Home

Nimaš pojma, kako se je začelo. Morda z mamo. Morda z njeno idejo (povzročeno zaradi njenih lastnih omejitev in strahov), da te mora stalno spraševati o tvojem telesnem počutju. Sploh ti ni bilo treba reči, da te kaj boli, da kaj ni v redu – sama ti je (»ničim izazvana«) govorila: »Te boli trebuh? Bova kakali v lavor, da bova videli, če bodo ven prišle gliste. Me poslušaš? Dobro slišiš?«

V otroških letih (pravzaprav se to do danes ni spremenilo) so ti vprašanja, na katera bi morala odgovarjati z da ali ne, povzročala neznansko težavo. Če te je mama denimo vprašala po sluhu, si navadno odgovorila takole: »Ne vem, mogoče res ne slišim dobro«. Ker kako pa naj bi bila vedela, pri svojih šestih letih, kakšen sluh naj bi bil primeren, ali kakšen odgovor bi bil ustrezen, da bo mama nehala poizvedovati o stanju tvojega telesa? Status stvari ti je bil že takrat blazno zagoneten. Med tvoje najbolj zgodnje spomine denimo sodijo tudi epizode s starejšo sestro, ki jo je neskončno zabavalo dejstvo, da v pomenskem smislu ne znaš ločiti med besedama »normalno« in »nenormalno«, zato te je stalno spraševala:

»Si ti normalna ali nenormalna?«

Enostavno nisi znala zaobjeti koncepta enega in drugega stanja, zato tudi nisi znala odgovoriti. To z (ne)normalnostjo je imelo sledove tudi drugje – kadar se je mama razjezila, ker si po njenem naredila kaj narobe, je vzkliknila:

»Pa ti nisi normalna!«

In kako naj bi potem odgovorila na vprašanje, če dobro slišiš? Kaj pa je normalen sluh? Kaj pomeni »slišati normalno«? Kaj je normalnost?

Seveda si odgovorila: ne vem, morda res slabše slišim.

Obenem je bil to odgovor, na katerega je mama skorajda čakala, odgovor, ki se je vedno končal z odpravo k zdravniku in ta ti je potem potiskal hladno, kovinsko napravo v uho, nato pa izdavil kaj takšnega: »Morda se ji je nabralo malo ušesnega masla, bomo sprali.« Mama, ki jo je bilo težko zadovoljiti, pa je odgovarjala: »Kaj pa kolena? Ste preverili kolena? Zdi se mi, da čudno hodi.« Zdravnik je preveril še kolena, predpisal nekaj vaj, ki jih nisi potrebovala, nakar sta z mamo odšli dol po dolgem, z neonskimi lučmi osvetljenem hodniku, pri čemer ti je, medtem, ko te je držala za roko, prigovarjala: »Hodi normalno, tako, kot drugi otroci!«

Kljub tej ekskurziji v otroštvo ti nekaj pravi, da bi morala svojo mamo osvoboditi izpod jarma krivde za tisto, kar je leta kasneje rezultiralo v razmahu hipohondrije. Nekako neprimerno, morda celo nepotrebno se zdi s prstom kazati na starše (kar ima neznansko rada psihoanaliza, katere učinkovitost je vprašljiva) in v tem iskati razlage za lastno vedenje – sploh, ko si že odrasel. Ker tudi če so za naše strahove krivi starši – in kaj potem? Kaj naj s tem? Še več: kazanje s prstom na starše lahko rezultira v prelaganju odgovornosti, kar pa je sploh kontraproduktivno. Pa tudi: kdo ve, če se ne bi tvoja hipohondrija enako razpasla, če bi imela povsem drugačno življenjsko zgodbo, če bi imela drugačno, neprestrašeno mamo. To praviš zato, ker srečuješ veliko ljudi, ki prav tako trpijo zaradi ideje, da so bolni, ko vsekakor niso, pa so njihove življenjske zgodbe povsem drugačne, njihove mame permisivne in spodbujajoče, otroštva nekaterih, vsaj od daleč je videti tako, ožarjena s svetlobo.

Presenetljivo veliko hipohondrov odkrivaš med pisatelji in pesniki. Nekateri izmed njih so iz tega (najbrž nevede) ustvarili celo osebno mitologijo. Gledaš njih, gledaš sebe in razmišljaš – morda pa ima vse skupaj opraviti z nekakšno povečano senzibilnostjo, pri čemer stisk, ki jih čutiš (stiske pa kar naprej čutiš) ne znaš kanalizirati nikakor drugače, kot da jih obrneš proti sebi, proti lastnemu telesu? Kaj pa, če gre za to, da pesniki in pisatelji (in drugi umetniki in senzibilneži nasploh) na lastnem telesu ves čas preigravajo idejo, ki jo večina ljudi z boljšimi potlačitvenimi mehanizmi uspešno odriva ob stran, in to je, da bomo vsi umrli in nihče od nas ne ve, kdaj? Kaj, če hipohondrija ni nič drugega kot konstantna soočenost (in nepomirjenost) z umrljivostjo?

Znotraj takšnega konteksta se zdi pisanje (oziroma ustvarjanje nasploh) logičen odvod za ta temeljni človeški strah, toda te povezave kljub temu ne želiš mistificirati, še posebej zato ne, ker se pisanje nasploh rado povzdiga v višave. Prizemljitev nikoli ne škodi. Seveda drži, da te literarizacija sveta drži stran od tesnobe, predvsem zato, ker skozi akt pisanja pozabiš na vse, predvsem pa nase (takrat vsekakor nisi zapleten v svoje strahove), ampak to velja za katerokoli fokusirano delo. Najboljše zdravilo za vse tipe tesnob je osredotočenost. Predvsem zato, ker večina tesnob izhaja iz slikanja črnih scenarijev prihodnjega, pri čemer nas osredotočenost drži v sedanjem trenutku. V boju s svojimi demoni so eni ustvarili denimo športno kariero, drugi morda res literarni opus, tretji so se zapili, storili samomor ali pristali v umobolnici, pri čemer slednje razumeš kot znamenje vdaje demonom.

Hipohondrija v javnosti velja za eno izmed tistih reči, ki so neskončno smešne, kadar za njo boleha nekdo drug. Po drugi strani pa ne tako zelo, če se iz njenega primeža ne moreš izviti sam (ali tvoj bližnji). Ljudje v pretiranem napihovanju pogosto neobstoječih bolezenskih simptomov (»če me zašpika v ušesu, bom gotovo oglušela«) prepoznavajo komičnost, ki prihaja iz apliciranja tragičnosti na stvari, ki se zdijo neznansko majhne – pincip smešnega se med drugim skriva natanko v tem. Nekje v spominu imaš, da je o tem v svojem avtopoetskem eseju govoril Gregor Strniša, ki je tudi sam trpel za ne malo dozo fobij – med drugim se zaradi strahu pred potovanji/spremembo vse življenje praktično ni premaknil iz Ljubljane. Samo enkrat se je, nesrečnež, odpravil v Beograd. Ker ni bil pripadnik današnje generacije, ki brez težav govori o svojih najbolj intimnih strahovih, ali zato, ker takrat o teh rečeh nasploh niso vedeli veliko, je svojo fobičnost »skrival« pod filozofsko tezo, da je vsak najmanjši delček tako ali tako enak celoti, celota pa enaka najmanjšemu delčku, zaradi česar je bilo po njegovem premikanje po zemeljski obli navadna potrata časa. Pa vendar nam je skozi svoje ideje o delčku in celoti ponudil nekaj, iz česar je moč izpeljati najmanj omenjeni princip komičnega: stvar je smešna v trenutku, kadar majhne stvari, ki se zdijo tragične, uzremo iz perspektive celote, smešnost se skriva v njihovi groteskni prenapihnjenosti – natanko tako je tudi s smrtonosnimi bolezenskimi znaki, ki to niso. Ni čudno, da na račun hipohondrov obstaja kar nekaj ne tako zelo slabih šal. Pride pacient k zdravniku in zdravnik mu reče: »O, spet vi, kaj vas je pripeljalo tokrat?« Pacient našteje kakšnih deset simptomov, ki ga pestijo, zaradi česar mu zdravnik odvrne: »Povedati vam moram – trpite za hipohondrijo.« Ob čemer pacient zgroženo zavzdihne: »Pa ne tudi za tem!«

Zaradi ustvarjanja panike, kadar to ni potrebno, ti ljudje radi rečejo, »ah, daj, skuliraj se, nič ni«, pri čemer ne vedo, da fobičnost ni nekaj, nad čemer bi lahko zamahnil z roko in se »skuliral«. Če bi bilo tako preprosto, bi to – v zameno za mučno pričakovanje katastrofe – že zdavnaj storila. Če bi bila stvar preprosta, kot si domišljajo tisti, ki je ne poznajo iz svoje izkušnje, bi hipohondrije nemudoma osvobodila tudi bližnjih, ki jo doživljajo posredno, prek tebe, ko ti z veliko truda in volje vsakič, kadar se znova zaciklaš, zagotavljajo, da je s tabo vse v redu. Da nisi bolna. Da si normalna.

Za izjavo, ki te ni le začasno pomirila, ampak tudi nasmejala, pa je vsekakor odgovorna medicinska sestra, na katero si lani, ob zastrupitvi s hrano, naletela na urgenci. Ta je namreč ob tvojem paničnem nizanju potencialnih smrtonosnih bolezni (Faruk Šehić: »Nesmrtonosne bolezni ga ne zanimajo.«) prijazno odvrnila: »Brez zamere, ampak nič posebnega niste.«

Slava ji. Nič posebnega nisi. Na mojstrski, literaturi lasten način ti je v enem stavku povedala, da ne trpiš za nobeno smrtno boleznijo, obenem pa – vsaj ti si rada misliš, da je povedala tudi to – da nihče od nas ni normalen in da bomo vsi umrli.

Morda vendarle še ne danes.

p.s.

»A ti nikoli ni padlo na pamet, da ima hipohondrija opraviti predvsem z nadzorom?« ti je rekel kolega, mesece za tem, ko si napisala besedilo z naslovom »Hipohondrija«, o katerem si sprva mislila, da bo obležalo na namizju prenosnika, potem pa si si v trenutku, ko si ugotovila, da hipohondriji daješ težo ravno s tem, ko jo potiskaš v ozadje, premislila glede objave.

»Nadzorom?« si odvrnila popolnoma zbujena in se s stolom primaknila bliže k njemu.

»Ja,« je odvrnil. »Pomisli – v življenju lahko večino stvari nadzoruješ. Edino telo je tihi izdajalec, za katerega nikoli ne veš, kje in kako te bo presenetilo. Kje bo udarilo.«

Naslonila si se nazaj in obsedela, kot bi te kdo privil na stol.

Z nadzorom, kako se ti ni posvetilo že prej …

(se nadaljuje)

LudLiteratura.si, junij 2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s