Home

Harry G. Frankfurt, O sranju, Subkulturni azil, 2009

Blebetati, govoričiti, mlatiti prazno slamo, odkrivati toplo vodo, streljati kozle, govoriti bedastoče in prazne marnje, širokoustiti se, potegniti izjavo iz riti in še bi lahko naštevali. Vse to so izrazi, ki označujejo komunikacijo, ki ni drugega kot eno navadno sranje. Izrazov za komunikacijsko sranje je v slovenščini, ki je sicer – ko pridemo denimo do kletvic – nekakšna sramežljiva devica, presenetljivo veliko, skoraj toliko, kot imajo Eskimi izrazov za sneg. In ker imajo Eskimi zares veliko snega, nas logika pelje k naslednjemu vprašanju – smo Slovenci polni sranja?

No, o specifiki slovenskega sranja ameriški filozof Harry G. Frankfurt v drobni knjižici s preprostim naslovom O sranju sicer ne razpravlja, vprašanje si zastavi bolj na široko: je danes na svetu sranja bistveno več kot kdajkoli prej? »Seveda se je nemogoče prepričati, da ga je danes več kot ga je bilo nekoč,« pravi Frankfurt. Problem tiči nekje drugje, v samem dejstvu, da je sranje danes bistveno bolj pretočno: »V našem času obstaja veliko več vrst komunikacije kot kdajkoli prej«, pravi in k temu dodaja še naslednje ugotovitve: v javnem življenju so »ljudje često prisiljeni obširno govoriti o zadevah, o katerih so v neki meri nepoučeni. Tesno povezani primeri prihajajo iz splošnega prepričanja, da je odgovornost državljana v demokraciji ta, da ima mnenje o vsem«. V natanko takšnih situacijah nastajajo sralci, ki pa jih ne gre zamenjevati z lažnivci. Ko Frankfurt definira sranje, ga opredeli glede na govorčev odnos do resnice. Medtem ko tisti, ki laže, resnico pozna in jo skuša prikriti, je sralcu za status resnice povsem vseeno.

Malo nam je sicer žal, da se Frankfurt ustavlja pri zgolj definiciji sranja, da v svoje razmišljanje denimo ne vpelje vprašanja o vplivu sranja na informiranost družbe o ključnih zadevah. Nekako takole, recimo: če velja, da nas številni komunikacijski kanali, ki jih je več kot kdajkoli, bombardirajo s sranjem, ki je po Frankfurtovi definiciji sinonim za irelavanten odnos do resnice, mar to pomeni, da je resnica, katere pojavnost v javnosti je nekoč nadziral totalitarni režim, danes zadušena pod tonami sranja?

Kakorkoli, razprava O sranju, s katero je Frankfurt zaslovel, je tako kratka, da so – najbrž, da bi iz nje dobili nekaj volumna – oblikovalci knjige za kakih štirikrat povečali pisavo. »Sranje,« pomisli bralec, »pa saj nisem slaboviden!« Ampak v redu, po nekaj straneh se na pisavo, ki smo jo nazadnje videli v slikanicah v prvem razredu OŠ, bolj ali manj navadimo, preberemo tistih 63 strani, nakar pridemo do obširne spremne besede filozofa Borisa Vezjaka, ki je spet v pisavi, ki smo je vajeni. In ker se je naše oko ravno privadilo na velike črte, nam srečanje z običajno pisavo dejansko vzbudi občutek slabovidnosti. Tole z malim in velikim fondom – ne preveč dobra ideja.

Mimogrede: če v google vtipkate besedici ‘o sranju’, kakor je naslov naše knjige, vas bo gospod vsevedni vprašal – ste morda mislili: ‘o branju’? Google je duhovit. Človeku daje misliti, da v Sloveniji več ljudi bere, kot serje. Bullshit! Vsi, ki serjejo, ne berejo, tisti, ki berejo, pa znajo tudi srati.

Kritika je nastala za Dnevnik, 23. 03. 2010

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s