Home
Proti Bijeljini se odpravimo v nedeljo zgodaj popoldne, s kombijem, ki je, kot se posrečeno izrazi ćale, »pun k’o šibica«. To bo dvaindvajseta tona pomoči, ki v organizaciji nekaj izjemno angažiranih posameznikov iz Sokolskega doma Novo mesto, s kombijem mojega očeta, potuje proti poplavljenim območjem. Za fanta, ki sedi ob meni, medtem ko ćale vozi, je to že četrta odprava v enem tednu. Zame ni le prva, odkar se je »razlila voda«, temveč se, po več kot desetih letih, prvič spet odpravljam proti rojstnemu kraju svojega očeta. »Ostojićevo,« carinik trzne ob omembi ćaletove vasi, »tam je najhuje.«

Po silnih procedurah na carinah, zaradi katerih se čas, ki ga potrebujemo do cilja, podvoji, v Bijeljino vstopimo skupaj z večernim mrakom, ki pada na neosvetljene stavbe. V mestu ni elektrike. »Zapri okno,« pravim ćaletu, »obupno smrdi.« Po temi in smradu iščemo izpostavo Rdečega križa in ko jo končno najdemo, ko pred ogromnim skladiščem, ki je tako na zunaj kot od znotraj bolj podobno smetišču kot čemu drugemu, pred vrati pa poseda, pije in kadi nekaj z zlatom okitenih moških, sem prepričana, da smo zašli. To ne more biti Rdeči križ.

»To je videti kot kartelsko združenje,« pravim svojima sopotnikoma.

Moški v roza majici, izpod katere pogleduje trebuh, kljub moji nejeveri iz žepa potegne žig, s katerim potrdi, kar smo pripeljali, in naša pot se nadaljuje proti Janji, ki je ena izmed krajevnih skupnosti Bijeljine. Tam nas pričaka gospa, h kateri nas je usmerila njena sestra, ki živi v Novem mestu.

»Eno tono ste pripeljali?« reče začudeno in skorajda nekako prestrašeno. »Tega pa ne moremo shraniti pri meni!«

Shraniti pri njej? Mar naj ne bi pomoč pristala pri občinskih izpostavah, kjer naj bi bila razdeljena med prebivalce?

»Tukaj nekaj smrdi,« mi šepne ćale.

»Oprostite, gospa,« rečem, »slišali smo, da se ponekod pomoč nepravično razdeljuje, celo preprodaja. Morda veste kaj o tem?«

Pogleda levo in desno, kot bi preverjala, če kdo posluša in reče: »O tem vam ne morem govoriti. Tu se dogaja marsikaj.«

Kličemo podžupana, ki se čez deset minut pripelje v bleščečem sivem mercedesu, popolnoma nezainteresiran za nas in stvari, ki jih dostavljamo, kar morda ni toliko sumljivo, kolikor je nenavadno.

»Nič! Gremo!« reče ćale.

V kombiju sklenemo, da bomo zjutraj, čeprav je ena pošiljka v organizaciji Sokolskega doma tja že šla, pomoč dostavili krajevni skupnosti Ostojićevo, kjer so jo odnesli najslabše.

»Janja ima elektriko in ni več pod vodo,« sklene ćale.

Toda potem se pojavi druga zagata – kje čez noč pustiti poln kombi? Preveč tvegano bi bilo, če bi ostal kje zunaj. V mestu se srečamo s ćaletovim prijateljem, ki nam predstavi starejšega moškega, ki je vse življenje delal v Švici, ob upokojitvi pa se je vrnil v Bijeljino. »Tukaj s svojo penzijo v višini 3.300 evrov živim kot kralj,« mi pove. Ponudi nam prenočišče, pa tudi garažo za kombi.

Po dolgi poti se odpravimo na zasluženo pivo. Ker je ob omenjenem moškem mlajša ženska, veliko mlajša od mene, nekje med pogovorom nespametno izustim: »Ste vi njen oče?«

Oba obmolkneta.

»Pardon,« se hitro popravim, »se opravičujem, če sem kaj narobe rekla.«

»Ah, ne sekiraj se,« reče moški. »Mi se ne jezimo zaradi besed. Pri nas se dogaja marsikaj.«

To je že drugič v enem večeru, da slišim ta stavek. Pri nas se dogaja marsikaj. V Bijeljini, v kateri vlada revščina, ni niti najmanj nenavadno, če se za njihove razmere (navsezadnje tudi za slovenske) premožen upokojenec vsak dan zabava z drugo dvajsetletnico. Ni nenavadno, če te mladi, ki jih tu ni več veliko, sprašujejo, če veš za kako delo, ki bi ga lahko v Sloveniji opravljal.

»To se sprašuje tudi 123.000 brezposelnih Slovencev,« odgovarjam že od vstopa v Republiko Srbsko, ko je vprašanje prvi postavil mladi carinik.

»Slovenija ni več, kar je nekoč bila,« razlagam predvsem v duhu opozorila. Nikomur ne bi privoščila životarjenja ob delu za slovenske gradbince.

Pa vendar. Mar nismo tudi mi začeli Nemce, Angleže, Avstrijce in druge, ki obiščejo Slovenijo, ali pa jih poznamo prek prijateljev, spraševati o možnostih dela in se izseljevati v njihove države? Razlika je kljub temu enormna. Brezposelnost in revščina tu trajata že desetletja, zato so posledice večje in bolj vidne. Mladenič, ki se nam pridruži ob pivu, že v tretjem stavku pove o »slabi družbi«, v katero je zapadel kot najstnik. »Ukvarjal sem se z belim blagom.« Dejstvo, da to izusti mimogrede, skorajda z nekakšnim ponosom, priča o prepojenosti družbe s kriminalom, o vsakdanjosti kriminala.

»Z belim blagom?« rečem, ker nisem povsem prepričana, če sem prav slišala.

»Da. Pomisli, kakšna ironija. Pri sedemnajstih sem odšel od doma in me je policija iskala, ker sem bil mladoleten. Staršem se nisem javil, nisem hotel, da vedo, kje sem.«

Zakaj se je skrival pred starši, ne utegnem vprašati, ker razlaga dalje: »V tem času sem se pričel ukvarjati s švercanjem ljudi. Čez leto dni sem se vrnil domov, starša sta bila presrečna. Praznoval sem osemnajsti rojstni dan, dva tedna pozneje pa me je na vratih pričakala policija. Res ironično, da so me na koncu našli doma. Tri tedne sem preživel v samici, in ko so odprli vrata, nisem vedel, katero leto je.«

»Kako dolgo si bil v zaporu?«

»Iz samice sem odšel domov,« pravi, »nobenih dokazov niso imeli. Prepričan sem, da so me žrtvovali moji nadrejeni, ker so nekoga morali žrtvovati, da bi si kupili mir.«

***
Tisto noč, v hiši upokojenca iz Švice, nisem mogla spati. Lajanje psov v bližini, vednost o bližini vode. Vrtinci vtisov. Zaprto okno v sobi me duši. Skozi odprtega uhaja komaj zaznaven, a dovolj močan smrad, da me spravlja v tesnobo. Spustim se po stopnicah in v dnevni sobi najdem budna upokojenca in fanta iz Sokolskega doma. Prvi pije vino in na televiziji gleda narodnjake, drugi je intravenozno priklopljen na družbena omrežja.

»Imate še kaj vina?« vprašam upokojenca.

»Imam, seveda,« prijazno odvrne.

»Ne morem spati,« razložim, »vino pa je dober sedativ.«

»Najboljši,« reče on. »Tu vsi jemljejo neke tablete. Jaz v to nisem nikoli privolil. Če me kaj muči, raje pred spanjem spijem dva kozarca dobrega vina.«

***
Po treh urah spanja nastopi jutro, ko se odpravimo na občinsko izpostavo vasi Ostojićevo, kjer iztovorimo, kar smo pripeljali. Gledam dolgo vrsto starih, obupanih ljudi. Prizor, podoben tistim, ki sem jih v času vojne kot otrok spremljala po televiziji. K eni izmed žensk, ki me spominja na pokojno babico, pristopim s snemalnikom in v hipu se okoli naju sklene krog.

»Ko zaprem oči,« reče starka, »imam vse. Imam hišo, krave, njivo. Ko jih odprem, nimam ničesar več,« reče in začne jokati.

»Povejte v medijih,« se z moje desne oglasi moški v letih, »da gre pomoč samo tistim, ki jim nič ne manjka! Po petih dneh so mi dali eno balo sena za živino! S čim naj jo nahranim?! Vsak župan pošlje pomoč svojim, tudi tistim, ki je ne potrebujejo! Enim ni voda poplavila nič, pa so vsak dan v vrsti za hrano!«

»To je božja kazen,« me vtem za roko prime ena izmed stark in konspirativno šepne: »bog kaznuje ta lopovski narod!«

»Koga kaznuje bog?«

»Politike, ki so vse pokradli, bog kaznuje njihove države! Narod naj pa trpi, kot vedno. Toda voda bo vse to oprala. Voda opere vse, tudi krivdo!«

Nekdo drug pove, da je bilo poplavljanje njihovega območja načrtno. »To so se politiki zmenili med sabo. Pustili so, da voda pride v ta del Bijeljine, da ne bi šla drugam.«
Ob navajanju razlogov za poplavo nisem pričakovala, da bom slišala meteorološke interpretacije, ne od starih ljudi s podeželja, ki so tu v večini. Toda po njihovem za poplave niso krivi le politiki, ali bog, ali oboji, nekateri verjamejo celo, da so poplave povzročili Američani. Ko se peljemo proti vasi Ostojićevo, na radiu poslušam tukajšnje prebivalce, ki drug za drugim kličejo in zatrjujejo, »da oblaki nikoli niso bili videti, kot pred poplavo. Američani upravljajo z vremenom. Američani so nam to poslali.«

***
Tisti del vasi Ostojićevo, v katerem stojijo hiše s priimkom Matković – ćale mi pove, da naj bi bilo takšnih hiš približno deset –, ni poplavljen. Menda so se moji predniki sem naselili med prvimi, zato so izbrali višje ležeče predele. Poplavilo jim je »kvečjemu« njive. Mnogi so jo odnesli slabše. Peljemo se mimo poplavljenega dvorišča vaščana, ki v roki drži nekaj, za kar najprej mislim, da je palica.

»Poglej, kača!« se zadere čez cesto k sosedu in kačo odnese do betonskega otoka, kjer ji s sekiro odseka glavo.

Dlje ko se peljemo, višja postaja voda. Spuščamo se. Če je prejšnjemu vaščanu voda poplavila dvorišče, je že sosedu sto metrov naprej udarila v hišo. Dokler ne pridemo do dela ceste, kjer smo se prisiljeni ustaviti. Od tu naprej gremo lahko samo s čolnom. Fant iz Sokolskega doma bi rad posnel razdejanje in eden izmed vaščanov ponudi »vodeni ogled«. Še sama sedem v čoln. Že dvajset sekund pozneje, ko komaj dobro odrinemo s kopnega, ko se začne čoln zibati levo-desno in se naenkrat pojavijo trume komarjev, ki pikajo v intervalu desetih sekund, svojo odločitev obžalujem. Tole je nevarno, tole je nevarno, mi divja po glavi, medtem ko se z obema rokama trdno oklepam roba čolna.

»Heeeej!« se nekdo zadere.

Kakih sto metrov stran na balkonu prvega nadstropja hiše stoji ženska.

»Heeej!! Odpeljite to mrtvo svinjo, ki plava pod mojim balkonom!!«

Nihče iz čolna se ne zmeni zanjo. »Tja tako ali tako ne moremo,« reče vaščan, »preveč nevarno je.«

Vso pot se otepamo komarjev, po omembi mrtve svinje pa začne moj notranji hipohonder zganjati svojo lastno predstavo. Komarji so gotovo kužni, zakaj sem šla na čoln, zakaj?! Kaj, če padem v vodo?!

Ponovni stik s kopnim in spoznanje, da se nismo prevrnili, temveč suhi prišli nazaj, pride kot nenadna odrešitev. Kot vsak nevrotik se še enkrat ozrem proti »smrtni nevarnosti«, ki sem jo tudi tokrat »uspela preživeti«, ko vidim, da se daleč v vodi nekdo ali nekaj premika. Čez nekaj trenutkov, po vpitju, ki ga zganja, je jasno, da je to ženska, ki smo jo prej videli na balkonu. V ribiških škornjih do podpazduh, otovorjena s po enim kuhinjskim stolom na vsaki rami. Kot ris besna na vse stvarstvo.

Počakamo, da pride iz vode in odloži stola. Molče zremo v njo. Nekaj hoče reči, a jo zlomi jok. Vdihne in svoj obup pretvori v jezo: »Povejte medijem, da sedim na balkonu in pišem spomine! Povejte jim, da zapisujem vse, kar je doživel ta ubogi narod! Povejte, prišli bodo in doživeli slavo! Jaz se bom borila, kakor vem in znam, kakor sem se borila do zdaj!«voda

Ne vem, kaj naj ji rečem. Kaj pa bi ji lahko jaz, katere največja skrb so piki komarjev, lahko rekla?

Pomislim na tiste, med njimi so tudi mnogi ugledni intelektualci, ki so ob poplavah hiteli zatrjevat, da je tudi v tej katastrofi, v kateri je mnogo ljudi zgubilo vse, kar so imeli, nekateri tudi življenja, nekaj dobrega. Da so poplave zbližale ljudi, zbližale narode, da so ljudje postali bolj solidarni. Če bi tej od jeze in obupa napol blazni ženski rekla, da je v vsakem slabem nekaj dobrega, bi si zaslužila, da mi primaže klofuto.
Včasih je bolje molčati.

Pa vendar me na poti nazaj v Slovenijo prešine ideja o nekoliko drugačnem osmišljanju situacije. O vesoljnem ravnovesju, če hočete. Potem ko bo voda odšla, z njo pa tudi pomoč, ki jo pošiljamo v te kraje, ko bodo mediji o poplavah nehali poročati (kot so povečini pravzaprav že) in bodo Facebook preplavile podobe neke druge vode – naše fotografije z morja, ko se bodo poplave umaknile iz naše zavesti, ker smo odkljukali svojo potrebo po dobrodelnosti, takrat bo čas za druge vrste solidarnostno akcijo. S slovenskimi gradbinci v glavni vlogi.

Kje so zdaj tisti, pričnem premišljevati, ko se peljemo iz Srbije v Bosno, ki so iz teh krajev desetletja najemali poceni delovno silo in z njo ravnali kot s sužnji? Kje so tisti, ki so bosanske in srbske delavce, ki so iskali boljše življenje v Sloveniji, prisilili v životarjenje, medtem ko so si sami polnili žepe na račun tuje nesreče?

Zdaj je njihova priložnost. Čas, da pomagajo vsaj delček kaotičnega vesolja, ki ga je nemogoče razložiti s preprostim »v vsakem slabem je nekaj dobrega«, spraviti v ravnovesje. Čas, da ponudijo pomoč pri sanaciji poplavljenih domov družin svojih delavcev. Ne gre pričakovati, da bi to storili iz empatije. Če bi premogli trohico empatije, z delavci ne bi ravnali slabše kot s svojimi hišnimi ljubljenčki. Naj pomagajo iz občutka krivde, če premorejo vsaj to. Mar ne bi bilo to najboljše možno opravičilo? Mar ne bi bil to ultimativni, najbolj neposreden odpustek, ki si ga lahko zamislimo?

Morda se tista stara ženica v svojem vraževerju ni povsem motila: Voda opere vse, tudi krivdo.

P. S.: Ko še enkrat pomislim – pozabite na krivdo. Da bi se kdo želel oprati krivde, mora najprej sam pri sebi verjeti, da je zagrešil kaj hudega. Poleg tega je represija na podlagi krivde tako ali tako vse preveč tisti del krščanske etike, ki ni po mojem okusu. Naj gradbincem njihovi predstavniki za stike z javnostmi razložijo, da je to najboljša priložnost, ki jo lahko dobijo, da si povrnejo vsaj delček javnega ugleda. Prisežem, tukajšnji prebivalci jim bodo ploskali. In to bo doseglo tudi slovenske medije. Poleg tega jim piarovci povejte, da jih nima kaj skrbeti. Tam jih ne bo nihče nič vprašal. Tam se dogaja marsikaj.

Pogledi, junij 2014

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s