Home

V Ljubljano je znova prišel po petintridesetih letih, v času Jugoslavije je namreč obiskoval prijatelje, ki so se odločili za tukajšnji študij. »Zmeden sem,« mi pravi prvi dan prihoda na Slovenske dneve knjige. »Nekatere ceste, ki so bile tedaj vozne, so sedaj zaprte.« Glede na njegovo obsedenost s prometnim ožiljem evropskih mest, z ulicami, progami vlakov in avtobusov, je slika nekdanje Ljubljane v njem najbrž še povsem živa, pri čemer se noče spojiti z novo. Nujno je, da pride stvari do dna – zdi se, da je mapiranje prostora njegov način spopadanja z novim. »Kje je tržnica?« vpraša. »Rad bi se malo sprehodil.« Naslednji dan je že imel svojo najljubšo ulico, odkril je »odlično ribjo restavracijo« in se udomačil v baru, znanem po lokalnih ekscentrikih.

Razlogi za njegov nedavni prihod so najmanj trije. V zadnjih dveh letih smo namreč v slovenščini dobili tri prevode njegovih večkratno nagrajevanih, prevajanih in ponatisnjenih romanov, s katerimi se je njegov ugled povzdignil na raven enega izmed najboljših pisateljev nekdanje Jugoslavije. To so romani Dantejev Trg (KUD AAC Zrakogled, 2013), Rusko okno (Modrijan, 2014) in Bonavia (CZ, Moderni klasiki, 2014). V teh romanih zemljevide mest, v katerih je do sedaj živel, razpotegne po podobi nekdanje Avstro-Ogrske – njegovi junaki se namreč gibljejo po Puli, Beogradu, Dunaju, Berlinu, Budimpešti, znajdejo se celo na Ptuju. Njihov modus vivendi je konstantna odprava, večno vlečenje prtljage za sabo, pri čemer prtljaga predstavlja otroštvo, odnose, državo – vse tisto, kar jih hoče definirati in pred čemer, naj potujejo še tako daleč, ne morejo ubežati. Kajti »te dediščine ni mogoče izgubiti, tega tveganja ni. Ne moreš je zakartati, samo nalaga se.«

Preden je postal pisatelj, si je kruh služil kot glasbenik, med leti 2005-2009 pa je bil tudi ambasador Srbije in Črne gore (in potem samo Srbije) na Dunaju. To funkcijo so mu dodelili, da bi, kot pisatelj, ki je cenjen na nemškem govornem področju, »popravil ugled svoje države«. Ob tem ni pozabil na svojo osnovno dejavnost, to je pisateljevanje, sicer o Avstrijcih ne bi zapisal, da so »malomeščani, katerih miselni proces poteka z vprašanjem o tem, kako jih vidijo drugi.« Ali pa, po drugi strani, o Srbiji ne bi pisal, da je to družba, ki goji »očaranost z nemoralo na vsakem koraku«.

Pa Slovenci? »Slovenci so Nemčija,« pravi.

Redki pisatelji lahko rečejo, da so bili na glasbeni turneji. Čeprav, ko ste koncertovali z Zdravkom Čolićem, še niste bili pisatelj.

Ne, nisem, takrat sem bil študent primerjalne književnosti. Sicer sem se profesionalno ukvarjal z glasbo, igral sem električni klavir in orgle, to so bili trije meseci, ko sem živel kot profesionalni glasbenik. No, ne samo ti trije meseci, z glasbo sem se ukvarjal nekaj let.

Življenje glasbenika vendarle ni bilo za vas?

Če bi mi dal bog več posluha, bi se gotovo ukvarjal z glasbo. Glasba mi veliko pomeni. Hotel sem biti dober glasbenik, dober pianist, toda od nekdaj sem vedel, da se nisem rodil za to. Po drugi strani so bila ta leta, ki sem jih preživel kot glasbenik, morda najlepša.

In ker vam »hudič ni dal miru«, ste pričeli pisati kratke zgodbe, prvo menda šele pri sedemindvajsetih?

Prvo knjigo sem pravzaprav napisal pri dvanajstih. Roman, ki je bil precej pod vtisom Marka Twaina, Ivana Kušana in podobne mladinske literature. Šlo je za zavestno odločitev, da bom pisatelj. Verjamem, da se takšne odločitve ne zgodijo naključno, ne moremo si kar nekaj namisliti o samih sebi, je pa treba pri tem vztrajati. Takrat sem to zadevo sicer pustil stati. Ničesar drugega nisem napisal, ukvarjal sem se z glasbo, toda samega sebe sem vas čas doživljal kot pisatelja. Potem sem pri sedemindvajsetih, ko, razen tega romana (nasmešek), še nisem imel ničesar napisanega, objavil kratko zgodbo. Pri tridesetih sem nato objavil prvo zbirko zgodb, ki se je imenovala »Pogrešan pokret«. Kako se temu reče po slovensko?

Napačna poteza.

Da. Napačna poteza. To je sicer naslov filma Wima Wendersa.

Po svojih prvih dveh zbirkah zgodb ste dejali, da »verjamete, da ste boljši pisatelj«. Samokritika, ki je pri pisateljih, sploh začetnikih, po svoje redka.

Mislim, da je najbolj pomembno, da je človek realen, da ve, kje je. Torej, objavil sem svoji prvi dve zbirki zgodb, ju prebral in dojel, da sem boljši pisatelj od rezultata pisanja. Ob pisanju prvega romana sem si potem rekel, da želim napisati knjigo, ob kateri ne bom čutil, da sem boljši ali slabši, ampak točno ta, ki je napisal to knjigo. To se je zgodilo z mojim prvim romanom Via Pula.

Tedaj ste, po zaslugi Aleša Debeljaka, v slovenskem prevodu objavili tudi esej Glas iz razpoke. Vaše stališče ob razbohotenju vojne je bilo, da pisatelj ne sme pisati anagažirane literature.

Za angažirano literaturo je treba svet razdelita na dva pola. Angažiran sem bil v tem smislu, da sem še pred začetkom vojne, z vzponom Miloševića v Srbiji, napisal nekaj besedil za tednik Vreme. Seveda sem se politično opredelil, ampak ne na način, da bi zagovarjal kako politično stranko ali opcijo, temveč sem bil zgolj oster kritik te politike. Bil sem proti Miloševiću in proti bombardiranju. Pozicija, ob kateri v Beogradu nimaš več kaj iskati. Dejstvo – vedno obstajajo mi in oni. Potem je pa tisti donkihotovski poskus, brez patetike: »Nisem ne mi, ne oni!« Ampak tega ti ne dopustijo.

Milošević je omogočil toliko eksistenc! Toliko pisateljev, ki to niso bili, so naenkrat postali pisatelji! Toliko strokovnjakov, ki niso bili strokovnjaki za nič. Kot naftna platforma. Ustvaril je cel teritorij eksistenc.

Gre za neko mašinerjo, ki te stalno nekam uvršča. To me je zelo jezilo. Mislim, da pisatelja vsakršen politični angažma omeji. Zajebano je, ko se začnejo te eksistenčne zgodbe. Ko moraš v življenju delati kompromise. Zato je bilo Tolstoju lahko – imel je svoje imetje.

Mar ni vse življenje kompromis? Kompromis pa ni nič drugega, kot sinonim za laž.

Pesem mojega ljubega Dylana gre tako: »You can be a king or you can be a begger, but you always serve somebody.« Ne moreš se ukvarjati z nekimi vsakodnevnimi neumnostmi in biti Homer. Zakaj nisem nikoli ostal v Nemčiji? Samo zaradi ene stvari – vedno se je pojavil trenutek, ko bi moral, zaradi podaljšanja dovoljenja za bivanje, podpisati nekaj, česar sicer ne bi. S tem se pričnejo kompromisi, spuščanje nivojev, in na koncu ne moreš več napisati enega stavka, za katerim bi stal.

Ob tem, da ste bili na strani neangažirane literature, proti navijanju za določeno politično opcijo, ste kasneje postali ambasador Srbije na Dunaju. Kako gre to skupaj?

To gre menda skupaj samo v Srbiji. (smeh) Torej, leta 91 sem se politično opredelil. In ko je leta 2000 prišlo do spremembe, ko je do oblasti prišla demokratska stranka z Zoranom Đinđićem na čelu, se je ta politična opcija, ki sem jo jaz zagovarjal, uresničila. Jaz se nikoli nisem tesneje družil s temi ljudmi, imel sem štipendijo v Berlinu. Takrat sem živel v Nemčiji, saj sem ob pričetku bombardiranja odšel iz Beograda. Ko se je delila pogača, me ni bilo tam. Potem pa je leta 2000 nenadoma prišla nova oblast in pričele so se delitve funkcij. Leta 2004 me je poklical Vuk Drašković, ki ga do tedaj nisem osebno poznal, in mi ponudil mesto ambasadorja na Dunaju. To mi je bilo popolnoma nedoumljivo in sprva sem stvar zavrnil, in jo šele čez mesec dni, ko si mi službo nudili znova, sprejel. To je bil velik izziv. V Avstriji imam neko svojo publiko. Oni pa so tam potrebovali nekoga, ki je 20 let nazaj govoril to, kar se je zdaj uresničilo. Rekli so mi – govori, kar si govoril do sedaj. In to sem tudi počel. Moja naloga je bila popraviti ugled svoje države v Avstriji.

V intervjujih pogosto pravite – prav tako ste ta stavek položili v usta nekaterim svojim junakom – da »ko so ubili Đinđića, upanja ni bilo več«.

Mislim, da bi bilo vse drugače, če ga ne bi ubili in če bi imel še leto, dve, tri, da bi storil vse tisto, kar je nameraval. Mladi so se pričeli vračati. Ne gre pozabiti, da jih je v tistem desetletju okoli 150-200.000 zapustilo Srbijo. To je grozna, ogromna številka, ki popolnoma spremeni videz države. Mislim, da nikoli ne bomo izvedeli, kdo vse je bil vključen v atentat na Đinđića. Njegova smrt je povzročila totalno apatijo. Zanos, ki je obstajal, se je ugasnil. To je stanje brez spremembe, ko komaj živiš…

Kako nadaljujete z življenjem v Srbiji, ko »upanja ni več«?

Ne, ne … ko omenjamo Srbijo… Beograd ima vendarle neverjetno energijo. Tudi v času Miloševića je bila scena živa – gledališče, literatura, vedno se je nekaj dogajalo. Vsakdanjost je nekako znosna. Skoraj vse je možno, ker ne vemo, če bomo tu ali tam. Za pisatelja je to izziv. Navsezadnje sem precej časa preživel v Avstriji, Nemčiji, tudi na Madžarskem, toda moj dom je v Beogradu, jaz sem tam doma. Mene upanje ni zapustilo.

Marka, vašega junaka iz romana Bonavia, je stalno sram, ker vlaki v Srbiji vedno zamujajo.

Vedno pravim, da je stanje železnice stanje določene države. To sicer ni moja misel, ne vem, kdo jo je izrekel. Nekoč sem v nekem besedilu napisal, da je država veliko toliko, kot so hitri njeni vlaki. Nemčija je mala država, ker od Hamburga do Münchena prideš v sedmih, osmih urah. V Srbiji pa od Novega Sada do makedonske meje potuješ ves dan, kar pomeni, da je Srbija, če gledamo hitrost vlakov, trikrat večja od Nemčije. To z vlakom ste zdaj potegnili iz romana. Seveda je mojemu junaku neprijetno, ker vlaki zamujajo. Ampak teh vlakov niti ni več. Kitajci zdaj gradijo progo od Beograda do Budimpešte. Hitro progo za močne, hitre vlake. Tako da, morda bodo Kitajci zmanjšali Srbijo. (smeh)

Vaš junak to zamujanje vlakov sicer povezuje z razsulom, z očitnim znamenjem »družbe brez pravil«.

Ni nujno, da gre za razsulo, ampak način življenja. Jaz sem malo shizofren, ker sem odrasel v Puli, v Istri, v nekem svetu, kjer se človek zagotovo dobro počuti. Tudi Grčija je nekakšna improvizacija. Pogosto grem v Grčijo in imam rad to državo. Kritičen sem zato, ker želim, da bi bilo tam, kjer živim, bolje. Obenem pa nisem sovražnik. Vedno pravim, da je kozarec napol poln, ne pa napol prazen.

Ali pa gre za ljubezensko-sovražni odnos? Videti je, da imate takšen odnos tudi do Avstrije. Po eni strani fascinacija nad urejenostjo, po drugi prav bernhardska kritika malomeščanskosti. Ko vaš junak opazuje Avstrijce, si ob njih predstavlja nastanek knjige, katere naslov bi bil »Porajanje naroda iz duha birokracije«.

Pravila, birokracija, drži, kar opaža moj junak. Ampak, da bi nek sistem obstajal, so pravila potrebna. Saj ni treba biti suženj teh pravil, lahko jih pa upoštevaš. V življenju imamo vedno plus in minus. Mislim, da je zelo pomembno, da človek verjame v tisto, kar dela. In da čim več ljudi dela tisto, kar verjame.

Zdi se mi, da je vaš junak v odnosu do Avstrije bolj oster, bolj kritično nastrojen od vas.

Ampak moj junak, to sem vendar jaz, moj alterego! (smeh)

Ravno zato.

Mislim, da so stvari črnobele samo v slabi literaturi. In to črnobelost zagovarjajo ljudje, ki ne vedo prav veliko o življenju, ali pa so ujetniki določene mentalne sheme. OK – kaj je Avstrija? Nemški lonec in balkanska čorba. Na embalaži piše »Made in Germany«, vsebina je pa Balkan. To je v resnici velika prednost Avstrije. Na Dunaju živi približno 100.000 Srbov. Veliko tujcev tudi študira na Dunaju. Prvič sem mesec dni na Dunaju preživel leta 1975 in v primerjavi z Beogradom je bila to vas. Dolgčas mi je bilo. Bival sem pri svojem stricu. Komaj sem čakal, da bo konec in se vrnem. Petindvajset let kasneje je Dunaj postal eno izmed najbolj prijetnih mest in ga rad pohvalim, ima pa, seveda, kot vse, tudi svoje slabosti.

Mimogrede: od kod vaša obsedenost z vlaki? Menda znate med drugim na pamet vozne rede nekaterih evropskih tramvajev in vlakov?

To fascinacijo z vlaki imajo mnogi pisatelji.

Sprašujem vas.

Moj dedek je bil vlakovodja in poletja sem preživljal pri njemu. Njegova hiša je bila ob progi. Od svojega petega leta dalje sem spal v sobi, ki je gledala prav na progo. Tam je bil tudi tisti železniški zvonec. Ko je pozvonilo trikrat po dva, je to pomenilo, da čez tri minute prihaja vlak iz smeri Dimitrograda iz Sofije. Ko je pozvonilo dvakrat po tri, pa iz Niša. Spomnim se, kako tonem v sen in slišim tin, tin… tin, tin. Zdelo se mi je fascinantno. Hiša je imela velika, široka okna in ko je šel vlak mimo, se je na zidu videl odblesk vlaka. Torej okna vlaka so vstopala skozi okna hiše.

Tudi sicer je vlak prevozno sredstvo, ki ga imam zelo rad. Ko vlak potuje, se lahko na njem premikaš in to je nekako najbolj naravno. Neki nemški bogataš je med obema vojnama uresničil moje sanje – imel je svoj vagon. To je bil vagon, v katerem je kopalnica, dnevna soba, spalnica. Z njim je denimo prišel v Pariz, vagon pa ga je počakal na postaji. Vedno sem si predstavljal, da je to idealno življenje: da imaš svoj vagon, v katerem živiš in s katerim potuješ, samo priklopiš se na vlak.

Tudi vaš alterego si, enako kot vi, na pamet zapomni vozne rede vlakov, ulic, vse, kar vidi. Kot bi ga to držalo stran od tesnobe. Gre za nekakšen poskus nadzora?

Ta zgodba z nadzorom je zanimiva. Mislim, da sem to popisal v romanu Rusko okno. Moja oče je bil pomorščak in ni bil preveč urejen človek. Mama pa ravno nasprotno, rada je imela red. Ko je šel oče na pot, je odprla širok predal njegove mize, v njem so bile baterije, glavnički, vse živo. Potem je rekla meni in sestri, ki sva bila majhna, kakih sedem let: »Vidita, kakor imata v predalu, tako imata tudi v glavi.« Grozno. Ampak štos je ravno v tem, da ko imaš v predalu vse pospravljeno, nimaš ničesar v glavi. (smeh) Toda to je srhljiv prizor. Kot Fanny in Aleksander od Bergmana. Zato ne maram sesalca, niti na sliki ga ne morem videti! Gre pa za neko potvarjanje. Češ, če se dobro organiziraš, ti je vse mimogrede. Toda zakaj bi ti bilo vse mimogrede?! Potem je bil še en stavek, ki ga je mama rada govorila in ki je enostavno neverjeten – poslušajte to: »Lažje je biti moralen, kot priden.« Kakšen alibi je to za vsako nemoralnost!? Lažje je biti moralen, kot priden. Aha, bodi priden!

Slišim, da ste »ozdravljeni hipohonder«.

Drži. Nekoč sem imel prav srhljivo obdobje hipohondrije. Potoval sem iz Pule, ob štirih popoldne, vročina, 50 stopinj, mislil sem si: vse je zastrupljeno! Bil sem v vagonu z nekim slikarjem iz Novega Sada, ki mi je ponudil jabolko. Vzamem to jabolko, in v trenutku, ko sem vanj ugriznil, pomislim: »Ojej, je on to jabolko sploh opral??« Pa ga vprašam, kje ste vi nastanjeni? Pravi, da v Premanturi. In si mislim, če je v kakem hotelu, ga je opral. »V kampu.« (udari se z dlanjo po čelu) V kampu vendar ni vode, jabolko je samo na hitro obrisal! In potem jem to jabolko, toda tako, da ne grizem v zunanjo površino, ampak ga dolbem. Ker če on je svoje jabolko, moram tudi jaz svojega. Potem sem se nekako izmuznil ven in ga vrgel skozi okno. Pa grem na WC in se gledam – kak kreten! – da se morda niso že pričeli znaki zastrupitve?! V straniščih je pa tista umetna luč, ki je nekako zelena in ves moj obraz je bil zelen – zastrupitev se je pričela! Konec je! (smeh)

Kakšne stvari sem tedaj delal, res nore. Recimo, če sem šel na dolgo pot in sem sabo vzel sendviče, sem v treh različnih mesnicah kupil po 50 dag salame. Ker če je ena zastrupljena, so druge v redu, sem si mislil. Potem pa mi je tedanja žena rekla, budalo, če imaš tri, je možnost, da je ena zastrupljena, večja! Kot da igraš rusko ruleto! Imaš en metek ali tri, ti pa uporabiš vse tri! (smeh). Zdaj se temu smejiva, ampak to so bile res grozne stvari.

Veste, kaj piše na nagrobniku hipohondra? »Saj sem vam rekel.«

(smeh) No, ja, res je smešno.

Ko ste dobili otroka, pa ste menda prenehali biti hipohonder. Otrok je bil zdravilo?

Ja, ampak sem poskrbel, da je sin končal medicino. (smeh) Nekoč sem mu rekel, poglej, tukaj me boli. (Pokaže na predel med vratom in ramo). Pravi on, neverjetno, v človeškem telesu tam ni ničesar. Ampak tam res ni ničesar! (smeh)

V Bonavii poudarjate, da je od srečanja in zgodb, ki bi se lahko zgodile, veliko bolj zanimivo ne-srečanje, tragičnost dveh usod, ki gresta druga mimo druge.

Da, v življenju so ne-srečanja pogosto celo bolj pomenljiva kot srečanja. Cel roman je koncipiran na tem, pogosto prihaja do nekakšne »mimohoje«. Po ulici greste mimo nekoga, ki ga niste videli dvajset let, pa niti ne veste, da ste šli mimo njega. Ne vemo, kaj bi se lahko s srečanjem zgodilo. Torej tudi ne-dogodek je del življenja.

Lahko bi se začela neka zgodba, pa se ne.

Pisatelji tudi sicer pogosto pišejo zgodbe, ki se niso začele in se tako začnejo v knjigah. Izkušnja literature je izkušnja življenja, zagotovo. Dobri romani so območja, na katera se lahko vedno vrnete. Vedno lahko pridete v Krležev Zagreb, v Joyceov Dublin. Literatura konzervira prostor in čas. Nekdo, ki je bral avtentično literaturo, je hkrati dobil določeno izkušnjo.

Ko Marku zavrnejo objavo v neki literarni reviji, ko mu rečejo, češ, kje je tu kak dogodek, odgovori s skorajda pisateljskim manifestom o ne-zgodbenosti. Pravi: življenje je vendar sestavljeno iz banalnosti. In rutin.

Da, pravzaprav ni središča. Umetniško delo, naj bo to gledališče, film ali literatura, se navadno osredotoči na en sam dogodek. Življenje pa ga nima, je zgolj konitnuiteta, o nekem življenju ne moreš napisati romana. Za roman vzameš nekaj kadrov in okoli njih napleteš zgodbo. Najboljše knjige so pravzaprav »strel mimo«.

»Napačna poteza«?

Na primer Ulikses, to je vendar nek poizkus. Ulikses je poizkus neke zares neverjetne knjige. Enako velja za Mojstra in Margareto, Musilovega Človeka brez posebnosti in tako dalje. Že sam poizkus, že napor nekaj ustvariti odraža določeno kvaliteto.

Roman Bonavia ste zaključili z biografskim poglavjem. Zakaj vam je bilo pomembno, da k usodam izmišljenih junakov dodate lastno?

To ni nikakršna ukana, jaz ne verjamem, da je literatura ukana. Takšnih knjig ne berem, zanima me eksistenca skozi literaturo. Pripadam tisti generaciji, ki ji je literatura več pomenila – ni bilo interneta, marsičesa ni bilo. Mnogi junaki, s katerimi sem rasel, najsi bo to Vinetou, ali Homerjev Odisej – to so bili zame živi ljudje. Pogosto sem se, ko sem prebral kako knjigo, spraševal, kaj se je z njimi dogajalo po tem. Ko sem prebral Čarobno goro Thomasa Manna, sem se spraševal, kaj se je s Hansom Castorpom dogajalo, ko je odšel z gore. Ko sem pisal Bonavio, sem se pogosto spraševal, če je to, kar pišem, res izmišljeno. Nastaja na podlagi izkušnje. Torej ti junaki obstajajo nekje v mojem otroštvu. Zato sem na koncu Bonavie pravzaprav povedal zgodbo o svojih starših, torej o svojem začetku. Roman je fikcija, na koncu pa sem priložil dokument. Vse te fikcije ne bi bilo, če se moja starša ne bi srečala v hotelu Bonavia. Zdaj pa končujem novo knjigo, ki je pravzaprav zgodba o mojih starših in o Puli v sedemdesetih in osemdesetih letih.

V eseju Glas iz razpoke zapisali, da je za pisatelja otroštvo edina domovina.

To je tako, kot s slikanjem. Imaš tri, štiri osnovne barve iz katerih dobiš kombinacije. Globoko v nas so neki prizori, neke slike. Spomnim se, ko smo se preselili iz Beograda v Pulo, šli smo z nočnim vlakom in ko je ta zjutraj pripeljal na postajo, smo se ustavili ob morju. To je ta slika – da morje predstavlja konec sveta. Pula mi je ostala v spominu po tem, da od tu dalje ni ničesar več, samo morje. To je ena izmed prvih slik, ki me povezuje z vlaki.

Otroštvo je sicer neka primordialna slika. Ob tem me zanima nekaj drugega – kaj če ti prizori, ki se jih spominjaš, niso stvar naključja? Pozabimo, zakaj smo si nekaj zapomnili, toda kdo ve, kakšna dramaturgija se je zgodila med dvema osebama, denimo med tvojima staršema, ti pa si si zapomnil neko skrajno benigno sliko, neke intonacije. In ne moreš vedeti, kaj je za to benigno sliko. V moji novi knjigi z naslovom Islednik (»Preiskovalec«), glavni junak »preiskuje« svojo mamo, očeta, sebe, državo, v kateri živi, tisti čas.

Zanimivo pri vašem biografskem poglavju je tudi to, da ugotovite, da te zgodbe, ki vam jih je govorila mama, niso resnične. Torej spet fikcija?

V nekem krasnem madžarskem filmu – vedno pozabim naslov – je mama junaka v domu za ostarele, on pa v zaporu. Sicer je pomorščak. Noče vznemirjati svoje mame z dejstvom, da je v zaporu, zato ji iz zapora piše pisma, v katerih opisuje mesta, skozi katera potuje. Mati jih potem na podlagi neke svoje izkušnje v svoji glavi rekonstruira. Torej dve osebi komunicirata iz dveh zaprtih prostorov in ob tem ustvarjata neverjetno količino dogodkov in potovanj. Mar ni to pisatelj? (smeh)

Ker greste ravno danes v Dramo gledat Vojnovićevo Jugoslavijo – kako ste doživeli to obdobje, kakšno je vaše stališče do Jugoslavije?

Kakšno stališče neki, jaz sem v Jugoslaviji odrasel. Nisem pa nikoli pripadal nobenim njihovim aparatom. Nimam pred čim bežati. Odrasel sem v Puli in to je dobra kulturološka prednost. Ljudje pravijo – ne znam cirilice in so na to ponosni. Jaz bi rad znal glagolico! Kako si lahko ponosen na neznanje? Nikoli se ob obisku tujine nisem počutil manjvrednega. O Nizozemski sem vedel več, kot oni o Jugoslaviji. Tega obdobja ne idealiziram. Toda če bi obstajala še ena generacija, še kakih deset let miru, bi bilo vse drugače.

Potem bi se zgodilo kaj?

Potem bi obstajala možnost, da Jugoslavija ne razpade. Koncept Evropske unije je imeti kolonije v Evropi, to je z minevanjem časa vse bolj očitno. Pa nisem evroskeptik. Na koncu bo to zgornji in spodnji dom. Bolgarija in Romunija sta daleč pod nekimi drugimi članicami, na primer Hrvaško. Šlo je za politični moment zapiranja NATA. Tu ni več nobenih razlogov in konceptov, to je povsem politična zgodba. Mnoge bolezni Jugoslavije obstajajo v današnji Evropski uniji.

Na primer?

Ravno ta zgodba o bratstvu in enakosti. Ne obstaja. Bolgarci so Kosovo, Slovenci so Nemčija. Za obstanek pa bi bilo bolje – morda ne za Slovence – če bi to ostala socialna država. Vedno bi raje živel v državi, kjer je vsem dobro, le meni ne. Ampak če je vsem dobro, bi bilo gotovo tudi meni. Oprostite, kaj so danes ljudje? Danes imaš samo še sužnje. Potisnjene v »mi« in »vi« logiko.

Objavljeno v Delo De Facto, 2015

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s