Home

Spremna beseda k romanu Bonavia Dragana Velikića, CZ, Moderni klasiki, 2015

»Spet na kraju zločina,« je stavek, s katerim nas na pot romana Bonavia pospremi Dragan Velikić (1953) in že z njim nakaže osrednjo tematsko nit, to je človekovo nagnjenost k ponavljanju minulih odločitev, nekakšno ujetost v preteklosti, ki ji tudi ob stalnem premikanju po zemeljski obli ni moč ubežati. Na koncu vsake poti, naj bo zarisana geografsko ali po ključnih postojankah družinskega spomina, smo spet tam, kjer smo pričeli. Na začetku. Da konec ne more biti drugega kot le ena izmed vrnitev na začetek, ponazarja tudi retorično vprašanje, ki se pojavi v zadnjem poglavju romana: »Kje je začetek zgodbe? Ne genetski zapis, pač pa prvi stavek?« (str. 231)

Z nemalo ironije nam avtor ob tej ciklični vožnji zaželi še »srečno pot«, kot se v prevodu glasi naslov romana Bonavia. Stvar je ironična toliko bolj, ker kmalu vidimo, da pot ni drugega kot tavanje, v katerem njegovi junaki brez uspeha bežijo pred preteklostjo, družino, obveznostmi, odnosi, lastno državo, predvsem pa pred sabo. In če lahko po eni strani hitro ugotovimo, kaj naslov romana pomeni in ga povežemo z atmosfero konstatne odprave, v kateri vlečemo kovčke za sabo – kar je modus vivendi Velikićevih junakov – se bomo po drugi strani vse do omenjenega zadnjega poglavja, ko avtor mojstrsko preplete fikcijo in resničnost, spraševali, čemu ravno ta naslov. Seveda: ker je hotel Bonavia resničen »kraj zločina«, avtorjev biografski začetek.

Preden nas ob vrtenju v krogu življenja in literature popade vrtoglavica, se posvetimo posameznim točkam znotraj tega kroga. Ko potujemo z Draganom Velikićem, že vnaprej vemo, da se bomo odpravili z vlakom, ta pa nas bo pripeljal do restavracij in hotelov (»To imajo v družini, ne morejo se odmakniti od hotelov, restavracij, vlakov.« str. 191). Če govorimo o hotelih in restavracijah, seveda govorimo tudi o mestih. Ne katerihkoli mestih. Pot je razvejena med Puljem, ki je bilo avtorjevo mesto odraščanja, Beogradom, v katerem je bil rojen in spet živi od časov študija, Dunajem, kjer je opravljal službo veleposlanika Srbije in Črne gore (in potem zgolj Srbije), ter Budimpešto, kjer v preteklosti preživel leto dni. Ob tem opazimo, da so koordinate (ki jih v nekaterih romanih dopolnjuje še najmanj Berlin) zarisane po t.i. srednjeevropskem prostoru, kjer se je razprostirala Avstro-Ogrska monarhija. Obenem gre za tiste vrste geografsko-nacionalno širino, v kateri se Velikić počuti najbolje ali najbolj doma. Najprej zaradi izkušnje odraščanja v Pulju, kamor so se z družino preselili leta 1958, ker so tja službeno premestili očeta, mornariškega oficirja. »Potovali smo z nočnim vlakom in prispeli ob zori. Vlak se je ustavil, pogledal sem skozi okno in si zapomnil vsak detajl, vsako nianso. Zdelo se je, kot da se tirnice nadaljujejo v morju,« je leta 2004 povedal za srbski Blic News. A ne le odraščanje v pristaniškem mestu ob odprtosti morja in bližni drugih nacij, Velikića so že kot otroka zaznamovala številna potovanja. Igral je namreč v orkestru glasbene šole (ni naključje, da se v njegovih romanih pogosto pojavlja primerjava življenja z glasbo) in z njim nastopil v dobršnem delu evropskih prestolnic. Ob zaključku nižje glasbene šole, leta 1968, je harmoniko zamenjal za orgle in v naslednjih letih menjal tudi kar nekaj zasedb. Preden je glasbo povsem opustil, ker naj ne bi imel popolnega posluha in je vedel, da na tem področju ne bo nikoli briljiral, se je podal še na dvomesečno ex-Jugoslovansko turnejo z Zdravkom Čolićem. Povsem razumljivo je torej, da se je Velikićevo miselno obzorje razpotegnilo po prostorih nekdanje monarhije.

***

Dokler je še razmišljal o glasbeni karieri, se mu s pisanjem ni posebej mudilo. Čeprav se v intervjujih spominja, da je že kot otrok napisal nekaj romanu podobnega, je prvo kratko zgodbo v pravem pomenu besede napisal šele s šestindvajsetimi leti, po opravljeni vojaški službi. Štiri leta pozneje je sledila prva zbirka zgodb z naslovom Pogrešan pokret (Napačna poteza, 1983), za njo pa še Staklena bašta (Zastekleni vrt, 1985), vendar meni, da nista dovolj dobri in ju ne navaja kot referenci, ko govori o svojem pisanju. »Vedel sem, da sem boljši pisatelj,« je povedal v intervju za srbsko televizijo. »Ko sem izdal prvi roman z naslovom Via Pula, sem si rekel – okej, to je zdaj to.« Da je »to zdaj to«, je potrdila tudi kritika, ki mu je za romaneskni prvenec, objavljen leta 1988, namenila nagrado Miloša Crnjanskega.

Po tistem so se ga nagrade izogibale, saj je vsakič obsedel na »rezervni klopi« nominirancev. Romanu Via Pula je sledilo še šest naslovov (Astragan, Hamsin 51, Severni zid, Danteov trg, Slučaj Bremen, Dosije Domaševski), večina je bila nominirana za NIN-ovo nagrado, a to je bilo tudi vse. Verjetno bo držalo, da Velikić nikoli ni bil režimski pisec, kakršnim se je tako v času Jugoslavije kot v času Miloševića dobro godilo. Morda pa je razlog tudi v izraziti liričnosti (zase pravi, da je »pesnik, ki piše romane«), kontemplativnosti, nezgodbenosti in redki posejanosti z dialogi (v pričujočem romanu jih je še največ, a jih ni prav veliko), »totalne literature«, ki ne želi biti všečna in se v družbeno tkivo praviloma vtihotaplja počasi, ko pa pride v zavest literarnega občestva, tam tudi ostane.

Tako se je tehtnica na stran Dragana Velikića vendarle – tokrat pa v velikem slogu – premaknila s sedmim romanom. Ruski prozor (Rusko okno, Modrijan, 2014) ni bil ovenčan le z NIN-ovo nagrado, temveč tudi z laskavim priznanjem Meše Selimovića za knjigo leta, Srednjeevropsko nagrado za literaturo, obenem pa je s kar 15 ponatisi postal mednarodna uspešnica. Še več, njegova literarna upodobitev Budimpešte, ki je osrednji dogajalni prostor Ruskega okna, pojavlja pa se tudi v nekaterih drugih romanih, je prejela nagrado mesta Budimpešta za »pristen prikaz prestolnice«. Danes založniki pripravljajo ponatise nekaterih njegovih zgodnjih knjig, prevodi pa se vrstijo – ob nemščini zlasti v madžarščino in italijanščino. V tem trenutku je Velikić eden izmed najbolj prevajanih, branih in cenjenih srbskih pisateljev.

***

V pričujočem romanu se je Velikićev svet razširil še dlje, čez ocean do Amerike, do Bostona in San Francisca, ki v njegovo pisanje vnašata novo geografsko dimenzijo, s katere je moč pridobiti distanco za ošvrk nad »staro, utrujeno celino«. V majhnih okruških se v romanu Bonavia pojavlja tudi Slovenija. Medtem ko prevoda kakega svojega dela v ZDA še nima, pa ga slovenski bralci pričenjamo komaj dobro spoznavati. Naše potovanje s tem – brez dvoma lahko rečemo – sodobnim srbskim klasikom komaj dobro pričenja.

Morda bomo ob tej priložnosti ponovno odkrili tudi njegov politični esej Glas iz razpoke, v katerem si ob pričetku jugoslovanske vojne prizadeva na razpad nekdanje skupne države pogledati »iz ptičje perspektive«, ki je po njegovem tudi »edina perspektiva pisatelja«. Ta esej je v pravem trenutku, to je ob razbohotenju vojne leta 1992, pri nekdanje založbi Weiser objavil Aleš Debeljak in s tem pomembno doprinesel k razširitvi debate onkraj meja Slovenije, pa tudi onkraj hitrih opredeljevanj za in proti. V nasprotju z intelektualci, ki so bodisi čez noč postali nacionalisti, bodisi »so proti vojni, pri tem pa pozabljajo, da so prav oni bili del eksplozivnega mehanizma, ko so pred tremi leti krenili iskat Mesijo, ne da bi slutili, da bo ta isti Mesija postal marljiv grobar srbskega ljudstva«, je bila Velikićeva prva zahteva do samega sebe biti »pristni ustvarjalec«, ki »nikoli ne pristaja na črno-beli svet«. Posredno to pomeni tudi, da ni na strani politično angažirane literature, saj je ta nujno opredeljena. Po njegovem je za »umetnika otroštvo edina domovina«. Ta opredelitev nas pelje tudi nazaj k uvodni tezi o cikličnosti potovanja, saj o tej domovini Velikić zapiše, da se umetnik »nikoli ne more vrniti vanjo. Obsojen je na nenehno vračanje.«

Esej Glas iz razpoke je pravzaprav že s svojim naslovom precej dobro napovedal, s kakšno literaturo bomo imeli pri Velikiću opravka. Gre za tiste vrste pisatelja, ki v svoja besedila rad postavlja dihotomije (preteklost/sedanjost, spomin/pozaba, resničnost/fikcija, banalnost/vznemirjenje, dom/svet, mi/jaz itd.), pri čemer vedno govori iz razpoke med dvema poloma. Oziroma iz medprostora dvojnega, »ruskega okna«. Kot je dejal v že omenjenem intervjuju za Blic News: »V tistih šizoidnih letih minulega desetletja sem bil pogosto na Zahodu, počutil pa sem se kot muha, ujeta v dvojnem oknu, saj sem bil priča strahovite dominacije stereotipov tako na eni kot na drugi strani.« Ko v Bonavii piše bodisi o Dunaju bodisi o Beogradu, si ju prizadeva ubesediti skozi medprostor resnic, ki so v splošni zavesti. Če je po eni strani Avstrija zgled urejene družbe, v kateri so pravila jasna in imajo dolgo tradicijo, predvsem pa se jih upošteva, po drugi strani prav po bernhardsko razkriva tesnobo in malomeščanstvo takšne ureditve:

»To je dolga tradicija. Stroga habsburška birokracija je vzgojila poseben duh, ga oskrbela s strahovi in tesnobo, potrebo po redu in simetriji, po prepoznavanju vsakdanjih ritualov kot koordinat, brez katerih bi življenje potonilo v kaos. Da pa bi se red in mir ohranila, je vsak posameznik dolžan bianko priložiti lastno ubogljivost, brez katere državni mehanizem ne more brezhibno delovati. Birokracija se je tu vmešala v genetski zapis. V glavi je jasno videl sliko, ki se imenuje Porajanje naroda iz duha birokracije. (…) Sistem deluje zaradi popolne mreže nadzora. To je malomeščanom blizu, ker njihov miselni proces tudi sicer poteka z vprašanjem o tem, kako jih drugi vidijo.« (str. 127-128)

Popolno nasprotje predstavlja Srbija, v kateri je protagonistu vedno znova nerodno, ker vlaki nikoli ne pridejo ob napovedanem času, kar je droben, a nazoren prikaz simptoma družbe brez kakršnihkoli pravil. »Kaj vse se je tam dogajalo, kakšne afere, kdo vse je korakal v mimohodu! Razkošna paleta zla. Očaranost z nemoralo na vsakem koraku. Družba brez trdnih struktur. Brez pravil.« (str. 173). V tej družbi popolnega moralnega zloma pomeni dokončno kapljo čez rob atentat na premiera Đinđića, ki je, kot Velikić pogosto pove v intervjujih, »edini predstavljal upanje, da se ta družba lahko očisti«. Tako ni nenavadno, da svoji junakinji Kristini v usta položi naslednje besede: »Ko pa so ubili premiera, je pomislila: konec je, upanja ni več.« (str. 39).

Odnos do Srbije, tako kot do Avstrije, je potemtakem lahko edino ljubezensko-sovražen. Kajti tako kot lahko Avstrija ob svoji malomeščanskosti zaradi urejenosti vendarle zbuja občudovanje, tako je Srbija ob neurejenosti vendarle tudi prostor, v katerem se je odvila skoraj idilična mladost. Kaj naj s spomini nanjo, če jih je zamazala vojna mašinerija zla, ki je svoje lovke razpotegnila vse do sedanjosti? Osrednja dilema, s katero se soočajo protagonisti, je tako vprašanje, kako po tem, ko »upanja ni več«, ubežati preteklosti in pričeti znova. S to dilemo je soočena tako Kristina, ki po smrti premiera odide čez Atlantski ocean, kot nesojeni pisatelj Marko, pa tudi njegov oče Milan, saj sta oba v begu pred čemerkoli, kar bi lahko pojavilo iz preteklosti in ju definiralo, prisililo v izbiro, ustavilo na poti.

Marko je tretji v nizu odsotnih očetov, o katerem dvomimo, da bo kdaj spustil sidro in obmiroval – tako kot njegov oče (ali ded, o katerem lahko le ugibamo, kam je pravzaprav odšel). Ob tem je edino, kar se ves čas veča, »konto družinske patologije. Te dediščine ni mogoče izgubiti, tega tveganja ni. Ne moreš je zakartati, samo nalaga se. Prihraniki rastejo. Skrivnosti se množijo.«

V tem smislu je po svoje »posrečena« izjava, s katero Marko svojo partnerko, še bolj pa samega sebe, prepričuje, da je zgolj nekdo, ki je »samo spremljal samega sebe«. Skozi roman vidimo, da je Marko v resnici bolj nekdo, ki beži od sebe. Stran od odločitev in tesnobe izbire. Namesto odločitve za življenjsko poklicanost – čeprav se vendarle dozdeva, da postaja pisatelj – se trdno oklepa malih nadrobnosti, voznega reda vlakov, razporeditve mestnih tramvajskih prog, rutin. Ob tem pa ima – podobno kot Borgesov Funes z dobrim spominom – zmožnost neverjetnega pomnjenja najbolj drobnih podatkov (»Ne morem drugače, je dejal Marko. Zame je vse pomembno.«) ter dar intuitivnega zaznavanja mnoštva resnic, ki soobstajajo. »S pogledom objame vse, kar lahko od daleč vidi. Pritihotapi se v zemunske hiše, nevidne, vendar so tam. (str. 55-56).

Njegova glorifikacija rutin in banalnosti, ki spravlja ob živce partnerko Marijo, željno »vznemirljivega življenja«, ima seveda natančno odrejen smoter – »Če ne bi bilo banalnosti, bi vse razpadlo,« zapiše. Ali drugače: če ne bi bilo banalnosti, bi se moral odločiti in opredeliti okoli pomembnih reči, razpoke bi izginile. Njegov svet bi preplavila tesnoba. Človek, ki ne najde trdnega sidrišča v nobeni izmed tistih reči, na katere prisegajo pripadniki množine – »mi«, človek, ki se nahaja na izredno spremenljivem terenu »jaza«, človek, ki je – če hočete – umetnik, potrebuje rutine, da ga vse tisto, kar vidi ob nenehnem motrenju sveta, ne odplavi.

Da so rutine res tiste, ki nas držijo stran od tesnobe, porojene bodisi ob soočanju s sabo bodisi ob soočanju s svetom, v vsakem primeru pa ob soočanju z resnico bivanja, dokazujeta tudi Kristina in Milan, ki v tesnobno introspekcijo zapadata natanko takrat, ko sta dislocirana, torej vržena iz tistega, kar pojmujeta kot običajno, domače, skratka – rutinsko. Za Kristino je to vsekakor odprava čez lužo, od tam pa na Dunaj, torej soočanje z novim jazom v novem okolju, za Milana kratko obdobje ležanja v bolniški postelji, o kateri najprej misli, da je smrtna. Nihče od njiju ni v dani situaciji zasidran v nobeno od svojih rutin, na razpolago nima ničesar, kar ju vzpostavlja kot identiteto, zato ju odplavlja v introspekcijo, k spominom, k obračunu s preteklostjo. Oba se nahajata »na kraju zločina«.

***

Velikić je v intervjuju za srbsko televizjo dejal tudi, da je »v življenju mimobežnost bistveno večji fenomen od srečanja«. V romanu nam postreže z nemalo zgledi takšnih neuspelih srečanj, med katerimi mesto najbolj tragičnega v sklepnem delu zaseda mimobežnost prijateljic Kristine in Marije. Razlog, zakaj se ne srečata, četudi sta v istem mestu, celo v hotelih, ki si stojita nasproti vsak na svoji strani ulice, je predvsem Kristinina odločitev, da bo prekinila komunikacijo z ljudmi iz preteklosti. Zato enostavno ne ve, da je njena prijateljica, ki jo je pred nekaj leti zapustila, tako zelo blizu. A medtem ko prekinja komunikacijo z živimi ljudmi, jo preganjajo mrtvi ljudje iz preteklosti. Kristina se pred lastno smrtjo, kot bi slutila njeno bližino, ves čas pogovarja z umrlima pesnikom Rašo Borozanom, njeno prvo mladostno ljubeznijo, in svobodomiselno teto Danico. Oba predstavljata zgodbo, ki bi se lahko nadaljevala, a se ni. Razmerje med Rašo in Kristino se je izpelo, teta Danica pa je umrla, preden jo je Kristina utegnila obiskati na Dunaju. Kristina se naposled znajde na Dunaju, na kraju zločina, desetletja kasneje – in tu bo, tako kot Danica, na koncu tudi umrla. Kot bi bile njihove nedokončane zgodbe edino, s čimer mora Kristinara zčistiti, preden se lahko njeno življenje izteče.

Med neuspela srečanja bi lahko sodil tudi osrednje razmerje romana, ljubezensko razmerje Marka in Marije, ki se je pričelo »nepredvidoma, tistega dne, z nepričakovanim zvonenjem mobitela.« (str. 7). Če se namreč Marija ne bi javila ali če je ravno tedaj ne bi bilo v Budimpešti, bi Marko poklical katero izmed drugih žensk s svojega seznama, bi samo mimobežnici.

Zdi se, kot bi avtor hotel debelo podčrtati naključnost tega razmerja, ki se kaj lahko ne bi udejanjil, saj so obstajale tudi druge možnosti, druge zgodbe. Protagonista na prvem zmenku opazujeta »šibicarja« – »Na pločniku pred njim so bile tri škatlice vžigalic na kosu zelene. Mladenič, sklonjen nad njimi, jih je spretno premeščal. Kroglica je izginjala pod škatlicami.«

Ko Marko stoji pred šibicarjem, ve, da ni pomembno, katero škatlico izbereš, ker boš na koncu vedno opeharjen. Opeharjen za možnosti, ki bi se lahko zgodile, a se niso. Za drugo in tretjo škatlico, o katerih (tako kot Marija) morda mislimo, da sta dobitni, četudi – če sledimo vzdušju romana – vidimo, da nikoli nista. Več kot to, kar imamo, ne obstaja. Obstajajo pa ugibanja o tistih ‘drugih škatlicah’. Marko: »Se vprašaš kdaj, kaj vse si zaradi mene zamudila?« (str. 98)

Marija se po vsem sodeč ne sprašuje o možnosti življenja z drugim, drugačnim moškim, kar pa še ne pomeni, da je obstoječe razmerje ne iritira. Drugače od Marka, ki prisega na rutine, predvidljivost, ki beleži vsako najmanjšo, »nepomembno« podrobnost, si Marija želi predvsem vznemirjenja, ali, če hočete – zgodbe z velikim Z. Marko pa prav v obstoj zgodbe ne verjame. Ko njegova besedila v neki literarni reviji zavrnejo, odgovori s skorajda nekakšnim pisateljskim manifestom o ne-zgodbenosti:

»Ko sem hotel v Književnih zvezkih objaviti zgodbo o delovanju načela pošte v telesu, so jo v uredništvu zavrnili in rekli, da ni središča. Kje so tu dogodki? Kje je zgodba? Jaz ustvarjam tistega, ki si upa pogledati v prepad med dvema dogodkoma. Ravno tako sem jim rekel. Katero dejanje opravlja življenje? Niti v trenutku umiranja, z eno nogo že na drugi strani, ne bomo dojeli bistva. Ni ga! Koliko ur, dni, tednov ste preživeli pri pripravljanju zajtrka, vezanju vezalk, premikanju stvari v stanovanju? Milo pod prho vedno po isti poti drsi po telesu, kot britvica med britjem. Pravi čudež, kako se vedno oblikuje nakakšen vrstni red in se takoj, ko greš v drugo smer, vse sesuje, ne gre. Vi pa mi omenjate zgodbo. Bistvo. Vi ste lažnivci! Tako sem jim rekel.«

Marko ve, da kaj takega, kot je zunanji dogodek, okoli katerega bi bilo moč zgraditi zgodbo, ne obstaja. Kajti »zgodaj je doumel, da so najbolj trdni tisti svetovi, ki si jih ustvarimo v glavi.« (str 140).

***

Ob vsej tem vztrajanju pri ne-zgodbenosti bi bilo naivno pričakovati, da bo Velikić svetove, ki jih je ustvaril v romanu, na koncu z nekakšnim literarnim manevrom zaključil v pompoznem, »zgodbenem« koncu. Namesto tega nam ponudi še nekaj bolj prepričljivega in zanimivega. Iz fikcije preide v biografskost, iz druge osebe v prvo, zdaj govori on, pisatelj, ki na kup bolj ali manj nesrečnih usod prida lastno. S tem nam za grand finale ponudi vpogled v umetnikovo delavnico. Ob branju njegove družinske zgodbe lahko vidimo, kako so drobci njegove lastne biografije dobili svoje življenje in nadaljevanje v njegovih junakih. S tem nas po eni strani prav po postmodernistično opozarja, da je to, kar smo do zdaj brali, fikcija, toda prejšnja poglavja lahko razumemo tudi v luči prikazovanja možnih variant resničnosti, ki bi se lahko zgodile. Oziroma: če je nekaj fikcija, še ne pomeni, da ne predstavlja potencialne verzije realnosti. Predvsem pa je vrednost zadnjega poglavja v tem, da predhodnim daje verodostojnost. Velikiću lahko, zdaj, ko beremo, kako so njegovi literarni svetovi nastali, zaupamo, da je vedel, kaj dela, saj je izhajal iz lastnega izkustva.

Če smo se do zadnjega poglavja skupaj s protagnosti spraševali, kako preteklosti ubežati, ima pisatelj ravno nasprotno dilemo – kako se dokopati do nje? Oče pred smrtjo pove, da je preteklost, kot jo je slikala avtorjeva mati, zgolj tista različica zgodbe, v katero je hotela sama verjeti. Za soočanja z mamo je zdaj prepozno, saj je njen spomin preplavila demenca. Da bi odkril preteklost, se bo avtor, skupaj z nekaj podatki, ki mu jih je pred smrtjo posredoval oče, moral vrniti – kam drugam kot na kraj zločina. V hotel Bonavia, kjer sta ob začetku romance (ki se lahko tudi ne bi nadaljevala) bivala njegova starša. Natanko tam – kot lahko izvemo iz zunaj-literarnih virov – se mu bo porodila ideja za pričujoči roman. Ker kaj pa je za pisatelja ponovna vrnitev na začetek, če ne ravno pričetek pisanja naslednje knjige?

Intervju, ki sem ga z avtorjem opravila za Delo de Facto, naknadno, ob njegovem obisku Slovenije.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s