Home

S pisateljem, scenaristom in publicistom Miho Mazzinjem o njegovem novem romanu Nemška loterija (ŠZ, Beletrina, 2010), katerega zgodba je postavljena v socialistično Jugoslavijo leta 1950, in ki skozi perspektivo nadvse simpatičnega in dokaj naivnega poštarja Tonija, pravzaprav presenetljivo veliko govori o današnjem času. O začetkih nekega pohlepa, ki je postal gonilo kapitalizma. O vzniku ideologije, ki se – kot vsaka – prične sesuvati, ko preseže svoje meje. Zapakirano v nadvse privlačno in ‘bralcu prijazno’ fabulo.

 

Do romana Nemška Loterija v svojem pisanju še niste šli nazaj v čas pred vašim rojstvom, poleg tega je pripovedovalec – česar tudi še nismo zasledili prej – v starčevskih letih. Sicer se vrača v svojo mladost, a vendar. Torej daljna zgodovina in starec. Kaj se dogaja z vami?

(smeh) Stvar je zelo pragmatična. Za ta konstrukt Nemške loterije potrebuješ zaprto državo. Kot prva možnost se je pokazalo Sarajevo v času, ko je bilo obkoljeno. Toda ni se mi zdelo pošteno, da bi to počel.

Zakaj?

To bo zvenelo popolnoma neumno. Ko sem prek medijev spremljal to vojno, sem pogosto dobil idejo za kakšno zgodbo. Toda, če bi to storil, bi se počutil kot mrhovinar. Rekel sem si, tam je dovolj ljudi, ki bodo pisali te zgodbe. In so jih, in jih.

A vendar sem potreboval zaprto državo. Ljudje smo narejeni tako, da radi dosežemo cilj s čim manj dela. Za filmski scenarij Paloma Negra in za roman, ki ga bom upam nekoč napisal, sem dobro preštudiral Jugoslavijo leta 1950. Potem sem si rekel, poglej, poglej, saj to je to, naštudiran imam čas, ki se prilega v zgodbo o Nemški loteriji.

Nekoč ste omenili, da ste bili dve leti poštar, tako kot vaš junak iz romana. To dejansko drži?

Ja, v smislu, da sem v gimnaziji dvoje počitnic, torej dve poletji delal kot poštar. Tam sem videl, kako se to dela. Dejansko sem nekemu gospodu nosil srečke Nemške loterije. (smeh) Res!

Za vašimi članki, zgodbami, romani, vedno stoji neka močna ideja, ki izhaja iz potrebe po določitvi realnosti. Če je zadeva dobro napisana, pri leposlovju pravzaprav ne opazimo, katera ideja je to bila. Zato bom vprašala prav to: katera ideja je bila gonilo romana Nemška loterija?

Moje otroštvo je bilo, ko se razvije največ nevronskih povezav, boj za realnost (v več intervjujih je na to temo Mazzini že razpredal o versko blazni babici, ki je videla stvari, ki jih ni bilo, in o mami, ki je imela ljubimca, za katerega je trdila, da ne obstaja; op. avt.). Zamislil sem si junaka v ranih mladostniških letih, ki je prišel iz nekega hermetično zaprtega okolja, kar sirotišnica je. V socialističnih sirotišnicah po drugi svetovni vojni so otroke vzgajali z ideologijo, zato so bili odtrgani od realnosti. Ta junak pride v nek svet, ki ga začne obračati po svoje. Po vseh pravilih bi moral na koncu spregledati. Potem pa sem pomislil – kaj če ne bi nikoli spregledal? (smeh)

Med drugim je v romanu tudi precej močnih stališč o odnosu ali o razlikah med moškimi in ženskami. Eden izmed sklepov, h katerim napeljuje roman, je tudi tista stara modrost, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska.

Nedvomno. Ta ženska potrebuje moškega, ker so pač takšni časi, čeprav bi Nemško loterijo sicer tudi sama lahko dobro peljala. Po drugi strani pa imamo moški to ekstenzijo, da je vse ‘udri na veliko’.

Po vaši teoriji delovanja ženske, bi ta lahko neko idejo uresničevala samo zelo na drobno.

Ja, nihče ne bi opazil.

Razlaga zakaj je tako, je precej zanimiva..

(smeh) A sem napisal zato, ker ženske lahko obvladajo le številko, ki je enaka tisti, kolikor otrok so sposobne roditi?

Ja (smeh). Pojdiva dalje. Roman Nemška loterija je med drugim tudi roman o pohlepu. Kaj je po vašem gonilo pohlepa, iz kje izvira?

Najbrž je to precej kompleksna mešanica vzrokov. Ujeli ste me nepripravljenega. Pisal sem roman o pohlepu, toda nikoli nisem pomislil, da bi šel brat strokovno literaturo o tem. Med ustvarjanjem umetniškega dela je bolje, da ne greš predaleč s teorijo, preveriš samo dejstva. In tako ste me sedaj tukaj našli. Nedvomno pa drži, da so naši možgani narejeni tako, da neprestano skenirajo okolico za novostmi. Če dolgo ni nobene novosti, potem si jo morajo izmisliti. Na tem temelji ves svet, ves kapitalizem, moda, novi modeli itd. Druga stvar pa je, da smo narejeni za situacije pomanjkanja. Štiristo tisoč generacij do slej je ves čas živelo v pomanjkanju. Ko nekaj vidiš, boš to tudi zagrabil.

Morda se zelo dober opis tega, o čemer govoriva, skriva v stavku iz romana, ki gre nekako tako: V revščini nimaš enega predmeta, ki bi služil samo enemu namenu.

Ampak je en predmet za več stvari. Res je. Zdaj se strinjam sam s sabo (smeh). V neki zelo revni družbi se pohlep na nekem nivoju ustavi. Ekstremna bogastva nastanejo, ker je ta meja višja.

Nedavno sem videla prispevek o hollywoodskem paru, ki je tekmoval, kdo od njiju bo do konca ulice zapravil več. Prijateljica je to komentirala takole: »Na koncu ulice bi ju pričakala s kijem!«

Ja, ali pa intervju z Johnom Travolto v Playboyu, njega bi jaz tepel. Ves čas razlaga, kako on zbira letala. Kako ima 20 potniških letal, zdaj si bo kupil še enega. Budala! Namesto enega letala bi ustanovil sklad za mlade igralce ali karkoli drugega. Na neki točki moraš egoizem preseči v družbeno koristnost, drugače postaneš bizarna pojava. Travolta ima očitno to točko malo visoko nameščeno.

Pojdiva nazaj k romanu, k formi romana. Ker je izredno kratek, nekaj več kot 140 strani, ob branju pomisliš, če je bila morda to najprej kratka zgodba, ki je prerasla svoje okvirje? Ali to, ali pa gre za zelo prečiščeno idejo, fabulativno je roman namreč precej enostaven in bralcu prijazen.

Ne, gre za prečiščenost, nisem hotel dolgoveziti, res ne. Imam veliko idej in malo časa za pisanje, zato ne bi nečesa daljšal samo zato, da bi bila knjiga debelejša.

Mimogrede: je avtorski honorar večji, če je knjiga debelejša?

Je, ja. Pri nas plačujejo na znak. Za Nemško loterijo sem vzel formo ameriškega črnega romana in ven je dejansko prišla neka takšna dolžina, kakršno so imeli takrat ti romani.

Boste ta roman prav tako kot nekatere druge predelali v filmski scenarij? Zgodba je že filmska.

Osnovna ideja je bila, da bi to bil filmski scenarij. Dolgo sem o tej zgodbi mislil kot o filmu. Toda, saj vidite, kakšna je situacija. Filmski sklad pač dela, kar dela, oziroma ne dela, TV Slovenija pa… takšno bedarijo, kot jo lahko na TV Slovenija pogledaš kot film, nisem sposoben napisat, tudi če bi se trudil.

A ob to gre ‘hvala bogu’?

No, to je znak, da sem odnehal. Če ne gre s scenarijem, bo pač roman. Ta roman dobi neke svoje bralce, ima agentko v Ameriki itd. Ima neko svoje življenje. Neposneti film pa je le še ena datoteka na disku.

Še to: zakaj se vse velike ideje, tako kot ideja o Nemški loteriji, na koncu sfižijo?

Ker gredo preko svoje meje. Primer japonskih borilnih mojstrov: nisi mojster, ko nekoga premlatiš kot vola. Mojster si, ko si se sposoben ustaviti in ga ne premlatiti kot vola! Ker se te ideje ne ustavijo na točki svoje realne meje, ostane pretiravanje in propad.

To je podobno tistemu pravilu, da se je treba umaknit, ko si na vrhuncu.

Ja, toda – kdo bo ocenil, kdaj si na vrhuncu?

Pogovor je nastal za Dnevnik, 2010

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s