Home

V slovenskem prostoru je prisotna predvsem kot izvrstna ilustratorka, oseba, ki stoji za podobami naslovnic Beletrinine zbirke Koda, pa za ilustracijami ob političnih komentarjih Ervina Hladnika Milharčiča, ki jo je že pred leti, na Sobotni prilogi, kar nekako posvojil, saj je z njim ostala tudi, ko se je preselil h konkurenčni prilogi, na Objektiv. Če ne bi ob ilustraciji večina ljudi pomislila, da gre za podobe v otroških slikanicah, če bi šlo za bolj izpotavljeno vrsto umetnosti, bi bila verjetno tudi Samira Kentrić bistveno bolj izpostavljena avtorica. Tako so jo mnogi zasledili šele ob knjigi Balkanalije (Beletrina, 2015) – »bal in kan, kri in med, pravi turščina« – v kateri je podobo združila z intimno pripovedjo o odraščanju na prehodu sistemov, v tranziciji.

Ker je v risanju podob tako zelo vešča, nehote pomisliš, da se ji bo morda zatikalo v drugem mediju, besednem. Če pomisliš to, pomisliš narobe: odmik od stereotipov in klišejev, pospremljen z obratom v perspektivi, je značilen tudi za njene stavke:

»Tima se mrtvih ne boji. Mrtvi so vsi njeni najbližji.«

Aprila so Balkanalije prejele Motovun International Book Award; ob branju tega intervjuja, ki izide z zamikom, pa morda velja tudi, da je ta grafični roman medtem prejele še kako izmed nagrad Slovenskega knjižnega sejma. To nas vsekakor ne bi smelo presenetiti.

Samira je širši javnosti sicer znana tudi kot performerka iz tandema Eclipse, v katerem je delovala skupaj s Tino Kolenik. Pri svojih dvajset-in-nekaj-letih sta tedaj, uporabljajoči svoje golo telo za kritiko družbe, dvignili precej prahu, pa tudi navdušili s svežo performativno energijo, ki je danes na tem področju manjka.

Morda jo poznamo tudi po kakem napisu/podobi z javnih sten Ljubljane, a ne vemo, da gre za njo. Včasih gre namreč ponoči, po delu v ataljeju, »kaj narisat na steno«, pri čemer nima vedno potrebe, »da bi se podpisovala kot avtor«.

 

Nekje ste rekli, da je bil vaš motiv za knjigo Balkanalije, ki je svojevrstno identitetno iskanje, v tem, da ste se hoteli podpisati pod nekaj celovitega, nekaj svojega, pogoste so namreč objave ilustracij, kjer niste navedeni niti kot avtorica.

Zdi se mi pomembno, da je vsak izmed nas sposoben povedati svojo zgodbo. Odvisno od tega, kateri medij najbolj obvladamo, jaz pač že vse življenje rišem. Zato sem se odločila, da bom svoje odraščanje upodobila. Drugi motiv, malo manj romantičen, je bil v tem, da sem po vseh letih risanja za raznorazne založbe in avtorje ugotovila, da pisanje in risanje preprosto nista enakovredna medija. Dejstvo je, da je vedno najbolj izpostavljen pisec, ilustrator manj. Ker sem sama še kar pismena, sem pomislila, čemu ne bi poizkusila obojega in zdi se mi, da je bila odločitev kar prava.

Uvodoma opišete svojo družino – oče je bil nekdaj pastir, mama je znala stkati tepih. Ste se kdaj spraševali, od kod vaša kreativnost, od kod, glede na ozadje, vaše intelektualne sposobnosti? Oziroma: se vam je kdaj dogajalo, da ste – ker niste imeli zaslombe v družini – dvomili vase kot ustvarjalko?

Starša sta neizobražena. Mama ima samo štiri razrede osnovne šole, ker je bilo to v tistih časih povsem običajno. Želela sta, da bi otroka v Sloveniji dobila boljše priložnosti in tako je tudi bilo. S sestro se nama je zdelo, da toliko, kot se nama bo ljubilo, bova tudi dosegli. Ne bi preveč stavila na okolje iz katerega izhajaš in genetiko. Če imaš priložnost in si motiviran, ti lahko tudi uspe. Jaz se na svoje ozadje ne navezujem preveč, o njem bolj drugi sprašujejo. Ko imaš talent, te sprašujejo, kdo v družini še riše. Pač nihče. Morda pa bi, če bi imel priložnost.

Nikoli se nisem posebej spraševala, kako me okolje dojema. Imela sem to srečo ali nesrečo, da ko sem šla pri trinajstih prvič na sprejemne izpite na oblikovno šolo, jih nisem naredila. To je bil zame absolutni šok, tega nisem znala ne arikulirati, ne postaviti v kontekst. Ravno zato, ker me ni obkrožalo okolje, ki bi mi znalo razložiti, kaj sprejemni izpiti sploh so in kaj pomeni, če jih narediš in kaj, če jih ne. V tistem trenutku svojega otroštva sem pomislila, da morda risanje ni zame in da bi bilo bolje, če bi počela kaj drugega. Mislim, da sem pri tej misli zdržala natako tri dni. (nasmešek) Potem sem prišla do spoznanja, ki je po moje ključno: saj je vseeno, če rišem dobro ali ne. Če si želim risati, bom risala. Odločitev za risanje je bila moja svobodna izbira.

Nekakšna sreča nepopisanega lista.

Dalo bi se tudi tako reči, ja.

V zvezi z vašimi sprejemnimi izpiti, tistimi v drugem poizkusu, obstaja zelo zanimiva anekdota.

Ker jih nisem opravila, sem se odločila, da poskusim znova. Morala sem opraviti nekaj diferencialnih izpitov, da bi prišla drektno v drugi letnik. Na izpitu s profesorjem, ki je potekal v ogromni risalnici v Križankah, sem v ozadju videla najbolj znane risbe Michelangela, Leonarda itd, toda bila sem predaleč, da bi ocenila, čigave so. Tudi nisem bila še toliko razgledana, da bi jih prepoznala. Mislila sem, da gre za produkte dijakov. Celotno poletje sem se mučila z risanjem, ker sem mislila, da je to standard. Potem pa me je na prvi vaji skoraj kap, ker sem jaz risala skoraj enako realistično, kot omenjeni, sošolci pa neke valje in kroge. Spet sreča v nesreči, očitno. (smeh)

Zanimivo je tudi vaše stališče, da ne potrebujete odzivov. Vaša utemeljitev je ta, da ste se, ker prihajate iz okolja, ki ni bilo bodreče, naučili delati brez odzivov, naučili ste se samostojnosti. To se zdi vzpodbudno.

Morda malo tudi zaradi tega, kar sem povedala prej – če me nekaj veseli, je že to dragoceno. Mislim tudi, da če si na nekem področju profesionalec, moraš imeti toliko znanja, da znaš oceniti, kaj je dobro in kaj ni. Vsak zna samega sebe postaviti v nek kontekst. Res pa je, da kadar se lotevaš nekega novega medija, najbrž potrebuješ nekoga, ki ti razloži, kaj je smisel pri tem. Taka stvar so vsekakor tudi performansi, kjer zadeve sam ne moreš pogledati od zunaj. Sicer ne gre povsem za to, da ne potrebujemodziva, bolj za gre to, da sem mnenja, da moraš kot profesionalec stati za tem, kar si dal od sebe. Vesela sem odzivov, jih pa ne potrebujem nujno.

Glede na drugo okolje, iz katerega prihajata vaša starša – če se še za hip ustavim pri tem – tudi drug čas, drugačna izobrazba, drug sistem odraščanja, ki sta ga bila deležna: kako se čutili vrzel med sabo in njima?

Čustila sem jo ves čas. Moram pa poudariti to srečo, da sem odraščala s sestro, s katero sva skoraj enako stari in sva si bili vedno zaveznici, obenem pa sva vedno imeli zelo neposredno konfrontacijo. Pri nas je bilo ves čas jasno, da se ne strinjamo. Na srečo najina starša nista nikoli izvedela vsega, kar sva počeli, sta pa vedela, da živiva zelo drugače od tistega, kar sta poznala sama.

Torej sta bila odprta, četudi nista vsega razumela.

Mislim, da ja. Takrat je veljalo, da če gredo otroci nekako normalno skozi šolo, če ni bilo veliko klicev domov, je bilo to že zadosti.

Starša sta imela sprva cilj, kot pišete v Balkanalijah, da se nekoč vrneta v Bosno, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se nista nikoli povsem udomačila v Sloveniji. Potem pa se je zgodila vojna.

Mislim, da je to ideja številnih migrantov. Pogrešanje primarnega okolja ni nič kaj posebej nenavadnega. Ko je prišlo do vojne, je postalo jasno, da se nimajo kam vrniti. Z leti, ko se vsi staramo, pa ugotavljam tudi naslednje: tudi če ne bi bilo vojne – ko se ljudje nekje postarajo in če so tam višji standard, boljša zdravstvena oskrba in tako dalje, so to še drugi razlogi, zakaj ne gredo nazaj. Starejši, kot si, manj je tudi ljudi iz okolja, od koder prihajaš. Mislim, da za vse nas velja, da nista tako ključna tista zemlja, tista vas, iz katerih prihajaš, kot so ključni ljudje, ki so tam živeli. Teh ni več. Mislim, da gre predvsem za to. Ko imaš nekje lastne otroke in vnuke, je tvoj interes predvsem pri njih.

V Balkanalijah beremo o razlikovanju med asimiliranimi in neasimiliranimi priseljenci. Vaši junakinji sošolka reče, češ, ti nisi Bosanka, ker mi pomagaš pri domačih nalogah in podobno, nisi taka, kot »tisti Bosanci«. Ker gre v knjigi za nereflektiran pogled otroka, me zanima, kako takšno razlikovanje, ta medvrstični mehki nacionalizem doživljate kot odrasla oseba, sposobna refelksije?

Morda je bila moja situacija specifčina v tem smislu, da nas je bilo v mojem okolju otrok priseljencev tako malo, da smo bili vsi absolutno integrirani in se nam je vsaka taka izjava zdela popolnoma nevmesna. Te reči nas niso prizadele, ker so se nam zdele preprosto preveč neumne, da bi jih resno jemali.

Je pa podobne reči izrekala tudi učiteljica: Slovenija je država v razvoju zaradi vas, priseljencev. Če to poveš, boš dobila petko. In potem tu naredite še enega izmed vaših sijajnih obratov: »Zadovoljna sem bila z dvojko.«

Ja, nekaj tega je bilo. Ampak preprosto se je zdelo preveč neumno, jaz pa sem se počutila preveč doma, da bi me zares prizadelo. Tega nisem jemala osebno.

Bili ste bister otrok, očitno. Zanimivo je tudi to, da svojo sestro narišete z žarnico namesto glave, namesto svoje glave pa ribo. Kar najbrž malo razloži vajina karaktra.

Ona je bila in je še vedno preprosto pametnejša od mene. Zelo hitro je vse dojela. Jaz sem v vse dvomila in in se o vsem spraševala in še vedno je tako. Po svoje je to prednost, saj se mi je bolj ljubilo ukvarjati z nekimi rečmi, vztrajati pri njih, njej pa se je znanje zelo hitro zgodilo.

Če le še za hip ostanem pri problemu t.i. mehkega nacionalizma – po svoje mi je všeč, kako vi ob tem skomigujete z rameni – v nekem prispevku vas novinar označi za osebo, ki deluje v poklicu, ki ni značilen za priseljence.

Čudijo se tudi, da delam v poklicu, ki naj bi bil rezerviran za moške, da torej rišem politične komentarje. Ne vem prav dobro, kaj naj jim potem odgovorim. Zanimivo, da jih to daje. (smeh) Saj vem, da vse to zelo lahkotno razlagam. Dejstvo je, da se moraš povsod boriti, da bi prišel zraven. Izhodišče definitivno ni za vse enako. Toda jaz sem oseba, ki je vedno delala, delala in potem mi je nekaj uspelo. Tega ne znam razložiti drugače. Vem pa, da so reči vse kaj drugega, kot preproste.

Torej ste imeli fokus na delu, zaradi česar niste opazili, kam vas družba vmešča.

Bila sem nekako zadovoljna.

Uresničena skozi delo.

Ja. Imam zgolj nekaj slabih izkušenj, ki jih nisem mogla jemati preveč resno, saj nečesa, kar ti ni racionalno, ne moreš ovrednotiti.

Najbrž kot otrok to vkomponiraš v ta edini svet, ki ga poznaš in to je tvoja normala. Narediva preskok k temi, ki je nekako neizogibna, k begunstvu. Vaše staliče v Balkanalijah je, da meje ne bi smele obstajati in da bi morali živeti v stanju, kjer smo vsi v migraciji.

Na začetku ste rekli, da gre ob moji knjigi za identitetno iskanje. Meni pa je všeč misel, da je moje življenje popolno naključje. Da bi lahko bilo tudi povsem drugačno. Mislim, da bi morali stalno živeti s to mislijo, da bi lahko bilo vse povsem drugače. Prav dobro bi bilo, če bi se tu in tam malo prevetrili in zamenjali okolje, da bi videli, kako je, če se moraš vedno znova vzpostavljati.

To je obenem dober način, da vlog, ki jih igramo v življenju, ne jemljemo preveč resno.

Pa tudi, da se izognemo misli, da nam nekaj pripada. Jaz mislim, da nam vsem enako pripada. Bolj se premikaš, bolj ti je to jasno. Če si primoran zapustiti nek prostor in ko vidiš, kaj si želiš vzeti sabo ali kaj sploh zmoreš vzeti sabo, opaziš, da je tega zelo malo. To, kar si, moraš znati dati v kateremkoli trenutku v en sam rukzak.

Ta vaša misel o brisanju mej in stanju, kjer smo vsi migraciji – zanimivo, da mi jo je prav takšno, zelo sorodno vaši, nedavno ob besedilu Giorgija Agambena v intervjuju predstavil Andrej Nikolaidis. Ki ugiba, če bi Agamben tudi danes, ko prihajajo begunci, ki v kulturološkem smislu niso Evropejci, kot so bili begunci iz časa Jugoslovanske vojne, še predlagal brisanje mej.

Dejstvo je, da so muslimani zdaj na udaru. Agamben piše tudi o tem, kdo je ta Drugi in zakaj tega Drugega vedno potrebujemo. Sovražniki so lahko zunanji ali notranji. Gre pa vedno za tega, ki »ni naš«. Evropa ima o sebi to idejo, da je zgrajena na judovsko-krščanskih vrednotah. In, ja, zdaj je ta Drugi, ta begunec, nekoliko drugačen. Ne bi bilo slabo, če bi Evropa zgubila to iluzijo o sebi. (nasmešek)

Kakšen pa je vaš odnos do upodabljanja muslimanske simbolike v ilustraciji? Oziroma: na kak način izbirate, proti komu uperiti svojo kritično ost?

Razgaliti skušaš avtoriteto, ki nima podlage za to, da bi bila avtoriteta. Preveč enostavno bi bilo, če bi zgolj smešila njihove vizualne lastnosti. Namesto tega vključim neke prepoznavne simbole, ki jih zasukam. Razgaljam vrednote ali ukane, ki jih avtoriteta izpostavlja. Nikoli mi ni šlo za to, da bi razgalila eno samo osebo ali ranljivo manjšino.

To, kar opisujete, sta s Tino Kolenik počeli tudi pri tandemu Eclipse. Kako pa se je začela vajina zgodba? Tudi Tino vpletete v knjigo, kjer nastopa kot izredno zanimiva oseba, nekdo, ki si pobrije lase, si iz njih splete kito in si jo prišije na zadnjico, na kavbojke.

Ja, odreže si konjski rep in si ga prišije tja, kamor konjski rep spada. (nasmešek) Tina je zelo nenavadna oseba. Še vedno mislim, da je najbolj svobodno bitje, kar sem jih spoznala v življenju. Koristila mi je zaradi svoje odprtosti, tudi seksualne, jaz pa njej z nekim svojim zateženim intelektualizmom. Druga drugi sva dali to, kar sva potrebovali. Našli sva se in najine interese lepo sestavili v tandemu Eclipse, ki si je za svoje poslanstvo zastavil razglajati nesmiselne družbene vrednoste skozi lastno telo.

Dvignili sta kar nekaj prahu, tepihov in obrvi. Spomnim se, da je bil vajin performans ena izmed prvih reči, ki sem jih v umetniškem smislu doživala ob prihodu v Ljubljano in bila navdušena. Uspeli sta artikulirati nekaj subverzivnega, za kar sem vedela, da obstaja, a tega še nisem na tak način doživela. Kako ste takrat doživljali odzive na vajino delo? Očitno sta se zamerili predvsem kleru, kot sem zasledila kasneje?

Najprej bi rekla, da kot umetnik zelo težko prideš do kakršnihkoli odzivov. Navadno nastopaš v nekem prostoru umetnosti, kjer se apriori pričakuje karkoli in ljudje so tega tudi vajeni. Težko s čimerkoli šokiraš. Ko izpostaviš golo telo, ali predvsem lastno golo telo, da bi nekaj povedal, je stvar zanimiva tudi v tem smislu, da kot performer zastopaš samega sebe, kot igralec pa nekoga drugega, tu je osrednja razlika. Če si iskren, se ti dopusti tudi določena mera amaterstva, ravno zato, ker ne igraš. V skladu s tem dobiš tudi malo več iskrenih odzivov. Težko je dobiti kakršnokoli kritiko. Midve sva začeli zelo mladi.

Koliko let sta imeli tedaj?

Dvaindvajset, trindvajset. Bili sva pozitivno sprejeti, ravno zato, ker sva bili mladi, simpatični in tako naprej. Zato je trajalo leta in leta, preden sva sploh naredili kaj takega, kar je dobilo negativno pozornost. Bili sva v ospredju, na pozitiven način, dokler se na neki točki ni Cerkev odločila…

Da je to, kar počnete, žaljenje čustev vernikov?

Problematičen je bil performens 11. In Emotion We Break v dveh delih, predvsem Tinin del. V njem sva govorili o ljubezenskih izkušnjah, jaz sem izpostavila eno samo, to je bila moja izkušnja z zakonom, s poroko in ločitvijo. Tina pa se je odločila, da bo predstavila cel svoj diapazon ljubimcev. (smeh) To je naredila v obliki Marije zavetnice s plaščem s Ptujske gore. Sebe je izpostavila kot osrednjo figuro, s to razliko, da je bila pač gola, pod plašč pa je vzela vse svoje nekdanje ljubimce, takšne in drugačne, s čimer je hotela povedati, da saj je vse skupaj ena ljubezen.

Ljubezen do bližnjega!

Tako, bravo. Morda sva si pri kakem drugem projektu mislili, da provocirava. Tu je šlo predvsem za intimno zgodbo. Iz znane, formalne zgodbe, sva naredili intimno zgodbo. Absurd vsega tega je bil, da ni bil nihče, ki ga je to motilo, tam v prostoru. Tisti, ki jih je stvar zmotila, so videli fotografije v medijih. Najprej so skušali preganjati novinarje in sam časopis, ko so ugotovili, da to ne gre, pa so se spravili na šibkejše člene, torej naju. (smeh)

Pravite: na dogodke pridejo tisti, ki so zadevi že naklonjeni. Kar je večen problem naboja družbene kritike, saj se pojavlja vprašanje, kaj se s tem nabojem zgodi, ko pride do enakomisleče publike. Kakšen je potem sploh učinek?

Ne vem, če zna sploh kdo pametno odgovoriti na to vprašanje. Večkrat sem razmišljala, da če hočeš imeti učinek, ki prebije umetniško srenjo, ki gre do nekoga, ki sploh ni potrošnik tvojih izdelkov, moraš iti v javni prostor. Danes se zdi, da so to družbena omrežja, ali pa, da je treba nekaj izvesti na cesti, kaj spisati na stene. To je vse super. Moja težava je recimo v tem, da je to izredno težko narediti dobro. Improvizacija je oblika, kjer zelo težko prideš do perfekcionizma, že sama pojma se skoraj izključujeta.

Morda se v tistem trenutku v tistem prostoru ne zgodi premik, toda če je stvar medijsko pokrita, in imam jaz denimo dvanajst let in živim v neki vasi bogu za hrbtom, pride to preko medijev do mene in dobim občutek, da je moč delati v moji smeri, da ljudje to že počnejo, razmišljajo podobno, kot jaz. Morda lahko kot ustvarjalec deluješ generacijsko, torej za tiste, ki še pridejo. Vem, da bi se sama kot otrok dobro počutila, če bi vsaj vedela, da nisem edina.

Stvar, ki se mi zdi v zvezi s tem zanimiva je tudi to, da je naše delo znotraj družbe, v kateri živimo, navadno reducirano na izdelek, ki služi namenu prodaja nekega drugega izdelka. Ravno včeraj sem z vašim kolegom po svinčniku Arjanom Preglom polemizirala okoli neke priloga Economista, ki uporablja ilustracijo in leposlovje, da bi prodajali ure in nakit. To mu ni bilo všeč, pa mu pravim – tudi ti, ko objaviš kolumno v časopisu, s svojim besedilom prodajaš znamko avtomobila, ki oglašuje zraven. Lastnikom medija je tako ali tako pomemben samo oglasni prostor. Kje je potem tu razlika?

Nimamo vpliva na vse. Nikoli nisem imela iluzije, da lahko delam nekaj, kar je popolnoma izven sistema. Od nečesa moraš živeti. Stvari je treba speljati tako, da lahko obenem živiš s samim sabo. To, da z ilustracijo, sliko ali besedilom prodajaš neko znamko, se mi ne zdi tak problem. Jaz sem eno leto resno delala v oglaševanju. Ko to delaš, moraš delati resno. Točno se zavedaš, kaj počneš in to počneš za denar.

Me veseli, da omenjate delo za oglaševalsko agencijo, saj ga omenjate tudi v knjigi, v oglaševanju naj bi začeli svojo profesionalno pot kot ilustratorka. Menda so bili sprva navdušeni nad vami, kmalu pa ne več – prav dolgo niste sodelovali.

Tam sem se naučila – kar zelo težko priznam – da obstaja neka hierarhija. (smeh) To pa pri meni ne gre čez.

Svoje ilustracije tudi danes delate na ta način, ne marate si narekovati. Ervin Hladnik Milharčič vam ne pove, kaj naj narišete, ne naroči vam, česa bi si želel ob svoji kolumni.

Mislim, da imam tudi malo sreče, saj nikogar ne ogrožam. Ljudem se po svoje ne ljubi ukvarjati z ilustracijo. Ilustracija od mene terja resen razmislek, od tistih, ki se s tem ne ukvarjajo, pa bi terjala še večjega. Ne razmišljajo, kaj naj jim narišem. To je po moje razlog, zakaj mi pustijo proste roke. Obenem pa tvoje stvari poznajo in približno vedo, kaj pričakovati.

V knjigi se pojavi trenutek srečanja z zakrito muslimanko. Vaš odnos do golote, vsaj na podlagi dela pri Eclipse lahko to ugibam, je diametralno nasproten od odnosa, ki ga ima do golote zakrita vernica. V knjigi pravite: med nama je zid. Oboje je podoba in oboje je prevara. Vem, da je podoba prevara, jaz sem podobo študirala.

V knjigi opisujem zelo konkreten dogodek in sicer je šlo za dvajseto obletnico genodcida v mamini vasi. Šlo je za množično obiskan dogodek. Zunaj je bilo 38 stopinj celzija, ob enih popoldan, sredi julija. Ob tej priložnosti so imeli, na tem množičnem grobišču, kamor so prišle družine vseh pobitih, kulturni program. V organizaciji so bile osebe iz tega okolja. Bila sem oblečena vročini primerno, mislim, da nisem bila kaj pretirano razgaljena. Ampak očitno nismo bili vsi enakega mnenja. (nasmešek) Iz organizatorske ekipe je k meni pristopila ena izmed zakritih punc in rekla, da ne smem stati, kjer stojim, da se moram umakniti. Sploh nisem stala zares nad grobovi. Stvar se mi je zdela skrajno problematična. Čutila sem, da je to, kar se dogaja, moja zgodba – vas moje mame, te ljudi sem poznala. Zadnje, kar bi si mislila je, da jaz tam nimam kaj početi. Odvrnila sem ji, da ne vem, o čem govori. Rekla je, da sem neprimerno oblečena. Odvrnila sem, da se opravičujem, ampak še vedno ne vem, o čem govori.

Neprimerno oblečena glede na kaj? Vročino? Vero?

Saj. Trikrat je ponovila isto. In jaz sem vsakič ponovila isto. In potem je preprosto odkorakala, brez incidenta. To seveda ni prostor, kjer si incident lahko privoščiš. V osnovi pa se ne ukvarjam s tem, zakaj ima ona ruto in jaz ne. Ključno se mi zdi, da sprejmemo drug drugega.

Pri umetnikih z bosanskimi koreninami, podobno kot pri vas, opažam element fantastike, magičnega, v prozi se denimo približuje magičnemu realizmu. Podobno je z vašo ilustracijo, kjer rišete reči, ki so nekakšna distorzija realnosti, nadrealizem. Je to povezano z bosansko folkloro, kulturo, ustnim izročilom, ali čem drugim?

Mislim, da je to povezano z otroškim pogledom, kjer je vse mogoče. Potem pa gre, v mojem primeru, bolj za to, da sem se izobrazila v nadrealizmu in še v vseh vseh drugih možnostih.

Torej bolj zavestno poseganje po priučenem, kot kak nezaveden vpliv folklore?

Mislim, da ja. Sem se pa zdaj spomnila stavka, ki me je blazno iritiral v srednji šoli. Imela sem nekega genialnega profesorja za grafično oblikovanje, ki sem ga imela zelo rada. Toda vsake toliko časa mi je očital: »Ne morete vi delati nadrealizma v Grosuplju!« (smeh) In sem si mislila: pa bom! Sicer pa: vsak izmed nas rabi precej časa in različnih vplivov, da si zgradi lastno poetiko. Ravno to poletje sem arhivirala neke stare reči in se mi je zdelo zanimivo, kako zgodaj zna človek neke reči zelo dobro speljat, ali narisati, vsebina pa je povsem zgrešena. (smeh) Preveč kičasto, ali pa cel kup nepotrebnih reči. Ampak to je preprosto stvar zorenja.

Včasih pa se zdi ravno nasprotno: gledaš stvari za nazaj in se ti zdi, da si z leti samo bolj neumen. Da si vse, kar moraš vedeti, vedel že prej. Da je problem bolj v tem, da to pozabljaš, ne pa v tem, da bi moral še kaj dodati.

Meni pa se včasih zdi, da se je bilo z mano morda bolj zabavno pogovarjati, ko sem imela 25 let. Kar se dela tiče – s prakso se dogaja to, da znaš stvari bolj poenostaviti. To se mi zdi v smislu minevanja časa dragoceno. Stvari poveš hitreje in bolj prepričljivo.

Vsakič, ko dobiš dobiš pozornost imaš priložnost, da govoriš o popolnoma drugih rečeh, saj ti ni treba vedno govoriti isto. Jaz niti ne rada govorim o svojih rečeh, dajmo se pogovarjati o čem drugem. Ali pa recimo, če čez dan nekaj delaš v ataljeju in greš ponoči nekaj narisat na steno, nimaš nujno potrebe, da bi se vsakič podpisoval kot avtor.

Čeprav, po drugi strani, vaša utemeljitev, zakaj ste se lotili Balkanalij, je bila ravno v tem, da so vaše ilustracije razpršene vse naokoli, včasih tudi nepodpisane, da se želite pod nekaj podpisati kot avtorica.

V knjigi sem dala vse od sebe, vse, kar se mi zdi, da znam. Morda je to izziv predvsem zame, ker mi je nekaj novega, ker nisem bila vajena kombinirati podobe z besedo.

Za konec: kako je s tadnemom Eclipse, ki kar nekako manjka v našem prostoru, pa tudi – kako je s potencialno novo knjigo? Prej ste omenjali, da moraš kot ustvarjalec najti svoj poetični izraz. V tej knjigi se vaš poetični izraz vsekakor zdi zrel in celovit, kot dobra platforma za naslednjo knjigo.

Kar se tiče Eclipse: Tina in jaz sva vedno bili predvsem zelo dobri prijateljici. Sredi tega služenja denarja nama čas ne odpušča, da bi veliko viseli skupaj. Ob ustvarjanju v skupinah in v tandemih gre vedno tudi za neke intimne, ne le profesionalne odnose. V luči tega je zelo pomembno, da ljudje preživljajo bolj ali manj ves čas skupaj. Gre za igro, ki se stalno razvija skozi dialog. In, kot pravim, nama s Tino to v zadnjih letih žal ne uspeva, ker imava preprosto vsaka svoje obveznosti. Vsekakor pa želja po ustvarjanju še obstaja. Izkušnje kažejo, da je najbolje na stvar v določenem obdobju pozabiti, ne biti obremenjen s tem in se potem zadevi spet prepustiti, ko dobiš dobro idejo. Ne bi rekla, da je zgodbe konec.

Glede knjige – avtobiografija je zelo specifičen žanr. Zdi se mi, da imam na voljo dve poti: s sabo se ne bi več toliko ukvarjala, vsaj ne na tako neposreden način. Tisto, kar me vznemirja že leta: želela bi si narediti nekakšen učbenik, ali teoretično delo, ki bi temeljilo na vizualnem. Sicer tega ne bi delala na akademski način, rada bi naredila nekaj precej bolj zabavnega. Nekaj, kar bi lahko brali ne glede na predznanje. Imam zelo ambiciozen načrt, razmišljam, kako upodobiti vse, kar je vidno – od točke, do interaktivnih medijev. To je dolgoročen plan. Kratkoročno pa se spogledujem z beletristiko. Želela bi se v nekem delu umakniti od angažiranih tem in spregovoriti o nečem bolj intimnem.

Intervju je nastal za revijo Literatura, dec, 2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s