Home

Spremna beseda k romanu Kakorkoli (Beletrina, 2014) Polone Glavan

Ko nas Polona Glavan zapelje v svoj novi roman, ko vstopi v misli in govorico dveh deklet – najstnice in študentke, se nam sprva lahko zazdi, da gre zgolj za dve intimistični in prvoosebni ljubezenski izpovedi, pri čemer ima prvo dekle to nesrečo, da je v dijaških letih zanosilo (kar v misli priklicuje Ingoličevo Gimnazijko, 1967, MK), drugo pa to, da je subjekt njenega ljubezenskega hrepenenja oddaljen, kar je bržkone težava številnih pripadnikov mlajše generacije, globalno povezane s poceni letalskimi kartami in spletom. Lahko se nam zazdi, kot bi bili s tema junakinjama na sledi tisti vrsti ljubezenskih romanov, ki v knjižnicah beležijo največ izposoj – najmanj zato, ker obe dekleti gojita številne idealistične predstave o ljubezni, ki sodijo v ta žanr. V skladu s svojo mladostno neizkušenostjo dojemata svoji ljubezni kot totalni: subjekt njune zaljubljene vznesenosti predstavlja edini in najpomembnejši svetilnik njunega življenja, ki bo – tako verjameta – svetil večno. Ko študentka Alja sanjari o svoji ljubezni, si v mislih naslika imaginarni intervju, za novinarkino vprašanje »v čem je skrivnost« (njunega odnosa), pa si izmisli takšne odgovore:

DAVID: V tem, da preprosto ljubiš.

ALJA: V tem, da verjameš.

DAVID: Brezpogojno.

In ko dijakinja Lili razmišlja, kako bo prebrodila težavo, v kateri se je znašla, uteho prav tako najde v brezpogojnem zaupanju v subjekt svoje ljubezni:

»Mars ve, Mars zna. Brez njega jaz nisem čisto jaz, pa moj lajf tudi ni čisto moj. (…) Pa sva tam, midva oba, ker tako je itak edino prav. Ko se Mars skloni nad mene pa se začneva lupčkat, sem že totalno neprebojna, boli me, če uleti v sobo mat, boli me, če pridejo magari alieni, boli me za cel kurčev svet. Ene stvari so pač močnejše od vsega, kar jih hoče spravit narazen.«

V nasprotju s svojima junakinjama je avtorica kakopak daleč od naivnosti – in ravno s tem se njeno pisanje razlikuje od omenjenih ljubezenskih romanov –, idealistični nastavek nas ne popelje v še več idealizma in obvezen srečen konec, temveč nasprotno: h kolapsu obstoječih predstav o svetu, k stiku z realnostjo in, končno, v streznitev.

Roman se že po uvodnih nekaj poglavjih začne razpirati vse bolj navzven, ne le proti trku idealizma z realnostjo, temveč tudi intimnega z javnim. Na podlagi takšne konstelacije je jasno, da je pred nami t.i. razvojni oz. deziluzijski roman, ta pa v sebi nosi tudi močno družbenoangažirano noto. Polona Glavan je že s svojim kratkoproznim prvencem Gverilci (Študentska založba, 2004) z izjemno mojstrsko napisanimi, tenkočutnimi zgodbami pokazala, da so v osrčju njenega zanimanja družbeni obstranci, ljudje, ki se jih sreča v življenju rada izogiba, ki nimajo družbenih, socialnih, finančnih, družinskih in drugih privilegijev, pač pa so njihove možnosti izbire (ker kaj pa je privilegij drugega kot to, da lahko izbiraš?) zreducirane na vprašanje, kako preživeti.

V omenjeni zbirki se je pojavila tudi zgodba z naslovom Nenavadna identiteta Nine B.; spraševanja mladega dekleta o tem, kako jo nacionalnost in nacionalna zgodovina določata, kar jo na koncu popelje k sklepu, da je njena identiteta čez-nacionalna in reflektirana v enakomislečih posameznikih z vsega sveta. O tej zgodbi je avtorica v Literaturinem intervjuju pred skoraj desetimi leti povedala, da jo je »tema nacionalne identitete ravno ob Nini začela intenzivno zanimati in nekega dne si jo želim dodobra obdelati v romanu«.

Pred nami je torej izkupiček prvotne ideje o romanu. Od zgodbe oposameznici, ki o tem, kaj jo določa, ugotavlja na pasiven način – skozi spominjanje preteklih dogodkov, je avtorici uspel skok v nekaj bistveno bolj kompleksnega. Zdaj gre za dinamičen trk različnih vrednostnih sistemov, za skupek različnih individuumov, katerih stališča in verovanja se preizkušajo v praksi – na ulici in na lastni koži.

***

V romanu Kakorkoli obstaja odločilen trenutek, ob katerem nam je jasno, da je pred nami še nekaj več kot razvojno-ljubezenska zgodba. Zgodi se natanko takrat, ko začne Mars Lili nenadoma odvračati od odločitve za splav. Ob pro in kontra abortus vprašanju se odpre še ena tema, ki jo zaslutimo skozi to, na kakšen način Mars artikulira svoje vztrajanje pri donositvi otroka.

To počne s pomočjo (za)misli, ki jih je izrekel njegov prijatelj s posrečenim imenom Loko, ki »res ni kr eden«. Če bi bil, najbrž ne bi vedel, da Marsov in Lilijin problem »sploh ni problem«, ampak priložnost.

»Stari, ti napačnim stvarem praviš problem,« reče Mars pred sebe. »To je bilo prvo, kar je Loko rekel, ko sem mu povedal. Problem je, če si bolan, problem je, če si tako zgubljen, da se ven ne vidiš, problem je, če nekaj zgubiš. Pri tebi je pa obratno. Ti si nekaj dobil. Ti si nekaj ustvaril.«

Ko Mars govori, ne uporablja svojih besed, ne deli svojih stališč, temveč dobesedno obnavlja, kar mu je povedal Loko.

»Dajmo ljudem keš, pravijo, dajmo jih navadit na en lajf, da bodo mislili, da se drugače ne da živet. Dajmo jim jebene avte pa teveje, da bodo imeli rajši njih namesto otrok. (…) In pol bomo imeli čez sto let eno Slovenijo, v kateri bo milijon avtov pa nobenega Slovenca. (…) Dokler se ne bo zgodilo, da boš šel v štacuno po kruh pa te tam ne bo nobeden jebal, ker ne boš znal kitajsko. Ali pa arabsko.«

Lili ob tem opazi, da je Mars nekako »tuj«. Da je nekje »drugje. Enostavno ga ni tukaj. En drug je bil tisti, ki je rekel, da bo vse okej. En drug je bil tisti, ki je rekel, da se mi ni treba nič bat. Ta, ki je zraven mene, je en klon.«

Razlog, zakaj Mars zveni kot »en klon«, je seveda v tem, da ne govori več iz intimne, osebne perspektive, temveč z diskurzom skupine. V njegovih besedah – pri nenadnem obratu v izražanju – zaznamo neposreden odmev nacionalističnih idej, zaradi katerih njuna zgodba ni več samo njuna, kot ves čas želita verjeti, temveč je umeščena v kontekst nečesa večjega, zdaj ima rojstvo otroka nacionalni pomen: na svet bo prišel v namen ohranjanja Slovencev in slovenstva. Lili in Mars bosta s tem svoje življenje žrtvovala za »plemenito« idejo. Kolikšna bo dejanska žrtev, bomo šele izvedeli.

V antologijskem eseju z naslovom O nacionalizmu je Danilo Kiš že leta 1973, torej precej pred začetkom jugoslovanske vojne, zelo natančno opredelil, kakšna oseba je nagnjena k preobrazbi v nacionalista. Takole je zapisal:

»Če se posameznik v okviru družbenega projekta ni sposoben »izraziti«, bodisi zato, ker mu ta družbeni projekt ni pisan na kožo in ga ne stimulira kot individuuma, bodisi ga omejuje kot individuum, kar pomeni, da ga onemogoča pri oblikovanju lastne entitete, je tak posameznik primoran svojo entiteto iskati zunaj identitete in zunaj t.i. družbene strukture. Tako postane pripadnik neke prostozidarske skupine, ki si zadaja, vsaj na prvi pogled, za cilj in nalogo problem epohalne pomembnosti: obstoj in prestiž nacije ali nacij, ohranjanje tradicije in nacionalnih svetinj (…)«

Povedano preprosteje oziroma skozi analogijo z Marsovim življenjem: ker Mars zaradi uborne eksistence (revščina, skrb za duševno bolno mati, odsotnost očeta, fizično delo, minimalna plača itd.) ni uspel formirati lastne, ustrezne ali všečne entitete, je svojo identiteto spravil pod skupni imenovalec vrednot določene skupine. Najbolj določujoča je v njegovem primeru bržkone odsotnost očetovske figure (nasploh so v romanu vse očetovske figure takšne, če ne fizično odsotne, pa izrazito anemične), zaradi česar je primoran moški ideal iskati drugje, v vrednotah skupine z alfa samcem Lokom na čelu. V skupini pa Mars iz N.N. »postane človek akcije, narodni tribun, privid individuuma«, piše Kiš.

Pri Kiševi opredelitvi nacionalista je zanimivo to, da lahko iz takšnih okoliščin izhajajočo potrebo posameznika po skupini prenesemo tudi na tisto (ali skorajda – katerokoli) skupino, ki nacionalistom v pričujočem romanu predstavlja antipod, torej na antifašistične aktiviste. Oboji gojijo pripadnost skupnim idealom. Oboji žrtvujejo svoj čas, energijo, življenjski slog in tako dalje v namen ideje, ki presega njihove sebične interese. Oboji se v skupini in skozi njeno delovanje samouresničujejo. Skorajda ista medalja, kakor obrnete.

Toda med omenjenima skupinama vendarle obstaja temeljna moralno-etična razlika, ki je najbrž tudi razlog, zakaj Kiš te primerjave v svojem eseju ne naredi. Namreč, medtem ko si nacionalist prizadeva za dobrobit »svojih«, se aktivist običajno angažira za druge, tiste manj ali morda enako neprivilegirane. Medtem ko je nacionalizem lokalna ideologija, zazrta v svoj vrt, je aktivizem globalna in odprta navzven. Nacionalista drugi zanimajo zgolj toliko, kolikor služijo namenu primerjave, skozi katero se zrcali superiornost njegove nacije, medtem ko je v jedru aktivistovega vztrajanja zahteva po enakosti.

***

Odločilen preobrat za študentko Aljo, novinko v aktivističnem življenju, se zares zgodi šele na koncu romana, čeprav njeno postopno preobrazbo spremljamo skozi celotno naracijo. Prvi korak v njenem odraščanju predstavlja let iz gnezda staršev, sprva na način potovanja (mimogrede: potovanje je bilo tudi modus vivendi junakov avtoričinega romanesknega prvenca Noč v Evropi (Študentska založba, 2001), prav tako pri že omenjeni Nini B.). Kadar se na potovanjih izgubimo v tujem mestu, tuji državi, se navadno (z)najdemo na način, kot se doma ne bi mogli. Tudi kadar te mesta zavrnejo, ker imajo »ene take svoje fore. Te sprejmejo, ali pa ne.« Alja na potovanju doživlja vznemirjenje ob novem, ki ga domače mesto ne more ponuditi – tudi vznemirjenje ob novi ljubezni.

Avtorica ob tem posrečeno in natančno pokaže tudi razkorak med Aljo in njeno mamo (prav tako med Lili in njeno mamo), torej med starejšo in mlajšo generacijo, ki si nimata veliko povedati, najmanj zato, ker so se načini komuniciranja spremenili, z njimi pa tudi vsebina povedanega, v obrisih tudi občutenje doživetega. V času stacionarnih telefonov so se starejši »morali koncentrirati par dni, preden smo si upali koga poklicati. Kdo ve, koliko idealnih parov ni nikoli nastalo, ker ljudje niso zbrali dovolj poguma za primer, da bi se oglasil kak nataknjen oče, sumničava mama ali bognedaj otročji mlajši brat, ki bi čez celo hišo zavpil: eeej, ljubica te kliče!«

Medtem ko Lilijino otroštvo po vsej verjetnosti ni bilo med najlepšimi – najmanj zato, ker je njen biološki oče odsoten, zapit in nasploh žalobna kreatura – in je zato pridobila izkušnje, zaradi katerih ob motrenju sveta včasih zveni bolj odraslo od Alje, je slednja prvo večjo stisko doživela komaj ob zaljubljenosti oziroma ob boleči odsotnosti ljubljenega: »Brez dvoma mi je topo zakljuvalo v zatilju, ko sem poskušala izračunati, koliko manjka do takrat, ko bova vsaj teoretično lahko skupaj za vedno.«

Aljino odraščanje se pospešeno odvija tudi zaradi študija v večjem mestu in obkroženosti z vrstniki, izmed katerih se nekateri lotevajo nečesa pomembnega, pri čemer ji koordinate njihovega delovanja še niso povsem jasne. In bolj ko mineva čas, bolj za sabo pušča otroštvo in z njim otroško sobo.

»Moja soba, v kateri so ostale samo prebrane knjige in najbolj dolgočasne obleke, se je iz tedna v teden spreminjala v muzej, v katerega si niti nisem želela več posegati. (…) Navsezadnje sem imela izbiro. Lahko sem se preprosto obrnila stran in pustila mirno, nekonfliktno otroštvo, ki je po inerciji preraslo v dolgočasno mladost, nekje na drugi strani reke, od koder me več ni moglo doseči brez pomoči.«

Ko Alja po sili razmer sprejme delo inštruiranja učenca iz priseljenske družine z invalidnim očetom, prvič trči ob revščino. Njena zamisel, da bi jim lahko pomagala, prihaja iz čiste, neomadeževane točke, iz kakršnih je za zdaj sestavljena njena celotna osebnost. In ko je njena akcija zbiranja sredstev za obubožano družino uspešna, je bržkone prepričana, da bodo takšni tudi protesti.

***

Glede na nekaj skopih podatkov, ki posredno namigujejo na čas dogajanja romana – Lili prižge MSN, ki je predhodnik Facebooka, posluša glasbeni hit pevca Jamesa Blunta itd. –, je mogoče dogajanje romana umestiti nekje okrog leta 2006, kar je bil tudi dejanski čas prvih antifašističnih protestov, na katerih so se – po ignoranci vlade, ki ni začela izvrševati odločbe sodišča o izplačevanju odškodnin –aktivirali izbrisani.

Po dolgi tišini, ko se teme izbrisanih ni lotil nihče ne v slovenski literaturi ne v filmu, se je ta nenadoma in hkrati pojavila pri dveh vidnejših slovenskih avtorjih – ob Poloni Glavan se je na pot literarnega ubesedenja napol zamolčane slovenske zgodovine podal tudi Miha Mazzini v romanu Izbrisana (Goga, 2014). Medtem ko se Mazzini ukvarja s povsem konkretnimi posledicami izbrisa na življenje posameznice, Polona Glavan izbrisane umesti v kontekst drugih tem in v širše družbeno tkivo, obenem pa to temo razdela predvsem v luči opredeljevanja okoli dejanja izbrisa s strani tistih, ki ga sami niso doživeli. Povedano drugače: Polona Glavan je v literaturo prenesla javno mnenje o izbrisanih, ki je, kot se pri nas rado dogaja, ne le izrazito razcepljeno, temveč tudi črno-belo.

Kar avtorici romana Kakorkoli odlično uspe, je ravno sopostavitev dveh različnih vrednotenjskih sistemov, pri čemer obdrži potrebno pisateljsko distanco: niti v enem stavku ni moč zaznati favoriziranja ene ali druge skupine. Obenem pripadniki obeh skupin, zaradi avtoričinega tenkočutnega vživljanja v njihove osebnosti, vključno z vsakomur lastnim, prepoznavnim načinom komunikacije, delujejo zelo prepričljivo. Medtem ko avtorica gradi oba svetova, ves čas ugibamo, kam nas bo popeljala v naslednjem odstavku, v naslednjem poglavju, a praviloma vsakič ustvari pot tam, kjer je sami nismo pričakovali. Vse do finalnega, rušilnega trka svetov ob koncu romana.

Če ob tem – kakor se za dobro literaturo edino spodobi – ni zaznati favoriziranja, je avtoričin etični angažma po drugi strani nedvoumen. Na koncu vidimo, kako je verovanje v nacionalistične ideje rezultiralo v uničenju življenj ali občutnem poslabšanju življenjskih razmer precejšnjega števila ljudi, tudi povsem nedolžnih oseb.

Toda – kako je pri celotni stvari z aktivisti? Kako je z Aljo?

Jasno:

Veliko se mora(jo) še naučiti.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s