Home

Spremna beseda k pesniški zbirki Ljubezni (Apokalipsa, 2008) Jurija Hudolina

Zdi se, da ga ni sodobnega slovenskega avtorja, ki bi skozi svoje knjige tako rekoč odraščal pred očmi bralcev in kritikov ter ob tem doživel toliko menjav kože, kot jih je Jurij Hudolin. V začetkih temačni princ ljubljanskih ulic, nekakšen infant terrible slovenske literarne scene, večni provokator, netilec kavarniških debat, upornik, ki divja navzven, da bi tako (pa četudi ob tem večkrat zastavi vse, kar ima) doživel majhen čudež, postaja v zadnjem času tisti Odisej, ki je našel pot domov in skupaj z njo tudi pomiritev. Ta pot, enako kot Odisejeva, vsekakor ni bila kratka, še manj pa lahka. Toda preden se mu skušamo odpraviti naproti, razjasnimo vsaj to, da v tem zapisu ne bomo operirali s ‘pesniškimi subjekti’ in ‘pripovedovalci’. Ne bomo strogo ločevali avtorja od njegovega dela (pot, na katero so nas želeli napotiti nekateri interpreti Hudolinovega dela; glede na odzive ob romanu Objestnost, ko se je na neki točki vse vrtelo okoli vprašanja ‘kdo je kdo’ v romanu, je to vsaj deloma razumljivo). Ko se skušamo približati pisavi, ki ima toliko inputa osebne izkušnje, kot jo ima Hudolinova, bi bilo nesmiselno operirati z izrazi objektivizacije, saj bi nas ti le še bolj oddaljili od težko dosegljivega jedra Ustvarjanja.

Razlog, zaradi katerega lahko ob Hudolinovem opusu povsem upravičeno govorimo o osebnih dimenzijah avtorja, je precej enostaven: ker nam jih avtor sam razgrinja. Za Hudolina je pisanje od nekdaj bilo pisanje ‘po sebi’, kot se tudi sam rad izrazi, ubesedovanje surove, neprečiščene bivanjske izkušnje; v času, ko je večina celo v poeziji navijala za postmodernizem, za intelektualistično samonanašanje, se je Hudolin navduševal nad primarnostjo zajčevske animaličnosti (zbirka Ajdbog in ptičvolkkača, Modena, 1992) in jo na svojstven način pretakal v lastno občutje besa in gnusa; in tudi danes, ko v slovenski poeziji po besedah stroke povečini vlada intimizem, ki bi ga, resnici na ljubo, v precej primerih lahko prevedli v ne preveč navdušujoč stoicizem pospremljen z nekakšno hladinkavo distanco (primeri za analize ‘pesniških subjektov’), Hudolin še vedno črpa predvsem in v prvi vrsti iz najbolj osnovnih življenjskih izkušenj. Ne iz tistih, ki gredo, kot je to v navadi v ameriški poeziji, ki je prek ocena priklapljala tudi v slovenske zbirke (in tako ustvarila zgoraj omenjeni ‘intimizem’) na nek običajen ponedeljek po površini kože, temveč onih, ki so do fundamenta zarezane v telo. V Hudolinovih pesmih tako ne boste zasledili obreda sekanja paradižnikov, tu ne bo športnih novic predelanih v pesem, nobenega naštevanja zaužite hrane, boste pa našli avtorja samega: v zgodnjih zbirkah surovo besnečega, zakopanega v drobovja živali, in v zadnjih dveh pogumno slečenega – do meje, kjer se začenja mehkoba in z njo neka nova, bolj svetla, zračna poezija.

* * *

Da bi se lahko pomaknili naprej po avtorjevi poti (ali nazaj, kakor hočete), ne moremo mimo nedavno izdanega romana Pastorek (Študentska založba, Beletrina, 2008), ki predstavlja svojevrsten mejnik v Hudolinovih literarnih prizadevanjih. Po branju Pastorka si je namreč nemogoče zamisliti katerokoli Hudolinovo delo, ne da bi se nam pred očmi slikala presunljiva zgodba popisana v tem romanu. Po njej se natančnemu bralcu vse avtorjeve knjige razgrnejo kot delčki, ki jih je sedaj moč umestiti v neko večjo, bolj pregledno sestavljanko. Če velja, da ‘vsak avtor ustvarja svoje predhodnike’, kot je nekoč zapisal Borges, neizpodbitno velja tudi, da avtor z vsakim novim delom znova piše tisto, kar je v preteklosti že ubesedil. Roman Pastorek je v tem smislu ključna postojanka za vsakega, ki želi razumeti ne samo zbirko, ki je pred nami, temveč tudi Hudolinovo preteklo ustvarjanje. Namreč: ob vsej surovosti, ki je v podobi oblastniškega očima preplavljala obdobje njegovega adolescenčnega odraščanja, o katerem lahko beremo v Pastorku, nam postane jasno, da nežnost, ki se je v nerafinirani obliki prvič pojavila v zbirki Govori ženska (Študentska založba, Beletrina, 2001) in je sedaj docela preplavila Ljubezni, nikakor ni nekaj samoumevnega. Nežnost je izborjena, ne podeljena, bi lahko zapisali. Oz. če zapisano prevedemo nazaj v poezijo: »prašiči nikoli ne bodo/ tacali po postelji, ki/ sem si jo izboril zase, zate,/ za naju, za mir, za vzdihe in/ šepet, za dete.«

Hudolin se je za nežnost sicer boril tudi v zgodnjih, ”temačnih” zbirkah in v romanesknem prvencu Objestnost (Študentska založba, Beletrina, 2001), to je kljub vsemu popisanemu divjanju nedvoumno, toda v tistem času (v času bivanja »v usedlini nonesena«, kot lahko beremo v Divjanjih (DSP, 1993)) se je iskanje nežnosti – predvsem zaradi pomanjkanja avtentičnosti vsega, kar je bilo naokoli – izrodilo v neumorno zanikanje sveta, ki ne zmore biti svet in v neke vrste histerično nežnost. Histerija bi najbrž lahko veljala za protipomenko ali kar antipod nežnosti in s tem na nek način njeno pritrjevanje in konec koncev krik po njej. Vsaj tako lahko sedaj, po branju Pastorka, razumemo tisto, kar je bilo zapisano prej in hkrati tudi to, kar je zapisano sedaj. Zdi se, da Hudolin, dokler ni opravil z vsem divjanjem, ki se je odvijalo okoli njega v času odraščanja, ni bil svoboden, da opravi z lastnim divjanjem in hkrati v celoti zakoraka v smeri proti nežnosti. Ko beremo Ljubezni, nam je jasno, da v njem ni več »literature v krču«, kajti prišlo je novo življenje in z njim konec drgetanja od samote.

Nastajanje zbirke Ljubezni in hkrati tudi romana Pastorek – če se še za trenutek ustavimo pri njem – sovpada z nekim ključnim dogodkom v Hudolinovem življenju. Namreč tistim, ko je s svojo nežno ženo spočel zametek novega življenja, kot lahko beremo. Psihologi trdijo, da nas nič ne povrne v lastno otroštvo tako močno kot trenutek, ko povijemo svoje dete. Spomini se prebudijo, kanali za pritok preteklega se odprejo in v veliki meri se prične tudi projekcija lastnih (potlačenih?) občutkov, ki so sedaj osvobojeni, na otroka. Za katerega si vedno želimo, da bi živel drugačno otroštvo, kot smo ga sami. Hudolinov Oskar se bo tako »igral v peskovniku/ in ko bo zagledal pošast v/ človeku/ se bo skril za drevo«. Z drugimi besedami bi lahko rekli: Oskar bo varen pred zlim, ki mu Benjamin iz Pastorka dolgo ni mogel ubežati. Zanimiva je tudi kitica, s katero se pesem o Oskarju zaključi: »Temu otroku/ bo čas pomagal/ dozoreti v starca/ z otroško dušo.« S pričujočo zbirko je Hudolin našel svojo utrdbo, sidrišče tiste pristnosti, ki ohranja in hrani tudi njegovo (otroško) dušo. To so njegove Ljubezni, kakopak: nežna žena, otrok, ki iz pleničnega spola raste v malega dečka, literatura (»so ljudje s koreninsko ljubeznijo do književnosti«) in, kot lahko zasledimo v eni izmed pesmi, tudi mesto: Ljubljana. Če isto povemo zelo na kratko: Hudolin je postal »asket ki se je vsem tiranom/ maščeval z lepoto.«

* * *

Kaj nam o pesnikovem (in hkrati seveda tudi našem) kozmosu govori drugi cikel zbirke z naslovom Fabula; tisti del, ki je nekako ločen od družinskega življenja in zatorej pesnik v njem povečini nastopa – če se lahko tako izrazimo – solo?

Saj veste, ko se Odisej vrne domov, boji nikakor še niso končani. Tu so še snubci, ki jih je treba premagati, poleg tega je treba razkriti svoj obraz – tako, da bo, vsaj v Hudolinovem primeru, prepoznaven ne samo drugim, temveč tudi samemu sebi. O ciklu Fabula lahko po analogiji z Odisejem torej govorimo kot o prostoru boja, ki nam je na nek način poznan iz njegovih starejših zbirk: boja z drugimi in s samim sabo. Če nadaljujemo z Odisejem – medtem ko ta razčiščuje s snubci, ki si želijo prilastiti, kar jim ne pripada, Hudolin razčiščuje s tistim, kar je zlagano, a si nadeva podobe avtentičnosti. Takole zapiše, ko se razgleduje okoli sebe: »Že dolgo nisem slišal za/ kakšnega romantičnega pesnika«. In nekaj verzov kasneje: »Že dolgo nisem videl, ne slišal/ za takega pesnika, videl pa sem ribe/ v akvariju, ki plavajo proti toku in se/ zaletavajo v steklo/ kot kakšni lažni dekadentje/ z namenom samovšečne provokacije/ brez sinkope in brez smeri.« Pomenljiva je predvsem beseda ‘lažni’, torej tisti, ki niso avtentičnosti, kot smo rekli, ki ne živijo ‘po sebi’. Podobna kritika družbe, ki ni sposobna kakršnegakoli pristnega (ob)čutenja, je podana v pesmi Novi revolucionarji: »Mera vašega duha je iz dolgčasa/ sphana anarhija, vera brez emperične/ bolečine, plehek ideal.« Še več: »Rojeni, ki pridejo za vami, bodo rekli/ o vaših votlih kosteh: tukaj ni bilo človeka.«

Kritika družbe ima to zanimivo lastnost, da se, v kolikor natanko ne razložimo komu je namenjena, včasih v njej najde tudi kdo, za kogar prvotno ni bila pisana. To pa ni nujno slabo, kajne?

Pridati je treba tudi to, da Hudolin ni kakšna heglovska ‘lepa duša’, ki bi obračunavala z drugimi, da bi ob tem sama še višje zasijala, kajti kritičnost, ki jo namenja samemu sebi, je večkrat še bolj jedka od tiste, ki jo usmerja navzven: »Si nemara res samo miš/ na blatnem kolovozu/ prismuknjen paranoik, ki v/ tresavici fotokopira svoje najljubše/ pesnike in gleda v odžar sončnega/ zahoda«, se sprašuje. In se pričnemo spraševati tudi sami: je Hudolin v resnici samo zablodeli romantik, vročični pesnik, katerega sin se bo smejal njegovemu neumnemu spakovanju? Je pot iskanja nežnosti in avtentičnosti, ki smo jo označili za odisejsko v resnici samo Don Kihotov boj z mlini na veter?

Upajmo, da ne. Upajmo, da kje na svetu, ki se že dolgo vrti s hitrostjo novih tehnologij, vendarle še kdo pošlje telegram, v katerem piše: »čista ljubezen,/ globoka in nora.«

* * *

Nekje na poti od histerične nežnosti do avtentične Ljubezni je Hudolin »jenjal pisati pesmi« in se docela pomaknil v prozo, kar bi znalo pomeniti, da je tale pesniška zbirka zadnja, ki jo bomo od njega videli. »So stvari, ki jih lahko povem le v prozi,« mi je rekel v nekem intervjuju. Bralce, ki imajo radi njegovo poezijo, slednje ne skrbi preveč, kajti oni vedo, da ta »pisatelj mimogrede/ daje v svoje prozo poezije kolikor hoče.«

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s