Home

Kritika knjige Pogovori, Janez Drnovšek (MK, 2007)

Ko so Janeza Drnovška ob podpisovanju najnovejše knjige vprašali, kako bi to knjigo (ki je sicer že kar tretja v nizu) opisal, je dejal: ”Mislim, da jo bo treba kar prebrati. Težko bi vam nadomestil branje s tem, da bi jaz govoril o njej.” Ob tem sicer odklonilnem odnosu do razglabljanja o knjigi, je predsednik kasneje povedal vsaj to, da je to njegova ”najboljša knjiga do zdaj”.

Potem, ko človek recimo temu sprejme dobrohotni nasvet iz ‘avtorjevih ust’ in knjigo prebere, nekako lažje razume stisko, iz katere je odgovarjal Drnovšek, ko ni hotel o vsebini ničesar povedati. To je res knjiga, o kateri se ne govori. O njej se tudi ne polemizira, to knjigo se lahko samo bere. Tako kot se je lahko samo bralo katekizme, ki so neke vrste žanrski predhodniki Drnovškovi knjigi. Katekizmi so bili (in so pravzaprav še danes), ravno tako kot Pogovori, napisani v obliki vprašanj in odgovorov, da bi skozi to formo ljudi na enostaven način učili resnic o tostranskem in onstranskem življenju, ter jih pripravili na verske obrede. Katekizme se je med drugim tudi učilo na pamet, brez premišljevanja, brez analiziranja, kot pesmico. Kako je v tem oziru s tisoči bralcev Drnovškove knjige, bi bilo treba preveriti, a fanatičnost, ki vlada okoli nje (ali drugih knjig predsednika), napeljuje na misel, da bi si bili lahko ti žanrski sorodnici podobni tudi v tem.

Do sklepa, da se o knjigi ne polemizira, temveč se jo samo bere, pravzaprav privede še nekaj drugega. In tudi to je, presenetljivo, precej podobno katekizmom. Medtem, ko si številni znanstveniki po vsem svetu še vedno belijo glave z vprašanjem, kdaj se pri človeku pojavi zavedanje – kdaj v nosečnosti namreč – Drnovšek povsem nedvoumno, v hipnem zamahu velikega sodobnega misleca, odgovori na to (samemu sebi zastavljeno) vprašanje:

Kdaj se začne življenje?

Ob spočetju.

Kdaj se začne zavedanje?

Ob rojstvu.

Drnovškova knjiga torej ne operira z razlagami, temveč zgolj podaja instantna dejstva in zaključke. Skorajda bi lahko rekli, da podaja dogme. Te so nekoč morda res lahko obveljale brez premisleka, a vsega hudega vajeni sodobni bralec si začne postavljati svoja vprašanja: kako je avtor knjige prišel do zaključka o zavedanju? Ali do katerega drugih, v podobnem slogu podanih zaključkov? Avtor se bralca usmili in mu na nekem drugem mestu v knjigi razreši uganko: ”Odgovori so že od nekdaj tu,” zapiše. S tem pa se ujame v drugo zanko, morda še tršo: če so odgovori od nekdaj tu in tudi ”od nekdaj enaki”, kot lahko beremo, čemu je potem potrebno, da jih zapišemo v knjigi? Sploh v knjigi, ki se ne razlikuje kaj dosti od mnoštva drugih new age priročnikov, ki sicer niso od nekdaj tu, se pa pridno re-producirajo že nekaj deseteletij. In v zadnjih desetletjih se je kasta piscev tovrstnih priročnikov tako razvila, da so mnogi njihovi produkti prepričljivejši od Drnovškovega. Kajti svoje vere ne gradijo zgolj na zaključkih, temveč jim pridajajo tudi osebno izkušnjo. Navsezadnje, mar ne bi bila ravno osebna izkušnja tista, ki bi nas od človeka širine kot je predsednik, zanimala bolj kot njegovi zaključki? Denimo, kako je ravnal v kompleksnih situacijah, ko se je bilo treba odločiti, ali pomagati enemu ali drugemu, pa je vedel, da obema stranema ne more pomagati? Kajti problem sebičnosti, o kateri avtor v knjigi zapiše, da ”je slaba”, je vendarle bolj kompleksen, mar ne? To, da ”je sebičnost slaba”, vam bo navsezadnje povedala vsaka dobra gospa, s katero ste trenutek pred tem izmenjali mnenje o vremenu.

Priznati je sicer treba, da je knjiga zanimiva vsaj zato, ker si je v njej predsednik upal izraziti nekaj zelo osebnega, a žal se kaj kmalu izkaže, da to ni nič posebnega. Tako žanrsko (katekizmi), kot vsebinsko (new age priročniki).

Po branju knjige, ki nudi toliko nedvoumnih odgovorov, bi človek pričakoval vsaj to, da bo za nekaj časa (od)rešen nadloge vprašanj. Presenetljivo pa je učinek ravno nasproten, kajti vprašanja se začnejo vrstiti kar sama. Denimo takšna:

Koliko ljudi, katerih osebna stališča so morda prepričljivejša in zanimivejša od Drnovškovih, ne dobi priložnosti za izdajo knjige, ker jim tega ne dovoljuje družbeni položaj? Ker niso zanimivi za trženje? In nenazadnje, koliko dreves, gospod predsednik, je šlo za tisoče vaših knjig, ki vsebujejo odgovore, ki so povsod?

Besedilo je nastalo za Le Monde Diplomatique, 2007

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s