Home

Aleksandar Hemon

Na literarni festival Vilenica, v Lipico, je prišel iz Edinburga, kjer je predstavljal svoj novi roman The Making of Zombie Wars (Nastajanje vojn zombijev). Dejstvo, da je bil relativno blizu, je rešilo problem, s katerim si je belilo glavo nemalo slovenskih založnikov in vodij festivalov – kako ga pripeljati k nam?

Svetovni ugled Aleksandra Hemona je od objave zbirke kratkih zgodb The Question of Bruno (Vprašanje Bruna, 2001), v Sloveniji pa od prevoda romana Nowhere Man (Modrijan 2006), strmo rasel. Kritiki so ga primerjali z literarnimi velikani, kot sta Joseph Conrad in Vladimir Nabokov, in ga skladno s tem nagrajevali, medtem ko se je v Sloveniji zanimanje zanj bržkone povečevalo tudi zato, ker je v dobrem desetletju postal največje pisateljsko ime iz nekdanje skupne države. Hemon je pravzaprav postal tako veliko ime, da mu lahko slovenska novinarka, kot sem brala po njegovem odhodu, ležerno zastavi vprašanje, kako bo reagiral, če oziroma ko bo prejel Nobelovo nagrado. Vprašanje, ob katerem, domnevam, nihče ni začudeno dvignil obrvi. Tudi Hemon ne. Kot se za pisatelja, ki ve, da mora biti vedno v ospredju literatura, edino spodobi, je preprosto odvrnil, da na nagrado ne računa in da je vse to zelo daleč od njega.

Ko je bil končno na poti v Slovenijo, je zamujal. Zataknilo se je na letališču v Parizu, kjer je zgrešil letalo za Brnik, s tem pa tudi avtobus, ki je peljal iz Ljubljane proti Lipici delegacijo pisateljskih gostov, vključno z organizatorji festivala. »Klasično zvezdniško zamujanje,« so na vprašanje, kje je Aleksandar Hemon in čemu ga ni zraven, hiteli odgovarjati tisti, ki so bili pravočasno na avtobusu. Pa vendar se je kmalu pokazalo, da ima Hemon do soljudi vse kaj drugega kot zvezdniški odnos, kar pa še ne pomeni, da ga kot zvezdo, torej z nekakšnim nerodnim spoštovanjem, ki je slaba podlaga za kakršnokoli debato, ne obravnavajo drugi. Kako osamljen mora biti znotraj takšne konstelacije človek, ki brez družine ali drugih bližnjih potuje od festivala do festivala, od enega do drugega vljudnostnega, uradnega srečanja?

***

Zgodba Aleksandra Hemona, vsaj tista v bežnih ali publicističnih orisih, je dobro znana: v začetku devetdesetih je dobil štipendijo za bivanje v Čikagu, to pa se je prekrižalo s trenutkom, ko je začela v Bosni divjati vojna, zaradi česar je postal ujetnik novega, tujega mesta (v zameno za ujetništvo v Sarajevu). Polagoma je udomačil Čikago – našel je bar, v katerega je hodil na pivo in oglede nogometnih tekem, našel si je brivca, pa svojega mesarja, skratka, ustvaril si je intimno infrastrukturo novega mesta. Ob tem je ugotovil, da »ni treba poznati vsega mesta, da bi vedel, da je to mesto odlično«, pri čemer je za ponazoritev navedel Jorgeja Luisa Borgesa, ki je po branju zgolj dveh poglavij Joyceovega Uliksesa napisal kritiko, v kateri je trdil, da gre za mojstrovino.

Ob odkrivanju Čikaga (pri tem mu je »pomagala« njegova takratna zaposlitev pri Greenpeaceu, kjer je bil primoran hoditi od vrat do vrat) se je vrnil k branju angleških klasikov v izvirnem jeziku, da bi utrdil angleščino, v kateri je bil sprva nekoliko neroden, ali pa je nemara namenoma »neroden« še zdaj: »Ne gre mi za to, da bi se naučil popolne angleščine, ampak za to, da jo spreminjam s svojo prisotnostjo.« Denimo, če pojem rdeče vino, »ki mu v bosanščini rečemo črno, dobesedno prevedem v angleščino, dobim black wine, kar ima povsem nove konotacije«.

Drugi cilj njegovega ponovnega branja angleških klasikov je bil, da jih je tokrat hotel odkriti samostojno, onkraj interpretacij, ki mu jih je na sarajevski fakulteti ponudil profesor Nikola Koljević, saj je ta med vojno prestopil na stran politike, na stran krvnikov, s čimer je v Hemonovih očeh relativiziral vprašanje etične drže znotraj polja ­literature.

Že prva knjiga, ki jo je napisal v angleščini, mu je prinesla uspeh – zbirko The Question of Bruno so opazili ameriški kritiki in ga nominirali za nacionalno nagrado kritikov oziroma National Book Critics Circle Award. Od takrat sta njegov uspeh in prepoznavnost samo rasla.

Ko sem mu pred dobrim letom ob najini prvi debati, ki je takrat potekala po e-pošti, omenila, da njegovo življenje najbrž spominja na tako imenovano ameriško zgodbo o uspehu, te pa imajo Američani radi, saj potrjujejo idejo o veličini njihove nacije, mi je skoraj srdito odvrnil, da je njegov uspeh zgolj v tem, da piše knjige, ki so dobro sprejete, ter da ob »vsakem uspešnem imigrantu obstaja na stotine ali tisoče takih, ki gredo skozi ponižanja, rasizem in deportacije. Kdo ve, kako bi bila videti moja ameriška zgodba, če bi bil Musliman, ali če ne bi bil belec, ali če ne bi bil moški.« Zgodbo o ameriškem snu v realnosti zamenjujejo izkušnje imigrantov, katerih življenje je zaznamovano z vsakodnevno eksploatacijo. Imigrantsko izkušnjo Juda, ki je prišel v Ameriko v začetku 20. stoletja in bil usmrčen s strani oblasti, ker je bil »videti kot anarhist«, je opisal v romanu Projekt Lazar (Modrijan, 2010). V tem romanu, deloma nastalem po resničnih dogodkih, je zanimivo predvsem to, kako zlahka bi besedo »anarhist« zamenjali z današnjo »terorist«, ali celo, na primeru aktualnega evropskega dogajanja, z besedo »begunec«. Roman bi bil še vedno povsem verodostojen. Tega dejstva si ne razlaga na način tiste zimzelene in vse prepogosto zlorabljene humanistične ideje o zgodovini, ki da se ponavlja. Navsezadnje je svet drugačen kot pred sto leti, ko ženske niso imele volilne pravice, ko so bili Afroameričani zasužnjeni in tako dalje. Po njegovem gre prej kot za ponavljanje zgodovine za »kontinuitete, ki niso stvar mistike, pač pa politike«. In te kontinuitete ga zanimajo pri pisanju. Ker če bi se vse zgolj ponavljalo, bi to pomenilo, da smo nemočni, trdi. Pa nismo: »Kot družba moramo vztrajati pri ustvarjanju okoliščin, znotraj katerih si želijo biti ljudje dobri.«

***

Pisateljski delegaciji se je pridružil šele ob večerji, po slavnostni otvoritvi festivala, kar je moral biti, glede na dolgočasnost tovrstnih ceremonij, najmanj srečen razplet dogodkov zanj. Sedela sem mu nasproti, gledala, če je dolga pot na njem pustila znake utrujenosti, pa jih ob sveže preoblečeni beli srajci in prijaznem nasmehu nisem našla. Bolj kot to sem razmišljala, s čim bi prebila nenadno nerodno tišino, ki je nastala ob njegovem prihodu. Nenadoma nihče več ni bil sproščen, vključno z njim, ki je prste neprestano zaposloval z vrvico, ki je bila pred tem ovita okoli jedilnega lista. Poskušala sem pograbiti, kar sem imela pri roki: »Je vaše igranje z vrvico znamenje uma, ki ves čas potrebuje dražljaje, ali znamenje nevrotičnosti?« Nasmehnil se je, pri čemer je pokazal dve vrsti belih zob, ki sta se skoraj do potankosti skladali z belino njegove srajce, in rekel: »Oboje.« Pomislila sem, da bi nadaljevala, pa nisem vedela, kako. V človeka, ki je ravno prisedel, najbrž ne moreš drezati z vprašanji o nevrotičnosti. Na srečo je on nadaljeval z vprašanjem, ki je bolj v domeni vljudnostnega klepeta:

»In s čim se vi ukvarjate v zadnjem času?«

»Trenutno s pisanjem vašega portreta,« sem rekla. »Ne pustite se motiti,« sem dodala in se ob tem počutila malce trapasto. Hemon se je znova nasmehnil, prijetno, toplo, povsem v nasprotju s podtonom odgovorov na vprašanja, ki sem mu jih, kot sem omenila, pred letom pošiljala po e-pošti. Sicer v tem dopisovanju ni deloval hladen, ni bil zajedljiv, so pa njegovi odgovori vsekakor nakazovali podobo človeka, ki v medsebojni komunikaciji zahteva spoštovanje. Še bolj kot spoštovanje do sebe oziroma do časa, s katerim razpolaga, se je zdelo, da zahteva spoštovanje do obravnavanih tem. Teh se ob odlični sposobnosti uvida v družbena dogajanja loteva skrajno resno. Obenem v njegovih besedah skorajda ni bilo zaznati cinizma, bolj je šlo za način pripovedovanja, ki je tako trdno zasidran v realnosti, da nimaš druge izbire, kot da mu verjameš. Denimo: kot ateist je odrešen predstav o usodi, ki naj bi upravljala naša življenja. Zato ni nenavadno, da je dejstvo, po katerem se je v Čikagu znašel ravno ob začetku vojne, v najinem dopisovanju razložil takole: »Če bi trdil, da se je usoda – ne pa jaz – odločila, da se bom izognil vojni in živel v Čikagu, bi to pomenilo, da se postavljam v vlogo žrtve, da sem enak tistim, ki so živeli (in umrli) pod okupacijo. Bil sem privilegiran, ker sem lahko izbiral.«

Zdaj, ko mi je sedel nasproti, je bilo jasno, da spoštovanje ne le zahteva, ampak ga tudi pozorno vrača. V tišino, tudi ob vinu, ki ga je – očitno prepočasi – točil natakar, je tokrat posegel sam in zbrane za omizjem lahkotno, daleč stran od vojnih tem, nagovoril:

»In – kaj se pri vas bere v zadnjem času?«

***

Naslednjega jutra se je prikazal na terasi hotelskega bara v kratkih hlačah in zgornjem delu rdeče bombažne pižame, katere rokave je zdaj vihal, zdaj vlekel čez zapestja. Naročila sva kavo. Cigarete si ni prižgal, saj že dobrih 20 let ne kadi. »Od Sarajeva?« sem rekla. »Natanko tako.« V Sarajevu bolj ali manj vsi kadijo. V Čikagu ne ravno.

Razlagal mi je, zelo artikulirano in hitreje, kot sem mu bila pred kavo sposobna slediti – očitno je oseba, ki že zjutraj hitro razmišlja –, o zanimivi mentaliteti Sarajevčanov, o avtističnem tipu, ki je imel neverjeten spomin, zaradi česar je bil nekakšen hodeči spomin mesta. »Denimo, ko te je prvič srečal, te je najprej vprašal, kdo sta tvoja starša. Potem je pa kar sam nadaljeval – tvoj dedek je ta in ta, babica ta in ta; vse je vedel. Celo družinsko drevo ti je orisal. Če si ga srečal čez dve leti, ti je znova povedal isto. Vse si je zapomnil.« Potem je prišla vojna in ker ni najbolje razumel, kaj se dogaja, »so Sarajevčani skrbeli zanj. Vse mesto je bilo pozorno na to, kaj se dogaja z njim.«

Po zgodbi o človeku z neverjetnim spominom je v istem tempu nadaljeval pripoved o novem primitivizmu, umetniškem popkulturnem gibanju iz osemdesetih let, prav tako sarajevskem fenomenu.

»Saj res,« sem se spomnila. »Kaj ste mislili s tem, ko ste mi v intervjuju dejali, da so elitne urbane moči Ljubljane, Zagreba in Beograda izdale Sarajevo, ko je razpadla država? Kdo je predstavljal elitne moči?«

V kontekstu Ljubljane sem sama ob elitnih urbanih močeh namreč pomislila na intelektualce iz Mladine, saj vemo, kaj se je zgodilo z delom novinarjev – nekateri so šli v politiko, kjer so prestopili na stran domoljubov, drugi v gospodarstvo, kjer so iznašli načine, kako ob razpadu države na hitro obogateti.

Odvrnil je, da je z elitnimi urbanimi močmi mislil predvsem ljudi, ki so predstavljali novi primitivizem in novi val iz osemdesetih, »ko sem bil sam še mulc«. Ob tem je nenadoma zavzdihnil: »Jaz sem že star stric.« Potem si je v slogu najstnika iz obdobja grungea spet povlekel rokave pižame čez zapestja in nadaljeval: »Hotel sem reči, da so nekateri izmed teh ljudi, ki so predstavljali alternativo v odnosu do vsega, kar je takrat v političnem smislu obstajalo, čez noč prestopili na drugo stran. Dobro znan je primer Dinka Tucakovića [bosanski filmski režiser], ki je nenadoma začel govoriti – pazite ta stavek: ‘Šešelj je rokenrol.’«

»Kakšna norost!« sem rekla. »Šešelj je ­rokenrol!«

Medtem ko je še naprej razlagal o vzponu in žalostnem zatonu novega primitivizma, si je mencal zaspane oči. V tem si je privzdignil očala in si nehote prekril oko. Zdaj je vame zrlo zgolj njegovo desno oko, s šarenico neopredeljive rjavozelene barve. Oko, ki je do trenutka, ko sva sedela na s soncem obsijani terasi, sredi kraške tišine, kjer so mirni še bojazljivi lipicanci, videlo več tragedij, kot jih je mogoče spraviti v eno življenje. Vojna, odrezanost od ljubih ljudi, samota. Občutek krivde zaradi izolacije. Tujec v tujem mestu. In potem, ko bi morali črni scenariji miniti, ko je dobil hčerko, pa potem še eno, si ustvaril pisateljsko kariero – takrat je udarila bomba, ki tokrat ni eksplodirala na drugi strani oceana v nekdanji domovini, ampak sredi njegove najbolj intimne stvarnosti: za rakom mu je umrla mlajša hči. Zgodbo o tej tragediji je popisal v Knjigi mojih življenj (Modrijan, 2013), ki je eno izmed bolj pretresljivih branj v žanru biografskih esejev.

Zaradi nepričakovanega srečanja z njegovim razgaljenim očesom sem dobila občutek, da bi lahko tistega, ki bi vanj zrl predolgo, njegovi črni scenariji preplavili. Na srečo je že v naslednjem trenutku spet imel na nosu nekoliko zatemnjena korekcijska očala.

Nekaj ga je nerviralo, ne le rokavi pižame, ki si jih je še vedno vlekel gor in dol. »Vas moti cigaretni dim,« sem ugibala med opazovanjem, kako se premika zdaj malo proti levi, zdaj malo proti desni strani mize. »Ne, sonce mi sveti,« je rekel in pogledal k sosednjim mizam, da bi ugotovil, če je katera v senci. Očitno ni bilo nobene, saj je v slogu nekoga, ki je še mlajši od omenjenega oboževalca Nirvane v razvlečenem puloverju, predlagal:

»Greva sedet pod mizo?«

Toliko o »starem stričku«.

***

Za potrebe neke druge mize, to je vileniške okrogle mize, je prispeval esej Iskanje izgubljenega prostora. Na tem dogodku je nastopil kake pol ure za kavo in kmalu zatem, ko je najino debato prekinila organizatorka, ki ga je prosila, če lahko da izjavo za italijansko televizijo. »Če je pa italijanska televizija,« je rekel z značilnim bosanskim obešenjaškim humorjem, »se grem pa lahko preobleč iz pižame.« Sprijaznjen s situacijo je vstal in vljudno rekel: »Se opravičujem, ampak zdaj se moram posvetiti njim.«

Medtem sem prebrala omenjeni esej. V njem govori o svojih starših, o tem, kako sta se privajala na življenje v Kanadi, ki je zaradi vojne postala njuno pribežališče. Opisuje, kako sta si ustvarila vrt, kako sta si naredila celo improvizirano sušilnico mesa, s katero sta si, še preden je ta ideja postala moderna, zagotovila samooskrbo. Za okroglo mizo je ta esej kasneje dopolnil z razlago, da sta morala starša, da bi se počutila domače, v prostor vstopiti fizično, medtem ko je bilo zanj dovolj, da se mu je nov prostor naselil v mislih. Ob tem je pripomnil, da »sta starša sicer lojalna do Kanade, a to ni več javni prostor, do katerega bi čutila kolektivno pripadnost kot v primeru Jugoslavije«. Iz Jugoslavije, v kateri se je živelo bolj skromno, sta starša prenesla tudi idejo o varčnosti, zaradi katere nikakor nista mogla razumeti, zakaj se je hotelo nepremičninsko podjetje, pri katerem je bil zaposlen oče, znebiti še povsem dobro delujočih hladilnikov in jih nadomestiti z novimi. Zato je oče »vse, ki jih je poznal v Hamiltonu, začenši s sorodniki, vprašal, ali ne potrebuje kdo dodatnega hladilnika; še mene je poklical v Čikago in ne nazadnje razočaran ugotovil, da še enega hladilnika pravzaprav ne potrebujem.«

»Nekaj toplega veje iz tega, kako govorite in pišete o svojih starših,« sem rekla, ko sva spet sedela skupaj. »Videti je, da ju imate radi,« sem dodala.

»Pravzaprav ju imam rad in ju obenem ne maram,« je odvrnil. »Spoštujem moč, ki sta jo potrebovala, da sta si znova ustvarila življenje. Toda po mentaliteti smo si precej daleč narazen.«

Vprašala sem ga – ne spomnim se, ali ravno ob tem pogovoru, morda že prej, ob večerji, morda se mi je tista večerja vtisnila v spomin bolj tiha, kot je dejansko bila – o odnosu, ki ga ima s hčerkama. Po smrti mlajše se mu je rodila še ena. Naključje (in ne usoda, bi me najbrž popravil) je očitno hotelo, da je obkrožen z ženskami. Po odnosu sem ga vprašala zato, ker je v romanu Nowhere Man osrednjega junaka strah, da ga njegovi otroci, če jih bo kdaj imel, ne bi nikoli razumeli. Da ga ne bi bili sposobni povezati z njegovim nekdanjim življenjem.

Povedal mi je, da ima starejša hči knjigo bosanskih pesmi in da se zanje zelo zanima, toda le, če je sam ne priganja k temu. »Sama jo poišče,« je rekel. »V trenutku, ko ji želim jaz kaj pokazati, je vsega konec. Pot k bosanščini bo torej morala najti sama. Če si bo tega želela.«

Potem je povedal, kako sta šla neko nedavno soboto na tržnico in tam, sredi sadja in zelenjave, mu je hči iznenada rekla: »Mislim, da bom imela vedno rada knjige.«

»In kaj ste rekli vi?«

»Da jih bom imel jaz tudi,« je skomignil s posebnim žarom v očeh, kot ga ni imel še ob nobeni drugi temi. Toda kaj jo je navedlo k takšni nenadni izjavi? »Mislim, da opaža, da je pametna, in spričo tega ji je včasih nerodno. Njena izjava je bila nekakšna ­deklaracija.«

Pomembna je pripadnost literaturi, ne domovini, sem pomislila. Je to tisto, kar je hotel poudariti? Polje literature je navsezadnje širše in odnosi v njej bolj demokratični kot znotraj ideje o domovini. Konec koncev to misel ponavlja skozi več variacij, v več pogovorih. »Najtežje je bilo opustiti idejo jezika kot domovine. Zdaj mislim, da se lahko posamična suverenost uresniči v kateremkoli jeziku. Jezik kot bistvo nacije je posledica nacionalističnega diskurza, do katerega sem zelo sumničav,« je dejal za okroglo mizo.

***

Vsaka debata, če le traja dovolj dolgo, prej ali slej pripelje do politike. Ni pomembno, kje vstopiš, lahko tudi skozi debato o new ageu, s katero sva po okrogli mizi nadaljevala druženje za kvadratasto mizo (in ne pod njo).

Ob knjigi Smile or Die (Smej se ali umri) avtorice Barbare Ehrenreich, ki lepo pokaže, kakšne so nevarnosti prepričanja, da si za vse v življenju odgovoren sam, saj to eliminira možnosti upora, sem pomislila, ali se temelji new age ideologije vendarle ne začenjajo sesuvati. Navsezadnje je takšnih knjig več kot kdaj prej.

»Ne bi rekel,« je dejal suvereno. »Nekoč sem spoznal neko Bosanko, ki je med drugim delala za Donalda Trumpa, nekje ga je srečala in očitno očarala, kot lahko Trumpa sploh očaraš, saj ji je ta rekel: ‘Povejte mi svojo zgodbo od zadaj proti začetku.’«

»Kakšna izjava!«

»Ja, maksimalen izkoristek časa – od zadaj, da bi jo lahko ustavil, če bi se začel dolgočasiti. Kakorkoli, ta ženska je nepremičninska agentka, posreduje pri prodaji luksuznih nepremičnin, ki jih kupujejo prav takšni, kot je Trump. Kazala mi je fotografije. To so lokacije, do katerih lahko prideš samo s helikopterjem ali privatnim letalom. No, in ta ženska hodi enkrat na teden na nekakšna new age srečanja, na katerih se učijo tega, kako v svoje življenje privabiti srečo in blagostanje. Tu je domovanje new agea. Pri teh ljudeh. In to jedro je močno.«

Očitno gre pri new ageu za poskus bogatih ljudi, kako upravičiti svoje premoženje, in sicer tako, da obubožane obsodijo, da so revni, ker niso razmišljali dovolj pozitivno, sva razmišljala.

»In – bo Trump zmagal na volitvah?« me je zanimalo.

»Ne bo,« je rekel, tokrat sicer malce manj prepričano kot ob prejšnji trditvi, pa ­vendar.

»Zakaj ne?«

»Ker žali ženske, ker žali Latinoameričane. To je močna volilna baza. V osnovi govori to, kar si mislijo tudi drugi republikanci, le da je on v tem bistveno bolj radikalen, zaradi česar druge spravlja v položaj, ko mu ne morejo kontrirati, obenem pa ne morejo povedati ničesar drugega. Ravno zato, ker si mislijo isto. Pričakovali so, da se bo samouničil, pa se to do zdaj še ni zgodilo. Zato bodo morali najti drug način, kako ga odstraniti.«

»In če jim to ne bo uspelo?«

»Ne, mislim, da je Trump samo slaba šala, ki se bo prej ali slej izpela. Res je sicer, da se lahko samofinancira, kar mu daje dodatno moč in neodvisnost. Ampak ne,« je še enkrat zmajal z glavo. »Ne bo zmagal.«

Verjetno ima prav, sem pomislila. Navsezadnje sem ga že večkrat zalotila, kako je na podlagi poznavanja današnjika orisal čas, ki prihaja. Denimo v najinem intervjuju na daljavo je o ameriški politiki moči med drugim rekel tole:

»Obstajajo napisani ukazi in memorandumi, obstajajo dokumenti, ki pričajo, da je bilo mučenje, vključno s seksualnim poniževanjem, sistemska metoda, način za dokazovanje ameriške moči.«

Ko so svetovni mediji kak mesec dni kasneje poročali o dokumentih, ki so vsebovali opis ravnanja Cie z jetniki, se je pokazalo, da je imel prav. Dokumenti so res obstajali. In res so dokazovali, da je bilo mučenje sistemska metoda, del uradne politike. Ali ima prav tudi glede Trumpa, bomo še videli.

***

»Kaj bi odvrnili nekomu,« je rekla moderatorka v nabito polni Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, »ki bi vam rekel – vi, imigrant, pojdite, od koder ste prišli!«

Malce je pomolčal, bodisi zato, ker je razmišljal, s katerimi pametnimi besedami bi človek sploh lahko odgovoril na neumnost, bodisi zato, ker je ustvarjal dramaturški premor. Napetost je tokrat prvič presekal z angleščino:

»Fuck off! To bi rekel.«

Poslušalstvo se je odobravajoče zasmejalo.

Malce je počakal, nakar je nadaljeval: »Nobene potrebe nimam, da bi nekomu razlagal, zakaj sem tam. Imam ameriški potni list in sem aktiven član družbe.«

To je bilo vse, kar je imel povedati o tej temi. Se je pa zato toliko bolj razgovoril, ko se je debata prevesila k njegovemu novemu romanu The Making of Zombie Wars, katerega prevod še čakamo. Roman se dogaja v času ameriške invazije na Irak, osrednji junak pa je, tako kot v Projektu Lazar, Jud.

»Ste Jud?« sem ga vprašala še v Lipici. »Kar nekaj vaših junakov je Judov.«

»Ne, ne,« je hitel odgovoriti. »Moji so pred Sarajevom od nekdaj živeli v Ukrajini. Obenem gre za to, da se judovska tema vpisuje v ameriško tradicijo romanopisja.«

Neki kritik je v New York Timesu ob novem romanu pripomnil, da je ta bolj ameriški kot prejšnji, da v njem ni imigrantskih tem, zaradi česar naj bi bil Aleksandar Hemon »pisatelj v tranziciji«.

»To so neumnosti. Kritiki so najbolj površni bralci. In to sploh niso kritike, pač pa nekakšne recenzije, obnove romana,« mi je rekel v Lipici.

Osrednji junak tega novega romana je Joshua, neuspeli scenarist, ki si ves čas izmišlja scenarije o super junakih, pri čemer nobenega od njih ne spelje do konca. Fantazija o super moči je po Hemonovem mnenju povezana z zavedanjem, da je z ameriško močjo konec. Amerika naj ne bi bila več svetovna velesila, med drugim zato, ker je samo sebe, na način opustošenja držav, v katerih je intervenirala, »de facto eliminirala iz novih razdelitev interesnih območij«. Kompenzacija je ravno ta predstava o super junakih. »V filmih in stripih si včasih imel enega, zdaj pa imaš naenkrat pet super junakov – če eden ne zaleže, priskočijo na pomoč preostali,« je izjavil v smehu.

Razgledal se je po občinstvu in šaljivo dodal: »Upam, da tu ni nikogar z ameriške ambasade.« Ker se je ravno začel tisti del literarnega večera, ki je odprt za vprašanja občinstva, se je oglasila ženska srednjih let: »Naj vas ne skrbi, jaz sem konzulka z bosanske ambasade.«

»Oooo,« se je zasmejal Hemon, »tudi o vas bi imel kaj povedati!«

Toda videti je bilo, da pogovor ne bo šel v to smer – konzulka se je namreč oglasila le zato, da bi povedala, »kako zelo smo ponosni in navdušeni nad vami«.

Ni bilo videti, da bi takšno čustveno priznanje povzročilo kakršnokoli spremembo v njegovem nastopu, najbrž je tovrstnih odzivov navajen, poleg tega se mu bržkone ob vseh javnih branjih dogaja to, kar je sledilo v Modrijanu – drug za drugim so se oglašali ljudje in pripovedovali svoje priseljenske zgodbe, neki starejši gospod je celo povedal, da je njegov sin hodil s Sašo, kot Aleksandra Hemona kličejo prijatelji, skupaj v šolo, sam pa je bil 30 let sodelavec njegovega očeta. »Lepo pozdravite sina,« je zavezniško rekel Hemon.

Kasneje, ko se je gneča okoli Hemona, v kateri si je vsak želel delček njega, nekoliko razkadila, sem pristopila k njemu s steklenico vina, darilom ob slovesu. »S Krasa je,« sem rekla. »Lipica in okoliš. Ker vino, ki ga pridelujejo v mojem kraju, ni preveč dobro,« sem se skoraj opravičila. Ni bilo videti, da bi mu bilo mar, če se poreklo vina sklada z mojim rojstnim krajem. Ali ni prav on ta večer rekel, da ga zanima »krošnja, ne pa korenine drevesa«?

Navsezadnje je krošnja bistveno bolj svobodna od korenin, saj se lahko giblje z vetrom. To sem pomislila, ko sem izvedela, da jo je zadnji dan festivala, to je dva dni po ljubljanskem večeru, z avtomobilom, ki si ga je sposodil od nekega slovenskega pesnika, kar sam popihal iz Lipice nazaj proti Ljubljani. Šel je na srečanje s starim prijateljem.

Očitno sem se motila, ko sem uvodoma ugibala, ali niso pisateljske zvezde spričo ljudi, ki jih obravnavajo kot zvezde, po večini osamljene. Aleksandar Hemon še tako tuje okolje prej ali slej na povsem svojski način udomači. ■

Delo De Facto, oktober 2015

hemon

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s