Home

If you’re a writer, you need to quit that newspaper. Newspapers serve no purpose.
J. D. Salinger v dokumentarnem filmu Salinger (2013)

To besedilo se je začelo drugače, z nekim drugim stavkom. Ne spomniš se, s katerim. Tvoj spomin, oziroma tvoj delovni spomin, je odšel s tistim, ki je pred dobrim mesecem dni vdrl v tvoje stanovanje in iz njega odšel s prenosnikom, ki nikoli ni doživel bekapa. Kopije, zaledje, rešilno mrežo in kar je še tega si delajo ljudje, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobro premisliti. Primer s prenosnikom kaže, da najbrž ne sodiš mednje. Televizija je ob vlomu ostala nedotaknjena, z vsemi delci prahu, ki so jo obkrožili v mesecih strmenja v prenosnik – vlomilec je odnesel za pol leta dela in pustil prazno zabavo.

***

Začenjaš znova. Vsakič znova in vsakič tam, kjer misliš, da je bil nekoč začetek.

Peti razred, Svetlana Makarovič. Njena mladostna podoba na straneh učbenika, košati lasje čez zgornji levi del strani, kraljevska, nazaj naslonjena poza, sokolji pogled, ki prebada nevidnega fotografa. Njene misli o vzgoji otrok, ki da pripadajo sebi, njene misli o svetu, ki da pripada zlobnim in krutim ljudem. Prvič. Šesti razred, Srečko Kosovel. Okroglasta očala in za njimi bistre oči, nazaj počesani, svetli lasje, energija, lepota, minljivost. Jaz sem razkošje. Drugič. Svet se ne konča s prepadom za straškim hribom. V neki drugi smeri, stran od hriba, ki meče senco na hiše, v katerih živijo razbite družine, mora obstajati še en svet. In še en. In še en. Toda ti si za zdaj tukaj, v Von Trierjevem Dogvillu, in potrebovala boš vsaj še deset let, da prideš na prvi hrib.

***

Srečko je bil že davno mrtev in za vedno nedotakljiv, Svetlana je ostala dovolj dolgo, da te je, kot večina ljudi, nad katerimi si se v mladosti navduševala, razočarala. Odljubila si se v hipu, ko si prepoznala ponavljajoči se algoritem posledic strtosti. Postala je miselni zaznamek, v katerega shranjuješ podobe ljudi, ki prihajajo kot opozorilo, kakšna ne želiš postati. Takšnih ljudi je veliko, vse več. In ne glede na vsa prizadevanja se je nenadoma zdelo, da jim postajaš vse bolj podobna, da postajaš na enak način ujeta.

Nenadoma se ti je zdelo, kot bi odprla že vsa vrata v tem mestu in pogledala na vsa notranja dvorišča. Morda tudi čisto zares si. Morda si govorila že z vsakim izmed vseh tipov ljudi. Padala si v vseenost in nihče te ni mogel iz nje premakniti. Ideja, da ima vendarle vsak svojo zanimivo zgodbo, da smo vsi presunljivi in čudni, če se nas pogleda dovolj od blizu, je bila slaba tolažba, kadar nisi imela energije, da bi se skozi goro vljudnostnega balasta prebijala do tistega človeškega blizu, ki je vedno nekje daleč, za nekim drugim hribom. Včasih se ti je celo zdelo, da je tako bolje. Nihče te ni zmotil. Ob lastni senci ti ni bilo treba za sabo vleči še tuje.

***

Morda bi kak vrstnik iz bogate družine (vrstniki iz bogatih družin so postali v svetu neplačanih položnic opazni kot rdeče mušnice med listjem) ob nastopu opisanega stanja sprejel dobrohotni nasvet razsvetljenega, permisivnega starša in odšel za leto dni na sabbatical, po možnosti v Rim ali v Toskano. Ti si si rekla, ko vas jebe, ne želim se več vključevati v nič od tega, kar je na voljo, in si potegnila kovter čez glavo. Ni šlo za depresijo, šlo je za odnehanje. Nisi hotela končati, samo nadaljevati nisi mogla, kjer si nazadnje ostala. Nisi mogla ne naprej ne nazaj. In spet, kot v ranem otroštvu, pred Svetlano in pred Kosovelom, ni bilo za hribom ničesar.

***

Vedela si, kaj je razlog za tvojo resignacijo. Dolgo in precej zagnano si verjela, da bodo dvajseta (ki so pred letom in pol nepovratno minila) prinesla nekaj drugega. Mislila si, da boš lahko v profesionalnem smislu počela kaj smiselnega in družbeno koristnega, na podlagi tega pa živela človeka dostojno življenje. Ne le pisala, ampak tudi denimo ustvarjala nekakšno platformo za socialno korekcijo razmer, v katerih mlajši, da mi ’prostite, jebete ježa. Kdo je bila oseba, ki je v to verjela? Zdi se, da je od takrat minilo že vsaj desetletje, četudi ni moglo miniti toliko, zgolj nekaj let.

V tem kratkem času so »kul freelancerji«, za katere se je zdelo, da dejansko živijo dovolj svobodno življenje, da lahko vidijo onkraj, postali »ubogi prekarci«, ki zaradi krča, v katerem se nahajajo, ne vidijo ničesar. Ne vidijo, da se s tem, ko si zgolj želijo to, kar so imeli njihovi predhodniki – torej redno službo, stanovanje itd. –, ne pomikajo naprej, temveč nazaj. Kako naj človek ustvarja novo družbeno stvarnost, če si želi zgolj stare družbene stvarnosti?

***

Po sili razmer, tudi sama slepo gnana za preživetjem, si spoznala drobovje nekaj kolektivov zasebnih podjetij in – pogosteje – javnih zavodov. V najboljšem scenariju ti je realnost ponudila nadrejenega, ki si »zgolj« ni želel sprememb, ni bil pa denimo nor ali nesposoben ali izbira, ki bi pomenila »manjše zlo« (čeprav je bilo prav takšnih največ). K temu sta sodila mizerno plačilo in zgolj obljuba redne službe, če bi bila pripravljena vztrajati. Plezanje po lestvici, ki ni vodila k ničemur, v kar bi verjela. Če so prekarci zaradi krča, v katerem se nahajajo, izgubili pregled nad realnostjo, ga redno zaposleni nikoli niso imeli. Gledala si vrstnike, ki so bili na svoje delovno mesto prikovani že desetletje (»samo še eno leto do redne službe«), vsako leto bolj utrujeni in prazni, pri čemer so solidarnost zamenjali zavist in podtikanja, ki pridejo z občutkom ogroženosti. Vsakič znova si znotraj teh kolektivov na neki točki ugotovila, da je, kot pojejo Majke, vrijeme, da se krene. Ko si lani (ali pa je bilo že predlani?) za sabo zaprla vrata RTV-ja, si vedela, da boš morala najti drugo rešitev.

***

V tem času padca mladostniških idolov, ki ti zdaj niso več mogli pomagati, in trka idealističnih predstav z realnostjo delovnih/družbenih razmerij, ko si se šla vsaj desetkrat skrivat v podkovtrje z iztegnjenim sredincem in si potem spet – kdo ve s kakšno energijo gnana – vsakič znova prišla na površje … v tem nestanovitnem obdobju si si skušala nekatere stvari razložiti.

Torej, ne moreš biti prekarka, ker ti to finančno ne znese, si tuhtala. S priložnostnimi deli komaj pokriješ položnice ali pa jih sploh ne. Hkrati ne moreš pristati na redno službo, saj ta pride s pogodbo o pristanku na reproduciranje velikih količin nesmisla, zagotavlja pa malo stabilnosti. Kompromis, ki ga že prej nisi mogla sprejeti, sicer teh služb ne bi zapuščala kot po tekočem traku. Kompromis ni nič drugega kot sinonim za laž, si ugotovila. Nekje si lažeš, da bi bil lahko avtentičen drugje. Tu se zanikaš, da bi se lahko tam uresničeval. Kako naj znotraj takšne postavitve sploh pišeš stavke, za katerimi bi lahko stala? Redna služba v kombinaciji z ustvarjanjem je skoraj vedno pozicija delne zlaganosti ali vsaj zamolčanosti. Tišine, ki ohranja delovno mesto. Če se v profesionalnem smislu ob ustvarjanju ukvarjaš še z drugimi rečmi, to pomeni, da te različne obveze koeksistirajo, druga drugi nekaj dolgujejo. Zavore, zaradi katerih se ob izrekanju ustaviš na sredini.

Treba je znova premisliti pozicijo prekarnosti, si si rekla.

***

Spomnila si se na nesrečnega, zdaj že pokojnega profesorja s primerjalne književnosti Evalda Korena, ki je na tvoj poskus opravičila, zakaj ne moreš priti na vsa predavanja – ker delaš –, odvrnil z vprašanjem: »Delate za preživetje?«

Zmedla si se. Tedaj si bila asistentka Zdravka Duše pri scenarističnih projektih. Seveda si delala za preživetje, ampak to delo te je tudi izpolnjevalo. Nisi vedela, kaj odgovoriti. Zato pa je on že imel pripravljen odgovor, ki ti je v tistem trenutku zvenel skrajno pretirano in moralistično: »Veste, ko smo mi študirali, smo hodili lačni na predavanja.«

Še vedno bi ti lahko postavil isto vprašanje, njegova podoba je bila tako markantna, da si jo zlahka prikličeš v zavest, kot bi prav zdaj stal pred tabo – dolgin v brezhibno zlikani svetlomodri obleki, z robcem iz blaga v desni roki, ki ves čas posega po nemirnem nosu, redki svetli lasje počesani nazaj. Ko te nagovori, se ne skloni, da bi skrajšal razdaljo med vama – primorana si ga gledati od daleč. In predvsem od spodaj. Danes te znova vpraša: »Je redna služba pomembna za preživetje ali za bolj lagodno življenje, kolegica?«

Vidiš ga, kako se pripravlja, da spet izreče tisto o lakoti njegove generacije.

Tokrat ga slišiš povsem drugače. Njegovo izjavo o praznih želodcih sprejmeš in višaš za Faruka Šehića. Za njegovo pripovedovanje iz nedavnega intervjuja v Pogledih, kjer je razlagal, kako je živel ob začetku pisateljevanja:

»Odrečeš se nekim stvarem, ki jih ostali ljudje zlahka dosežejo. To počneš zavestno, da bi uspel v tem, kar delaš. Zato, da bi postal pisatelj, da bi pisal, da bi ljudje brali te knjige. Da bi nekdo verjel vate, v tvojo literaturo. V nekih fazah svojega pisanja sem bil na eksistenčnem robu. Saj se ne pritožujem, ampak enostavno – lačen si.«

Malce pomisliš in Šehića višaš še za Lojzeta Kovačiča. Na mizo daš pripovedovanje Cirila Zlobca, kako je imel Kovačič nekje odobren brezplačen dnevni obrok, kosilo ali večerjo, hodil pa je vedno na večerjo. Zlobec ga je vprašal, zakaj ne hodi na kosila, ki so obilnejša. Kovačič je odvrnil, da zato, ker se zvečer ne vidi, da so edine hlače, ki jih ima, na riti strgane. Tako je nastala »anekdota« z Zlobcem, ki Kovačiču podari hlače svoje partizanske uniforme, s katerimi je bila situacija za silo rešena. Situacija, s katero se Kovačič – vsaj tako si predstavljaš – že prej ni dosti ukvarjal. Videl je le pisanje.

Pomisliš, da tebi in tvojim vrstnikom vendarle ni tako hudo, kot se zdi. Da biti danes (relativno) mlad v Sloveniji še zdaleč ni najbolj črna od vseh črnih zgodb. Kaj je najhujši scenarij, ki se lahko pripeti, če gre res vse rakom žvižgat? Če se denimo sredstva, ki so na voljo za kulturo, še dodatno znižajo, če honorarji za prekarce postanejo še ubornejši?

Najdeš še dva, tri takšne prekarce, s katerimi si delite stanovanje in si na ta način zmanjšate stroške. Recimo to. Da bi bili lačni in raztrgani kot starši ali dedki in babice vaših staršev? Ali kot kolegi, ki jim je življenje dodelilo še slabše karte in so se rodili malo bolj južno, denimo v Bosni ali Grčiji? Težko.

Vsaj upaš.

***

Na začetku tvojega študija, ravno nekje pri omenjenem Korenu (očitno je en spomin iz tega obdobja sprožil še drugega), je Sobotna priloga objavila intervju z Borutom Pahorjem, človekom, ki je nekaj let kasneje postal predsednik. Intervju je krasil naslov, ki je šel, po spominu, nekako takole: »Tudi jaz si želim biti svoboden, ampak najprej moram biti varen.«

Pahor ni vedel, kot takrat tudi ti morda še ne, da ne moreš imeti obojega. Ali pa je bila njegova izjava že iz prve farsa, saj je na koncu izbral največjo varnost, kar je lahko v tej državi dobiš, in obenem čisto nič osebne svobode.

Svoboda ima svojo ceno, pride ravno na račun varnosti. Na račun vednosti o vedno plačanih položnicah.

Na vprašanje »svobodo ali redno službo?« ne moreš odgovoriti: oboje. Ali kot Pahor: najprej varnost, potem svobodo.

Izbrati moraš eno ali drugo.

Ti si, tako je videti, izbrala. Ali pa je svoboda že davno, še pred prepoznanjem nečesa tvojega v podobi Svetlane, izbrala tebe.

Ne skrivaš se več v podkovtrju. Ne smiliš se sama sebi. Laziš na hrib, na katerem ni – razen razgleda – nič zagotovljenega.

Uvodnik iz Literature 288

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s