Home

S črnogorskim pisateljem Andrejem Nikolaidisom sva se srečala v torek ob njegovem prihodu na festival Vilenica. To ni bilo najino prvo srečanje. Vse od objave romana Mimesis, ki je leta 2007 izšel pri Beletrini, in sva opravila prvi intervju (do tega pogovora mu je sledil še en), sem pozorno sledila njegovemu delu, objavljala in prevajala njegove kolumne, z nadvušenjem pričakovala nove romane. Razlog za mojo povečano pozornost v odnosu do tega pisatelja je preprost – gre za enega najbolj prodornih, natančnih, predvsem pa neposrednih pisateljev in intelektualcev s področja nekdanje Jugoslavije. Ko bereš njegova besedila, natanko veš, da bo tisto, kar izreka, podano brez kakšrnegakoli balasta, da bo zadel v srčiko družbeno-političnih odnosov, predvsem pa, da se »ne bo zaustavil na polovici izrekanja«. Ob vsemu skupaj mu uspeva biti še izjemno duhovit. Že ob pričetku njegove pisateljske kariere je neki hrvaški kritik pripomnil, da »Nikolaidis piše, kot da nima predhodnikov in kot da ne bo imel naslednikov«. Zaradi takšne vehemence se je nemalokrat znašel v središču škandalov. Od anonimnih smrtnih groženj po objavi romana Mimesis do tožbe režiserja Emirja Kusturice, o katerem je v neki kolumni zapisal, da »je bil orožje v rokah Miloševića«, pa vse do meddržavnega konflikta, ki ga je povzročil s kolumno, v kateri je (takrat zaposlen kot svetovalec vlade Črne gore) zapisal, da bi moral običajni državljan preusmeriti agresijo od svojega soseda k centrom moči, zaradi česar je vlada Republike Srbije v svoji sveti preproščini vlado Črne gore spraševala, če je to njihovo uradno stališče, če jih torej nameravajo bombardirati.

Od takrat so minila tri leta in zanimalo me je, kaj počne v zadnjem času. V obdobju, ko nisva komunicirala, sem opazila zgolj, da je pričel pisati za Guardian, ostale reči so mi bile neznanka. V resnici nisem imela namena opraviti intervjuja, pač pa zgolj spiti pivo z njim in poklepetati. Nekje v prvi četrtini pogovora, ko je pričel pripovedovati, da ravno končuje nov roman, ki govori o zanimivi teoriji zarote, me je prešinilo, da bi morala pričeti snemati. Prižgala sem snemalnik na telefonu, debato pa sva kljub temu nadaljevala precej neuradno – na snemalnik sva pozabila v istem hipu kot sem ga prižgala – in bolj kot intervju je nastala sproščena izmenjava mnenj in stališč, ki so zaokrožila nad aktualno evropsko-rusko politiko, se ustavila ob »skorumpiranem« položaju novinarjev, se dotaknila vprašanja dolžine posameznikovega življenja in debeline polarnega ledu, in se, na koncu, sklenila v nazdravljanju.

Dijana Matković: Navadno roman napišeš v rekordnih treh, štirih tednih. Si tudi novega pisal tako malo časa? Oziroma, koliko časa je moč pisati o teoriji zarote, ne da bi se ti to poznalo na zdravju? To pravim zato, ker si za roman Mimesis rekel, da bi bilo težko več kot tri tedne zdržati v »histerični intonaciji pripovedovalca«.

Andrej Nikolaidis: Tega nisem pisal kratek čas, ampak kar tri mesece. V nasprotju z drugimi romani sem dejansko veliko delal. To so taki fragmenti, petinštirideset mikro poglavij. V prologu je junakova zgodba koherentna, potem pa, ko se zlomi, besedilo ne more biti več koherentno, ampak ravno fragmentirano, tako kot njegov um. Z besedilom spremljam junakovo psihično transformacijo, vsaj to je bil namen.

DM: To ni prvič, da pišeš o teoriji zarote, kajne? Imam mini teorijo, zakaj so nekateri ljudje nagnjeni k teorijam zarote. Po moje je tako: če je vse teorija zarote, potem tisti, ki v njih verjame, lahko ostane pasiven, ker je ob takšni postavitvi sveta tako ali tako nemočen.

AN: Se strinjam. Ampak svet je po moje preveč kompleksen, da bi ga lahko interpretirali brez neke vrste teorije zarote. Jaz jih ne bi povsem odvrgel kot nepomembne. Sem privrženec zahodne racionalistične tradicije, toda to očitno ni dovolj, na svetu obstaja ogromno reči, ki niso racionalne. Veš, kaj je bilo moje največje odkritje ob pisanju tega romana? Da moč ni racionalna. Tistega, ki odloča, ne vodi racionalnost. Vodijo ga nagon, pohlep in tako dalje. V seriji House of Cards  je odličen citat – »Vse na svetu je povezano s seksom, razen seksa. Ta je povezan z močjo.« Na neki način je misel, da je svet moč racionalno utemeljiti, mamljiva, toda mislim, da za to ni nikakršne podlage. Ko vidiš, kako moč funkcionira od znotraj, da tisti na vodilnih pozicijah enostavno ne vedo, kaj delajo … Seveda se dobro znajdejo, imajo tehnologije vladanja, ki so uspešne, ki so bile skozi stoletja izpopolnjene, toda nimajo nadzora. Na podlagi povsem iracionalnih impulzov pričnejo delati iracionalne reči, ko postane očitno, da bi se bilo treba zadev lotiti drugače. Ta svet ni preveč čvrsto sestavljen, tu je veliko razpok, teorije zarote pa dobro služijo za razlago teh razpok.

DM: Natanko v kakšno teorijo zarote verjame tvoj junak?

AN: Ugotovi, da babica, s katero je odraščal, ni njegova babica. Ugotovi, da je celotna konstrukcija njegove identitete, celo fotografije, ki mu jih je babica kazala, lažna. Vse je fotomontaža. Potem to pelje dalje in pride do zaključka, da je bila njegova resnična mati zaposlena kot plačana morilka za sovjetsko tajno službo in da je širom Evrope ubijala jugoslovanske politične imigrante. Sledi tej zgodbi in misli, da ga bo nekam pripeljala, toda vse ostaja zaprto. Kot most, preko katerega ne moreš. Na koncu preide v neko blazno nasilje. Toda na nek način je to »bildungsroman«. (smeh)

DM: Roman o odraščanju? (smeh)

AN: Da. On je seveda paraoničen. Ko pišeš tako besedilo, je vedno zanimiva ta meja – kako daleč lahko greš, da bo ta paranoičen konstrukt še prepričljiv? Ker, saj veš, če sem paraoničen, še ne pomeni, da mi ne sledijo. Imaš bralce, ki so po naravi bolj paranoični in verjetno bo določeno število ljudi v celoti verjelo tej zgodbi.

DM: Po svoje se teorije zarote stalno potrjujejo kot resnične, od razkritij Assangea, Manninga, do Snowdena … Zdi se, kot da ob teh razkritjih ni bil nihče presenečen.

AN: Ne, saj vsi vse vedo. Ampak vsi vedo vse šele takrat, ko pride na dan. To je to – ena stvar proizvaja povsem drugačen učinek, ko jo vsi vemo in nihče javno ne izgovori in takrat, ko je potrjena.

DM: Ob tvojih romanih sem kot bralka v taki hecni situaciji, kjer se po eni strani res zelo veselim naslednje knjige, po drugi pa sem malce zadržana, ker vem, da bo šlo za izrazito težko temo. To zadržanost vedno premaga radovednost, a vendar.

AN: Lahko razumem. Ampak meni je bilo ta roman zabavno pisati. Pravzaprav sem užival ob vseh svojih romanih, razen ob Sinu, to mi je bilo res naporno. Ob novem romanu sem se strašno zabaval. Zdaj ne, ko ga le še urejam. Pri svojih romanih se res trudim, da ne bi bilo ničesar odveč, da sama gradnja romana ob branju ne bi bila vidna. Moji romani so kratki, ker imam ogromno idej. Toda vedno obstaja nevarnost, da nekaj postane zgolj intelektualna sestavljanka, ki je nepomembna za samo zgodbo. Kruno Lokotar, ki bo izdal ta roman, skrbi, da se mi to ne zgodi. Kaj pa ti zdaj pišeš?

DM: Naslednjo knjigo, roman. Počasi gre. Na trenutke me je malo strah, kam bom s pisanjem prišla, ob kaj bom trčila, ampak v tej situaciji pa nuja premaga strah. (smeh)

AN: Saj se ti ne mudi. Kdo pa pravi, da moraš knjigo objaviti letos? Obstaja nek nor tempo, kot bi bili pisatelji rock glasbeniki, da moramo vsake dve, tri leta objaviti novo ploščo oziroma knjigo. Ampak to ne gre tako.

DM: Se strinjam, časa je dovolj. Ampak, ko ravno omenjaš glasbenike. Pred dnevi smo štirje slovenski pisci – Vojnovića poznaš, ne? – sodelovali v zanimivem projektu. Reklo se mu je Sometimes I think I can see you. Umetnik Marianno Pensotti nas je postavil na Prešernov trg, vsak izmed nas je imel svoje ogromno platno, mi smo bili malo skriti. In smo opisovali ljudi, ki so bili na trgu. Na način, da so se ti ljudje prepoznali, toda potem smo stvar zapeljali v fikcijo. To se je na mnogih različnih ravneh pokazalo kot izredno zanimivo. Recimo, pričela sem opisovati nekega tipa, ki je sedel pod Prešernovim kipom, izmislila sem si, da natančno posluša harmonikarja, ker tudi sam igra harmoniko in goji ambicijo, da bi nekoč napolnil ogromne stadione. To sem zapisala kot šalo.

AN: Kako so se ljudje odvzali? Menda niso postali nasilni? (smeh)

DM: Bilo je nekaj situacij, ko sem mislila, da me bo kdo prišel oklofutat. Ampak ta tip je potem prišel do mene in rekel – kako veš, da igram harmoniko? Izkazalo se je, da je glasbenik, Bosanec, ki je preučeval alpsko poskočnico, ker tega ritma ne pozna. Torej, situacija se je med drugim pokazala kot zanimiv preizkus, kako dobro opazuješ. Takšnega neposrednega odziva sicer ne dobiš. Tega sem se spomnila, ko si omenil glasbenike, ker smo bili pisci v tej situaciji res kot nekakšni jazz glasbeniki.

AN: Pa res, ja, dejansko improviziraš. Ste to kaj posneli, boste naredili kako knjigo?

DM: Ne vem, nimam pojma, po moje ne. Mimogrede: a ti še delaš kot svetovalec vlade Črne Gore za kulturo?

AN: Ne, ne več. Odkar sem marca dobil otroka, ne delam več za vlado. To je najmanj racionalna odločitev – dobiš otroka in pustiš službo. Toda zdelo se mi je, da je to najbolj pravilno. Da to storim ravno zdaj. V življenju lahko delaš raznorazna sranja, ko dobiš otroka, pa ne več.

DM: Opazila sem, da si pričel pisati za Guardian. To ni tako majhen dosežek. Pišete ti, Srećko Horvat, Slavoj Žižek, potem se pa počasi konča…

AN: Ja, začel sem, ampak sem nehal, ko sem pričel pisati roman. Objavili so mi vse, kar sem jim poslal. Razen enega teksta o Ukrajini. To jim ni bilo všeč.

DM: Zakaj? O čem si pisal?

AN: Hotel sem jim razložiti, da sankcije ne delujejo. Da to ne funkcionira. Uporabil sem primer nekdanje Jugoslavije. Razložil sem, kaj se je zgodilo nam in nobenega razloga ni, da se ne bi tudi njim. Tudi v Rusiji imajo totalitarnega vodjo, nefunkcionalno demokracijo in ogromno tajkunov. Sankcije povzročijo zgolj večje socialne razlike. Tisti, katerim so sankcije namenjene – to so razni oligarhi –, njih ne dosežejo, obenem pa povzročiš še večji kaos, ker je država po sankcijah v izrednih razmerah in v njih se sistemski kriminal še dodatno krepi in je še bolj brutalen. Poleg tega bi moralo Evropo bolj skrbeti, kakšne sankcije lahko Rusija povzroči Evropi in ne narobe. Rusi imajo navsezadnje plin, vodo in tako dalje. Sankcije se vedno zdijo kot dobra rešitev takrat – kot v nekdanji Jugoslaviji –, ko več ne veš, kaj bi in potem misliš, da s tem zavzameš neki aktiven pristop. V resnici pa delaš samo večjo škodo. Milošević bi, če ne bi bilo sankcij, padel prej. Poleg tega, če imaš tako močnega stalnega nasprotnika, pride do homogenizacije ljudstva. Seveda, da se bodo ljudje homogenizirali in podprli svojo politično elito, tudi, če jo sovražijo, če se od zunaj stalno vzpostavlja takšen odnos do njih. Sankcije so diktatorju kot dar z neba. To je zanj najboljša možna politika.

DM: Stališča okoli sankcij so različna. Spomnim se, ko sem pred leti intervjuvala Boro Ćošića – recimo on je bil mnenja, da Srbija s sankcijami ni bila primerno kaznovana. Njegovo stališče je bilo, da bi morala doživeti teritorialno invazijo, ker bi samo na ta način ljudje razumeli, kaj jih je doletelo. Ker naj bi bile krogle z neba preveč abstraktna reč. Trdil je, da bi se Srbiji moralo zgoditi enako kot Nemčiji po drugi svetovni vojni, vključno z mentalno prevzgojo. Da bi šele skozi to postalo jasno, kaj in zakaj se dogaja.

AN: Že, ampak recimo tudi Avstrijcem ni povsem jasno. To ne gre tako. Na žalost ni čistih rešitev, kolikor jaz vidim, se zablode le nadaljujeo. Zakaj bi bila Srbija izjema? (smeh) Ampak razumem ta vzgib, tudi jaz sem ga imel, nekakšen mazohistični vzgib, ko si želiš bombardiranja, ker si misliš, naj se že nekaj zgodi, ker ne morem več gledati teh idiotov, ne morem več živeti v tej norosti. Čeprav – saj Ćosić ne živi v Srbiji, on živi zunaj. Jaz sem v nekem trenutku mislil, da je bombardiranje potrebno, ampak da bi ga treba bilo izvesti na začetku vojne v Bosni. To bi zaustavilo klanje. Če je potrebno zrušiti nekaj mostov in nekaj stavb, da bi kasneje 300.000 ljudi preživelo, stvar zveni smiselno. Ampak, poslušaj – ko vidiš, kakšno politiko vodijo Američani, ko državo najprej oborožijo, potem pa bombardirajo… Če pogledamo stvar iz te perspektive: če bi bil jaz kosovski Albanec, bi se resnično bal, da me bodo Američani v naslednjih desetih letih bombardirali. Lahko bi se tudi tako končalo, vsaj logika je takšna.

DM: Kaj stoji za to logiko?

AN: Očitno je, da se zmaga odraža le v denarju. Gre le za to, da se mašinerija premika in melje dalje. V tem smislu mislim, da Ćosić ni zadel bistva. To, o čemer je tebi govoril in kar sem nekaj časa mislil tudi sam – to ne obstaja. Nikakršna zgodovinska pravica ne obstaja. Tega ni.

DM: Tudi katarze ni?

AN: Pa kdo je že doživel katarzo?

DM: Nemčija po drugi svetovni vojni? Ko so bili primorani gledati dokumentarne filme in …

AN: … to ni nikakršna katarza, to je bil en navaden kolaps in teptanje nacije. Čeprav, dajmo videti, če je šlo za katarzo. Mogoče je pa prezgodaj za karkoli reči.

DM: Zanimiva situacija se je zgodila letos, ko so Nemci zmagali na svetovnem prvenstvu v nogometu in se je videlo, da so ob tem skorajda v zadregi, kot da ne vedo, kako naj se na primeren način veselijo.

AN: Ta naša zgodba z Nemčijo je po svoje res nora. Skozi izobraževalni sistem se norčujemo iz njih, češ, mi smo jih premagali. V primorskih predelih Jugoslavije je obstajala celotna mitologija, po kateri so Jugoslovani prevzemali ženske Nemcem, bili naj bi boljši ljubimci in tako dalje. Neka popolnoma inferiorna pozicija. Po drugi strani greš pa k njim delat kot zadnja fukara in opravljaš najslabše službe. In v luči tega dejstva so te naše mitologije res uboge. Če so takšne zmage naši najsvetlejši trenutki … (smeh)

DM: … potem smo res v zablodi. Ste v Črni Gori letos imeli kaj od poletja?

AN: Včeraj sem še plaval, potem pa prehod v tale dež v Ljubljani. Sicer pa je bilo isto, kot pri vas, nič od nič. Veš, kaj je zanimivo – to, da so znanstveniki zdaj odkrili, da polarnega ledu ni manj, kot so trdile teorije o globalnem segrevanju, temveč ga je več. Torej nam ni nič jasno. Informacije so postale tako neverodstojne, da trenutno ne vemo niti tega, če je jebenega polarnega ledu več, ali manj. Petnajst let so nam govorili, da ga je manj. Ali pa tisto – pet let ti najbolj eminentni znanstveniki z najbolj eminentnih univerz govorijo, da je kava škodljiva, naslednjih pet let pa prav tako eminentni znanstveniki trdijo, da je super, da krepi zdravje. Na koncu bodo ugotovili še, da je kajenje najbolj zdrava stvar na svetu.

DM: Hkrati se je nekaj zanimivega zgodilo tudi z mediji. V nekem trenutku so enostavno obupali nad interpretacijo realnosti in žogico vrgli občinstvu – v smislu, pošiljajte nam svoje videe in fotografije s krajev dogodkov, mi pa jih bomo zgolj predvajali.

AN: In kopi-pejstali.

DM: In enako je s politiko. Nihče ne ponuja odgovora na neko novo senzibiliteto, na povečano anksioznost, kot je rekel Adam Curtis, ampak se zgolj reproducira stvarnost. Nad katero so tako politiki, kot mediji dvignili roke. Nihče ne ustvarja pristnega kontakta z bralci. Ali z volilno bazo, ko smo že pri tem.

AN: Ampak to je nepomembno, ker mi ne vemo niti tega, če se globalno ozračje segreva, ali ohlaja. To so vendar pomembne reči. Situacija je povsem nora. Kako naj boš potem prepričan o čemerkoli drugem. In kateri instituciji bi človek lahko še verjel, glede na to, da so vse vključene v to »toplo-hladno« igro?

DM: Najbrž je stvar v tem, da je raziskav bistveno več, kot jih je bilo kdajkoli prej, pa še rezultati hitro pridejo do nas. In morda od tu nemoč medijev.

AN: Ja, to je skrajni rezultat razsvetljenstva. Stvari so le še bolj zakomplicirane. Ljudje si v glavnem želijo, da bi bile reči čim bolj preproste, najraje ne bi o ničemer razmišljali, radi bi oddelali svojo službo, spili pivo in gledali nogomet. V politiki, kjer je ljudem to omogočeno, ni težav. Po moje je naša potreba po demokraciji precenjena. Lahko bi se ji tudi odrekli v korist piva in nogometa. Kakšno pivo piješ, ko sva že pri tem? Pšenično? Belgijci imajo res dobra piva, nekako motna so.

DM: Slovenska pa niso dobra. Vina, to ja, piva pa ne.

AN: Meni je Laško super! Nekako pitno je. (smeh)

DM: Ne vem, meni se zdi generično. Kako si s potovanji v zadnjem času? Ko sva pred leti govorila za Delo, si imel blazno težavo z odpravo v Slovenijo, takrat na Festival Fabula. Saj ni tako čudno, da potovanj ne maraš, če si prej navadno potoval, kadar si med vojno iz enega mesta bežal v drugo. No, potem pa še smrtne grožnje po objavi romana Mimesis.

AN: Zdaj sem se na potovanja že navadil, nobene anksioznosti ni več. Pa še super organizacija je tukaj na festivalu Vilenica, ker te pričakajo in potem usmerjajo, da ti ni treba prav nič razmišljati. Kot ustvarjeno za idiota, torej zame. No, vidiš, potem pa se zmeniva za srečanje v Ljubljani, po kateri me nihče ni vodil za roko in sem se pol ure izgubljal v radiju 100 metrov od hotela. To v Parizu z Eifflovim stolpom ni slabo. Kjerkoli si, se orinetiraš po njem. Kaj je pa s temi vrabci v Ljubljani, da so tako navajeni na ljudi? Pri nas niso tako pogumni, ker jih otroci streljajo z zračnimi puškami.

DM: Moral bi videti veverice v parku, te so šele pogumne. Hotela sem ti povedati, da sem v zadnjem času precej razmišljala o tem, kaj pomeni biti pisatelj. V smislu – kaj je tvoja naloga. Kaj pomeni iti z nečim do konca? Ali kaj pomeni pripeljati stvar do skrajnih konsekvenc? Ob tem sem se spomnila tvoje kolumne, ki si jo napisal ob obletnici Republike Srbske, ko so na kraju dogodka, kjer naj bi se proslava odvila, našli dinamit in si zapisal, da bi moral običajni državljan preusmeriti sovraštvo od svojega soseda k centrom moči, ki je to sovraštvo vsa leta podpihovalo. Pomislila sem, da je to zelo dober primer, kaj pomeni iti v pisanju do konca. Ali pa J. M. Coetzee, ki je ob prejetju Nobelove nagrade izrekel, da z živalmi delamo tako, kot so Nemci delali z Judi v koncentracijskih taboriščih. Torej je stvar izrekel popolnoma očiščeno balasta, obenem pa jo je pripeljal do skrajnih konsekvenc nekega stanja oziroma ravnanja. Se mi zdi, da nekateri pisatelji pomešajo, kaj pomeni iti do konca in mislijo, da gre za nekakšno dekadentno življenje, ki seveda ničesar ne prinaša, nobene resnice ni v tem, ničesar.

AN: To, kar se gredo takšni pisatelji, je poza. Mene je situacija iz kolumne, ki jo omenjaš, enostavno zanimala. Šlo je za preprosto logiko: A, B, C.

DM: Toda veliko ljudi se ustavi na polovici izrekanja.

AN: Ustavijo se tudi v zasebnem življenju. Tam se moraš ustaviti. Če si še živ, pomeni, da si se ustavil. V besedilu pa se ti ni treba. Če že imaš možnost pisanja – čemu bi se ustavljal?

DM: Pa še nekaj je. Če se v profesionalnem smislu ob pisanju ukvarjaš še z drugimi rečmi, to pomeni, da te različne obveze ko-eskistirajo, druga drugi nekaj dolgujejo. In potem je vprašanje, če greš res »do konca«. Najbolj zagonetno pri vsem skupaj je sicer to, kako pisati o ljudeh, ki so ti blizu. Ker sam že lahko greš do konca, ne moreš pa se za to odločiti namesto ljudi, ki jih v svoje pisanje vpletaš.

AN: Ampak v tem sva si različna. Jaz sem v svoje pisanje vedno vključeval precej fikcije. Že, saj sem veliko pisal o očetu, s katerim imam sicer odličen odnos, toda niti približno ni tak, kot je odnos, ki ga ima pripovedovalec s svojim očetom v romanu Sin. Toda postavljen je na nekih realnih okoliščinah, ker bi se sicer videlo, da se pretvarjam. Pri izpovedni prozi, kakršna je tudi v tem romanu, se ne moreš pretvarjati.

DM: Navsezadnje vsi delamo z realnostjo, le različno jo zapakiramo.

AN: Res je, točno tako.

DM: Kaj te danes še čaka?

AN: V Trbovlje gremo na neko branje. Kje je to? Je daleč?

DM: Ne, po moje ni niti eno uro iz Ljubljane. Iz Ljubljane je nasvezadnje vse oddaljeno največ uro, uro in pol.

AN: Dobro organizacijo imajo tu na Vilenici. Saj so me vabili že prej in bi prišel, a nisem mogel. Če ti povem iskreno, sem utrujen. Ampak utrujen na način … recimo, kot bi imel hišo, ki je tako zelo umazana, da je ni več moč očistiti. Tako utrujenega se počutim. Kot da se ne bom nikoli več spočil.

DM: Ampak vendarle tudi ta občutek mine, ne?

AN: Na srečo vse mine. Ampak, poglej – kaj naj pa še delam?

DM: Zdaj ti bo izšel nov roman, najbrž ni nanavadno, da si utrujen. Temu se reče »ciklofreničnost«. Ko izčrpaš svoje zaloge kreativnosti in si utrujen. Po moje tudi depresijo sami izberemo, ker se želimo spočiti.

AN: Ampak nisem depresiven. Sem prevelik hedonist, da bi se vdajal depresiji.

DM: Saj je tudi depresija hedonistična.

AN: Ja, ker uživaš v njej. Ampak jaz znam uživati tudi v drugih rečeh. Za nekaj drugega gre. Življenje je enostavno predolgo. Kaj naj delam še 20 let?

DM: Zdaj boš gledal, kako odrašča tvoja hči.

AN: V redu, ja, ampak ob tem moram tudi kaj zaslužiti. V resnici imamo tako veliko časa za tako malo stvari. Ko imaš štirideset let – kaj naj bi še počel? Kdo pravi, da je življenje kratko? Ni kratko.

DM: Jaz sem bila letos stara trideset.

AN: Trideset? Že? Trideset je travma.

DM: Veš, kako je – od dvajsetega do tridesetega leta imaš občutek, da lahko še karkoli pričneš na novo. Ko si star trideset, si izbral, kar si izbral. Ne pravim, da bi izbrala drugače, samo ta misel, da so se neke poti zaprle, me je nekaj časa preganjala. Potem se je umirilo – ja, življenje je dolgo.

AN: Počakaj, da boš stara štirideset …

DM: Kaj se zgodi, ko si star štirideset?

AN: Še manj energije imaš. Ko si star trideset, te zagrabi panika, ampak imaš še dovolj energije. Potem se enostavno prične vse ponavljati. Vse je isto. Cel kup ciklusov. Ti ciklusi pa so vse krajši. Povsem razumem pisce, ki se poslužujejo kopi-pejsta. Vzameš nekaj starega in to minimalno spremeniš, ni potrebe, da bi kaj pisal na novo. Ko so živeli zgolj petintrideset let, je bilo vse bistveno laže. Saj imam rad svoje delo. Samo ko bi ga bilo manj. Recimo Viktor Ivančić. Bil je urednik Feral Tribunea. In daleč najboljši novinar na naših prostorih. Ne daleč stran od Miroslava Krleže, izjemno dobro piše. Veliko ljudi dobro piše, on je pa res odličen. No, in zdaj piše za neki obskuren medij, ki ga bolj ali manj nihče več ne bere. Enkrat na tri leta ga pokličejo na televizijo, da kaj pokomentira.

DM: Problem je, ker zelo hitro trčiš ob robove tega, kar je moč doseči.

AN: In kaj lahko on še doseže? Mislim, da je bil Feral Tribune eden največjih kulturoloških fenomenov. To je bil eden najboljših časopisov na svetu. Kam naj greš od tu? Novinarstvo je popolna beda. Po 100 ali 200 evrov dobiš za besedilo. Da ne govorim o poziciji novinarjev, ki nimajo niti pogodbe in dobivajo denar na roke. Pišejo pa o korupciji. Pa saj so že sami del korupcije. Torej, sistem te izkorišča, odvzema ti pravico do zavarovanja in pokojnine, ti pa ne boš pisal o tej korupciji, pač pa o korupciji nekega drugega podjetja.

DM: Zelo podobno je pri nas.

AN: To je povsem neligitimna pozicija, ker si že sam skorumpiran drek.

DM: Za mnoge novinarje je to edini način preživetja. H kateremu sodi strah, da ti bodo vzeli še to, kar imaš.

AN: Ampak kako lahko iz takšne pozicije pišeš o težki usodi odpuščenih delavcev v nekem podjetju, češ, to, kar se dogaja njim, pa res ni v redu? (smeh)

DM: Toda kako ven iz tega? Pri nas z izjemo redkih posameznikov, ki se trudijo ustvariti svoje, drugačne medije, povečini zgolj čakajo nekega razsvetljenega milijonarja – ki ne obstaja –, ki se bo zjutraj zbudil in rekel: »Pismo, nimam kaj brati. Kaj ko bi vložil nekaj denarja v nastanek medija?«

AN: Po moje tudi to ne bi delovalo. V zvezi z mediji imamo to onotološko zablodo, da služijo razkrivanju resnice, v bistvu pa služijo temu, da jo zakrivajo. V totalitarnih sistemih je bil ta princip očiten.

DM: Zdaj pa je resnica skrita pod tonami sranja.

AN: Ja, pa jo izkoplji iz teh smeti, če moreš. Potem imaš še situacijo, v kateri je več skorumpiranih podjetij povezanih z mediji. In potem en medij odkriva korupcijske afere tistih, s katerimi niso povezani, drug medij pa drugih. Kar ustvarja neko dinamiko, iluzijo, da se nekaj dogaja, da sistem funkcionira, ampak sistem vsekakor ne funkcionira. Najkrajšo potegnejo sužnji političnega razreda. Biti politik v tej zgodbi je najslabša nišna pozicija. Tisti, ki nasrkajo, so neki nerelavantni politični pijoni, oni pristanejo v zaporu, ne tajkuni. Samo idiot gre lahko v politiko. Obstaja mnogo udobnejših pozicij. Zakaj bi bil v prvih vrstah? Imaš majhno količino moči in ogromno odgovornost. In kot politik greš lahko v zapor, medtem ko ti drugi ne gredo.

DM: Si opazil, da je šel v zapor nekdanji slovenski premier Janez Janša?

AN: Nisem. Kaj je storil?

DM: Vpletenost v preprodajo oklepnikov.

AN: Kot tist kreten na Hrvaškem.

DM: Kljub temu je na volitvah dobil dobrih dvajset odstotkov glasov.

AN: Kot Rob Ford, župan Toronta. To je enkraten primer. Kakšen tip! Prosim te, poguglaj ga in si poglej. Ni boljšega. On je stvar – kot sva se pogovarjala – res pripeljal do skrajnih konsekvenc. Ugotovili so, da je povezan z dilerji, preprodajalci orožja, ruskimi bandami, da se drogira, ob tem pa še ves čas dela škandale – žali ženske, geje in tako dalje. In kljub temu je povsem resno v igri za še en mandat. V primerjavi z njim je Berlusconi uglajen in prefinjen gospod stare šole. Tako da imaš vse živo. (nasmeje se, potem zašmrka)

DM: Si se prehladil?

AN: Mislim, da ne, gre za neko alergijo. Ker sem zamenjal temperaturo ozračja. Moral bi dobiti potrdilo kakega zdravnika, da sem alergičen na spremembe. Toplo, hladno, svetlo, temno, alergičen sem na kakršnokoli spremembo. Zdaj zvenim kot kak hardkor konservativec – proti spremembam.

DM: Imaš kakšne nove dogovore za prevode romanov v Sloveniji?

AN: Javil se mi je Nino Flisar iz Maribora, menda je že prevedel četrtino romana Sin. Ampak to s prevodi … če jih seštejem … mislim, da jih je nekje 15, 16 in …

DM: … toliko jih že imaš? To se je moralo zgoditi v zadnjih nekaj letih? V katere jezike so te prevedli?

AN: V zadnjih treh letih. V angleščino imam prevedena dva, potem v nemščino, tu sem bil dobro sprejet, Italija, Poljska, Finska, Turčija, Madžarska … ne vem, veliko jih je. Ampak za prevod dobiš zelo malo, največ so mi dali Nemci, nekih 1000 evrov. Težko je.

DM: Kljub temu to res ni majhen uspeh.

AN: Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom imel 15 prevodov, bi mu rekel, daj, no, koga briga, kaj jaz pišem. Potem pa vsi ti prevodi.

DM: Daj, no, ob tem pa morava res nazdravit. Živeli!

AN: Živeli! … samo ne predolgo! (smeh)

Pogovor je bil prvotno objavljen na Lud Literatura, september, 2014

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s