Home

V času filmskega festivala v Cannesu je o Srbskem filmu krožila zgodba, ki gre nekako takole: med predvajanjem filma je bil eden izmed gledalcev tako ogorčen nad tem, kar je videl, da se je odločil, da zapusti dvorano, toda na poti ven je zaradi stanja, v kakršnem je bil, izgubil občutek za orientacijo in postal omotičen; nesrečnik se je na izhodu onesvestil in z nosom udaril v vrata, zaradi česar je na tleh nastala majhna luža krvi. Zaradi Srbskega filma vam najbrž ne bodo, kot je napol v šali dejal nek angleški kritik, „zakrvaveli možgani“, prav daleč od tega pa očitno prav tako nismo.

Glede na odzive – „najbolj brutalni film vseh časov“, „kogar Srbski film ni prizadel, potrebuje napotnico za psihiatra“, itd. – ni nenavadno, da se vest o Srbskem filmu širi kot gozdni požar po dolgi poletni suši, ki ga je nemogoče zaustaviti. Ker ne glede na to, ali spadate med tiste, ki z vzkliki odobravanja pozdravljate »svežo energijo« na filmskem področju, med tiste, ki ogorčeno trdite, da gre za docela »nepotrebno brutalnost« in »izživljanje zaradi izživljanja«, ali pač one nesrečneže, ki ste po ogledu filma enostavno zmedeni in razdvojeni – nikogar ni, ki na ta film ne bi reagiral. Ta možnost enostavno ne obstaja. Zakaj? Filmski kritik in publicist Marcel Štefančič, jr.: „To je film, ki te gane. In to dobesedno – ljudi premakne, toda premakne jih tako, kot jih lahko premakne le film (…). »Šokantni«, »srhljivi« filmi, ki smo jih videli zadnja leta, so v primerjavi s Srbskim filmom le risanke za odrasle.“ Toda tu se zgodba o tem, zakaj je Srbski film tisti, o katerem se v zadnjem času največ govori, komajda dobro začne.

„To se dogaja“

Sinopsis nam je znan: nekdanji porno igralec Miloš (Srđan Todorović) podpiše pogodbo z poblaznelim režiserjem (Sergej Trifunović), ne vedoč, da se je podal na pot brez vrnitve, da je pristal v situaciji, kjer bo primoran izvršiti nepojmljivo: od pedofilije do nekrofilje, snuff-a in še naprej, vse do ultimativno tragičnega, bolano sprevrženega konca.

Natanko s tem opisom scenarija je igralec Sergej Trifunović, ki „o delu sicer nikoli ne govori s starši“, prišel k svoji mami, da bi razrešil dilemo, zaradi katere se je počutil „shizofreno“ – v enem trenutku je „mislil, da gre za genialen film, pet minut pozneje pa ravno nasprotno“. Mama je poslušala, nato pa preprosto dejala: „Pa sine, to se dešava.“ Z enim samim stavkom je – kot to mame znajo, onstran vseh teorij – legitimirala delo svojega sina. Brutalne scene iz filma so del realnosti. Toda, je s tem, ko je v bistvu dejala, da gre za nekaj, kar obstaja, pri čemer je film posnetek realnosti, torej mimesis, podala dovolj prepričljiv argument, da prepriča tudi vse tiste, ki trdijo, da je brutalnost Srbskega filma docela nepotrebna in pretirana?

Režiser in pisatelj Nejc Gazvoda zase pravi, da „ne naseda“: „Ogled Srbskega filma me sploh ne mika, ker sem že prevečkrat nasedel obljubam o filmu, ki skozi ekstreme podajajo “oh in sploh” spoznanja o človeški družbi, potem pa dobil deset minutno posiljevanje Monice Belluci in razbijanje glave z gasilnim aparatom, odnesel pa le glavobol. (…) Film je bil kot rojen za to, da določene stvari skrivaš in s tem neguješ gledalčevo domišljijo. Na pladnju prineseno imam rad v restavraciji, ne pa v umetnosti. Gledalec, ki potrebuje sceno posilstva novorojenčka, da ugotovi, da s tem svetom ni vse v redu, je gledalec, ki mu je potrebno napisati napotnico za v zaprto  institucijo, ne pa zanj snemati filme. Takemu gledalcu nimam kaj povedati, ker se z njim tudi pogovarjati ne želim.“

Precej preprost (in navsezadnje legitimen) argument, zakaj si filma ne bo in ne želi ogledati, nam je podal režiser Jan Cvitkovič, ki je dejal da ga „Srbski film enostavno ne zanima. Intuitivno vem, kaj je zame in kaj ni. Tudi na Triglav ne grem, ker me ne zanima. Ta režiser mi enostavno nima kaj dati.“

Na diametralno nasprotnem polu stoji Marcel Štefančič, jr., ki o Srbskem filmu pravi, da je „unikatna demonstracija moči filma, Državljan Kane balkanskega filma, ki političnim očetom, posiljevalcem nacije, svetosti družine, domačijski pravovernosti, eksotični nedolžnosti, patriotski normalnosti, socialnemu samoponiževanju, nacionalni avtodestruktivnosti, zlaganosti idealizma, večni avdiciji, na kateri je Srbija, in antiojdipski zaljubljenosti v hipnotične ćalete pošlje poljub smrti.“

Štefančič se torej sklicuje na politično sporočilo filma, ki je po njegovem v odnosu do vsebine utemeljeno: „Filmi nas skušajo zadnje čase pogosto »šokirati« s presenetljivim koncem, ki pa si ga običajno ne zaslužijo: v Srbskem filmu je finalni šok tako tektonski in obenem tako groteskno logičen, da si ga film res zasluži. Ni le priblefiran, ampak prigaran – priborjen.“

„Jebejo nas že od rojstva“

Ostanimo še malo pri sporočilu oziroma na alegorični ravni filma. Režiser filma Srđan Spasojević je v nedavnem intervjuju za Dnevnik denimo dejal naslednje: „Želeli smo govoriti o fizičnem in mentalnem nasilju, ki ga v Srbiji še vedno doživljamo in tudi ves čas čutimo. Doživljamo svojo obliko postvietnamskega sindroma, film pa je neke vrste katarza.“ Če gledamo film kot celoto, naj bi torej šlo za metaforo srbske družbe, oziroma je, kot je dejal scenarist Aleksandar Radivojević, Srbski film moč razumeti še širše: „Prihajamo iz Srbije, toda to zgodbo je moč prenesti na katerokoli državo, kjer avtoritete uničujejo življenja ljudi.“ Če se pomaknemo na raven posameznih prizorov iz filma, pa je zadeva ravno nasprotna: medtem, ko je film alegorija, so posamezni prizori dobesedna ponazoritev metafore. Ustvarjalci filma so namreč srbske kletvice in izrazoslovje, ki so mu vsak dan priča priča, denimo „jebejo nas že od rojstva“, dobesedno prikazali, v primeru slednjega izraza s prizorom posilstva novorojenčka. Torej: metaforo so prenesli na raven dobesednega. Natanko v tem se skriva odgovor, čemu se v filmu omenjeni prizor sploh nahaja.

Toda videti je, da obrazložitev, da „se to dogaja“, skupaj z argumentom, da „gre za metaforo“ (ali metafori ravno nasproten umetniški proces), vendarle ne prepričata. Kljub temu se pojavljajo glasovi, ki sprašujejo, zakaj niso posegli po drugih izraznih sredstvih. Nešteto sredstev izražanja poznamo, čemu ravno nasilje? Mar ni nasilja že dovolj?

Filmski kritik in urednik Ekrana Gorazd Trušnovec v zvezi s slednjim pravi, da se mu zdi „Smešno, da se skoraj dvesto let po smrti Markiza de Sada, pronicljivega stilista in zelo sodobnega filozofa, ki je zapisal nekaj najbolj lucidnih misli o naravi zahodne družbe in časa, ki ga ponovno živimo danes, o tem sploh sprašujemo. In to v družbi, v kateri ima prevladujoča religija za svoj osrednji simbol skoraj golega moškega, ki je imel za punco prostitutko, ubit je bil pa na grozljivo nasilen način.“ In v podobnem, skorajda jeznem tonu nadaljuje: „Tu gre med drugim tudi za en zelo čvrsto in odločno iztegnjen sredinec prosti vsem tistim cirkusantskim art bleferjem, ki se lepim, socialno zavednim in moralno zaskrbljenim evropskim dušam na čast svaljkajo v zaprtem krogu med festivali in filmskimi skladi in spet nazaj na festivale, od prepričanih za prepričane, pa mirno spanje dalje. Zanima me tudi, koliko od teh ljudi, ki Srbskega filma a priori nočejo gledat, redno spremlja informativne TV oddaje, katerih osrednja privlačnost je ravno v tem, da nam servirajo »snuff« robo, po možnosti v živo … Srbski film je vse te paradokse zadel v samo srčiko in s silovito izrazno močjo, zato je ta izkušnja tako nelagodna in zato se mi zdi vse moraliziranje, ki ga spremlja, popolnoma deplasirano. “

Novi val srbskega filma

Pred skorajda tremi leti, torej tedaj, ko je bil Srbski film komaj ideja v glavi scenarista, ali pa še niti to ne, je srbski režiser Stefan Arsenijević (pri nas znan predvsem po filmu Atorzija), v intervjuju za Dnevnik razmišljal o novem, temačnem valu srbskih filmov. Takole je dejal: „Mislim, da so v devetdesetih letih, ko se nam je dogajalo, kar se nam je dogajalo, gledalci čutili potrebo, da pobegnejo v neki vzporedni svet, ki bi jih zavaroval. Lepo se je videlo, kako je umetnost ljudi v mentalnem smislu varovala pred resničnostjo. Ko pa se stvari enkrat pomirijo, vsak čuti potrebo, da to predela, obdela, da se vrne k dogajanju in poišče odgovor. Potrebna je bila vrnitev v neke zelo ekstremne emocije, saj smo živeli v zelo ekstremnih časih, ki so bili nabiti z ekstremnimi emocijami.“

Če torej pogledamo na področje srbske umetnosti iz časov vladavine in časov po padcu Miloševića, bomo ugotovili, da je šlo skorajda brez izjeme za svojevrsten eskapizem, filmi so bili – tudi, kadar so poročali o vojnih časih – nekakšne epopeje, ki so bolj ali manj še vedno koreninile v ideji o veliki Srbiji. Še slabše je bilo na polju literature, kjer si imel ves čas občutek, kot bi avtorji opisovali vazo iz sobe, v kateri se nahaja roza slon. Ko se torej vprašamo, če je nujno, da se o nasilju govori z nasiljem, je odgovor dvojen: ne, ni nujno in po drugi strani – vsekakor je. Prizori, v katerih se pojavlja posilstvo novorojenčka, prizori obglavljanja, incesta itd. vsekakor niso nujni. Film jih s skozi svoj artistični izraz upravičuje, ampak niso nujni. Ker je moč uporabiti tudi druga izrazna sredstva. Toda preden si dopustimo nedopustno in vehementno zastrižemo po ustvarjalni svobodi umetnika, pomislimo na nekaj ključnega in sicer: kontekst. Ki je v primeru Srbskega filma takšen: upoštevati je treba, da gre za prve izdelke mlajše generacije srbskih filmarjev, ki je do sedaj molčala in v sebi kopičila vso nezadovoljstvo nad stanjem srbske družbe. Pomislimo na to, da so to prvi glasovi po dolgih letih ne omenjanja „roza slona“. Je mar nenavadno, da gre za surovi krik besa?

Režiser in pisatelj Goran Vojnović pravi, da gre za to, da smo „dočakali filme generacije, ki je odraščala v času Miloševića. Kdor je pričakoval, da bo generacija, ki je bila žrtev stanja duha po meri raznoraznih Čosićev in Kaporjev, posvojila umetniški pristop svojih rabljev in snemala vznesene nacionalistične epe in romantične komedije o odraščanju, se je pač malce motil. Srbski film pa tudi filmi kot so Življenje in smrt porno bande, Šišanje, Tilva roš in drugi so logična in verjetno redka dobrodošla posledica Miloševićeve vladavine.“

Kakorkoli, dokler se bo iz ko bodo iz „gnojne rana, ki dolgo ni bila očiščena“, kot je dejal režiser filma, še vedno cedil„gnoj“, bodo njihovi izdelki surovi, brutalni, temačni in v skladu s povedanim tudi navsezadnje tudi pogumni. Po vsej verjetnosti bodo čez čas spregovorili na bolj ‘prefinjene’ načine, znotraj okvirjev spravljivega in sprejemljivega. Do tedaj so tu filmi, ki jezijo najmanj tiste, ki bi šli v kino po užitek, namesto tega pa dobijo – kazen.

Članek je nastal za Objektiv, 12. 02. 2011

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s