Home

Joachim Bauer, Princip Človeškost (Beletrina, Claritas, 2010)

Darwinizem je mora, ki se je moramo osvoboditi, piše Joachim Bauer, profesor medicine in psihoterapevt v knjigi z naslovom Princip človeškosti, ki je zanimiva najmanj zato, ker pretrese naše predstave o osnovni naravnanosti človeka, ki naj bi bil – če sledimo Darwinu – ves čas v boju za preživetje in ki naj bi imel – po teorijah novodobnih sociobiologov in darwinistov, kot je Dawkins – “sebične gene”, katerih edina motiviranost je izpodriniti druge.

Bauer Darwina sicer ne negira v celoti. Prilagajanje živih bitij na okolje, ki rezultira v novih lastnostih in novih vrstah – do tu Darwinu ne oporeka. Po njegovem so problematični sklepi o nenehni tekmovalnosti in uveljavitvi “boljšega”, ki jih je Darwin iz tega izpeljal in ki so oblikovali zgodovino med letoma 1870 in 1930 (v veliki meri pa upravičujejo tudi konkurenčno naravnano sedanjost). Kot je dejal Darwinov profesor, ki je med prvimi prebral delo O nastanku vrst – “Človeškost bi lahko utrpela škodo, ki bi lahko privedla do brutalizacije človeškosti.” Zgodovina je pokazala, da se ni motil.

Osnovni motiv Bauerja je tako – na podlagi novih nevrobioloških raziskav – pokazati, da v jedru človeka ni tekmovalnost, temveč sodelovanje. “Večinoma je vse, kar počnemo v vsakdanu, neposredno ali posredno motivirano s tem, da si želimo prihraniti ali ohraniti pomembne zveze z drugimi ljudmi,” zapiše. Ob pozornosti, pohvali, nežnosti, ki jo prejmemo od drugih, se v naših možganih namreč izločata dopamin in oksitocin, ki skrbita za dobro počutje in sprostitev stresa. Takšno izkustvo pa je nadalje motivator za ponovno vzpostavitev prijetnih odnosov.

Bodimo ob tem nekoliko lokalno naravnani in se vprašajmo naslednje: če velja, da smo ljudje nagnjeni k sodelovanju, če je “najboljša droga za človeka človek” (in torej nikakor ne drži, da “so pekel drugi”), kako potem pride do prepirljivosti, denimo s sosedi, ki je za Slovence tako zelo značilna? Bauer ima za to dokaj preprost odgovor: agresija povzroča agresijo. Če je neka oseba ali narod v nekem obdobju doživela takšno ali drugačno zatiranje, se bo njena “naravna naravnanost k sodelovanju” spremenila v agresijo, ki je v vlogi obrambe, zaradi česar nastajajo “krogotoki nasilja, iz katerih se je težko izkopati”. Kot bi pritrdil aktualnemu arbitražnemu sporazumu, Bauer zapiše: “Pri tem igra osrednjo vlogo pomoč za pomiritev spora s strani tretje osebe.”

Pojdimo dalje: če drži, kar piše Bauer, če smo ljudje nagnjeni k sodelovanju, zakaj si denimo tisti pazniki in jetniki znotraj slovitega eksperimenta, ki se je odvijal v zaporu, niso ustvarili – piknika? Odgovor bi znal biti v tem, razmišljamo, da so bile vloge že vnaprej “darvinistično” razporejene in da se ob tem – tako bi nas najbrž ovrgel Bauer – ljudje tako ali tako “niso dobro počutili”. A vendar, zanimivo bi bilo, ko bi Bauer vključil tudi raziskave “z druge strani”: kaj se v možganih sprošča ob sadizmu? Je mogoče, da sta tudi ob tem na delu dopamin in oksitocin?

Kakor koli, s knjigo Princip človeškosti je Bauer po več kot 150 letih vsaj na papirju človeka osvobodil tekmovalnosti. In s tem morda popeljal človeško evolucijo korak naprej.

Kritika je nastala za Dnevnik, 20. julij 2010

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s