Pamuka, pred leti je napisal knjigo Naivni in sentimentalni romanopisec, toda potem nas je prehitela založba Sanje, mislim, da jo bodo letos objavili. To je tip knjige, ki me najbolj zanima – pisatelj, ki piše o svoji literaturi, morda tudi o svojem pisanju. Je pa vprašanje, koliko je ljudi, ki so take knjige pripravljeni kupiti in brati.

Res – za koga piše esejist, če se te knjige izjemno slabo prodajajo, obenem pa, kot ste rekli prej, v knjižnici beležijo po dve izposoji na leto?

Knjige esejev v Sloveniji pogosto izhajajo tudi zato, da se že objavljena besedila dajo v neko skupno, knjižno formo, in s tem tudi shranijo v tej obliki. Kakovost esejev se lahko dvigne s tem, da se jih lotevajo ljudje, ki so imajo bolj urejene materialne razmere, recimo tisti, ki so del neke akademske sfere. To veliko teže počnejo svobodnjaki, ki morajo skrbeti za vsakodnevno preživetje. Ljudje iz akademske sfere lahko eseje pišejo počasneje in bolj preudarno, pogosto iz tega nastanejo izvrstna strokovna dela. Ravno nedavno je izšla monografija Toma Virka z naslovom Vebrov učenec (LUD Literatura, Novi pristopi, 2014), zadnje dni jo berem, to je fenomenalno, kaj je nekdo v stanju napisati! Na začetku Virk celo reče, da je to opomba k neki drugi knjigi. Ampak, jasno, to lahko počne samo določen segment ljudi. Lahko jim le zavidamo.

Ker ste prej nekako nagovarjali mlajše avtorje k pisanju esejev, pri čemer sva skozi intervju ugotovila, da avtorji ne morejo računati ne na vzdržen honorar, ne na branost, vas moram vprašati, takole malo za šalo, malo pa čisto zares – lahko računajo vsaj na avans? (smeh)

Avansi pri esejistični knjigi, to je prej kot ne … znanstvena fantastika. Mislim, da je edini, ki lahko trenutno ponuja avanse, niti ne avanse, ampak recimo spodoben honorar za objavljeno, kakšen tiskan ali pa spletni medij, pa še ti so vse redkejši. In to tak, ki to vsebino neposredno prodaja. Založniki za letos ne ponujajo več ne avansov, ne pogodb … letošnje leto je v smislu založniških programov praktično že zacementirano. So pa založbe, ki imajo kar dobro zagotovljeno javno podporo. A zdaj se izteka program subvencioniranja 2013–2015, kar pomeni, da bo novo obdobje 2016–2018 spet nanovo premešalo te karte. Dokler ne bo jasno, kako so se te karte premešale, se po moje nobena od založb ne bo hotela kaj dosti obvezati, sploh pa ne pri še neuveljavljenih piscih, kjer dejansko ne veš, kaj boš dobil kot končen rezultat.

Pogovor je nastal za revijo Literatura (2015) ob tematskem bloku o slovenskem eseju.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s