Home

Iz zbirke kratkih zgodb V imenu očeta (Goga, 2013)

v imenu očeta

začne se takole: moj ćale, moj foter, moj oče, tisti, ki je povzročil mene in še nekaj drugih, je odličen šofer. piše se leto 1992. spim v nekdanji zakonski postelji svojih staršev. skupaj z mamo. ne vem, zakaj je tako, ampak tako je. temna noč je, taka noč, zaradi katere majhni otroci zaspijo. potem se odprejo vrata in vstopi on. zdi se mi, da še vedno spim. mama in ćale se začneta zbadati in zdaj več ne spim. ampak ne smem pokazati, da se je kaj spremenilo. kajti nekaj čudnega je v zraku, nekaj, česar še ne poznam, zato moram biti čisto pri miru, povsem kot kamen, povsem, kot da me ni. neko gibanje se prične, postelja se trese, ampak jaz sem še vedno pri miru, jaz še vedno ne obstajam. mama stoka, ćale ne stoka. in tako nekaj časa. dokler ćale ne vstane in gre v kopalnico in mama urno za njim: »jesi se toga naučio kod nje?!« voda teče. voda teče. slišim ćaleta, ki odkoraka. moj ćale vedno odkoraka. potem je samo še mamino dihanje, ki se počasi umirja, in spet nazaj tema. toda večja kot pred njegovim prihodom. taka tema, zaradi katere majhni otroci več ne morejo zaspat.

morda je še vedno isto leto, morda kako kasneje, ne spomnim se in ni važno. majhna sem. »nemoj da me zoveš, kad sam kod kuće,« mi pravi ćale. ko moj ćale reče »kuća«, misli svoj novi dom. z novo ženo in dvema še manjšima otrokoma. »tvoja mati je kurva,« mi pravi ćale. moj ćale me včasih vzame s sabo na izlet, jaz sem njegova skrivna afera med delom, voziva se naokoli in se smejiva, ko se pači in mi kaže, kako moja mama vozi avto. moja mama je izjemno slab šofer. »tvoja mati je kurva,« mi reče ćale.

»znam ja, zakaj boš zapustila službu,« mi po telefonu reče ćale. »ti ne možeš da prihvatiš, da ti neko komanduje.« »ampak, oči, če sem nesrečna,« mu rečem. »ti samo misliš, da si nesrečna,« reče on. »dođi ti kod mene kući, sve ćemo mi to srediti.« ko moj ćale reče »srediti«, razmišlja, kako bi me predrugačil, da ne bom več narobe, ampak prav. »moja žena će ti skuvati kafu,« mi reče. ko moj ćale razmišlja o meni, ne vidi vprašajev, ampak en sam klicaj. včasih se poheca in pravi: »sve je to samo život, ko ga jebe.« moj ćale je odličen šofer.

 

 

dedek mraz

recimo, da si star 6 let in imata starša na obisku prijatelje in ti mama v krohotu, ki nakazuje, da bo tisto, kar ima povedati, super ideja, reče: »daj nazovi informacije, da ti daju broj od dedka mraza!« recimo, da ti takrat že veš, da dedek mraz ne obstaja, in veš tudi, da ti teta na drugi strani telefona iz tega istega razloga vsekakor ne bo dala njegove številke, ampak to vseeno narediš, greš do rdečega iskrinega telefona, pokličeš teto na informacijah in odrasli te potem hitijo spraševat: »šta ti je rekla, šta ti je rekla?« in ti si izmisliš odgovor, izmisliš si, da je rekla, da dedek mraz nima telefona in sprejema samo pisma, to si izmisliš, ker je teta v resnici rekla nekaj strašno dolgočasnega, rekla je: »narobe si poklicala,« in prekinila, zato jim moraš servirati drugo zgodbo, takšno, ob kateri se bodo smejali. in se, smejijo se. crkavajo od smeha.

recimo, da je tebi to v redu, fino ti je, da jih zabavaš in zato se smejiš tudi sama, čeprav ti je po svoje tudi nelagodno, ampak ne veš, kaj to nelagodje je.

recimo, da se tega dogodka spomniš dobrih dvajset let kasneje. pomisliš, da je nelagodje najbrž izhajalo iz do- gnanja, da si v svetu odraslih povsem sama. pomisliš, dobrih dvajset let kasneje, da ni čudno, da nisi nikoli stavila na avtoriteto.

 

 

karma police

v resnici ne vem, kdaj se je začelo. vsekakor davno, preden sem prišla na svet. morda takrat, ko se je dedek vrnil iz ozne in je prvič prijel flašo žganja, ki je potem ni izpustil vse do svoje smrti ob začetku jugoslovanske vojne. ob vsem hrupu tistega časa je dedek odšel tiho in neopazno, kot bi skočil v trgovino po štruco kruha. pridem takoj. babica je ostala sama, kot je bila sama od nekdaj, zdaj s pištolo pod blazino, »jer nikad ne znaš, ko bi mogao doći«. od dveh sinov, ki ju je dedek pustil za sabo, se je prvi s pokanjem šal pretvarjal, da v žepih nima kamnov, ki ga tiščijo navzdol, drugi jo je ucvrl naravnost v armado srbske vojske, kjer je morda našel boljšega očeta.

o maminih ni kaj dosti za reči. dedek je bil nedotakljiva trdnjava ponosa, babica krhka ženska. umrla je od rakave razjede, ki jo je povzročil njegov ponos. njuna hči je od devetega leta dalje vsak večer sedela za hišo, jokala od izčrpanosti in preklinjala neskončne hektarje zemlje in mukanje krav v hlevu in odhod matere, ki jo je pustila samo. jokala je, dokler ni postala nedotakljiva trdnjava ponosa, špartanska bojevnica hladnega pogleda, ki je nič več ne more zlomiti.

ja, najbrž se je tam začelo. in se v burnem tornadu nadaljevalo, stopnjevalo in zapletalo.

ko danes tipam svoj utrujeni trebuh, druge ljudi in debelino neplačanih dolgov, mi je moja vloga povsem jasna. jaz sem vmesni člen v dolgi verigi življenjskih zmot, ki bo štafeto podal naprej. bi sploh lahko bilo drugače?

v-imenu-oceta1zadnja

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s