Home

hemonPot do pričujočega intervjuja s pisateljem Aleksandrom Hemonom je tekla kot v nekakšnem pikaresknem romanu – z mnogo zavoji, slepimi ulicami in spoznanji o rokovanju s polno zasedeno pisateljsko zvezdo, pri čemer se je del poti odvil na terenu, z odpravo v Sarajevo, kjer je njegov prijatelj in pesnik Ahmed Burić poskrbel za prvi stik z avtorjem oziroma za napoved, da se nameravam javiti in da »mislim dobro«. Drugi del »poti« pa se je zgodil s kopico e-pošte, ki sem si jo v dobrem letu od ideje o intervjuju izmenjala z Burićem, ki je moral vmes še enkrat posredovati, ko se je komunikacija s Hemonom nenadno prekinila, z dvema slovenskima založbama, ki si na vse pretege prizadevata, da ga pripeljeta v Slovenijo, z njegovo agentko, ki nam je ni uspelo prepričati, da nam, v skladu s slovenskimi standardi za avtorske honorarje, v objavo ponudi zgodbo My Prisoner (Moj jetnik), ki je luč sveta ugledala zgolj v drugi ameriški izdaji njegove Knjige mojih življenj (Modrijan, 2013), in, končno, z avtorjem, pri katerem sem vseskozi lovila »čas, ko bom lahko odgovoril«, pri čemer se mi še sanjalo ni, ali bo ta čas sploh kdaj prišel.

Odgovore je naposled poslal pred koncem preteklega leta, kar je precej daleč od dneva, ko sem mu poslala vprašanja – med drugim v intervjuju denimo rečem, da »je Ljubljano nedavno obiskal Michel Houellebecq«, kar je bilo v začetku leta 2014, obenem pa je časovni zamik povzročil, da je Hemon še pred aktualnim razkritjem dokumentov o ravnanju Cie z jetniki zelo natančno artikuliral ameriško politiko moči.

Razlog za moje vztrajanje pri intervjuju, ki mu res ni dobro kazalo, je prav v Knjigi mojih življenj, zbirki polliterarnih biografskih esejev, ki so me s svojo izpovedno močjo in ostrino misli osupnili, kot se mi ob branju morda zgodi enkrat na dve, tri leta – zbudili so nebrzdano željo po še, rojevali so vprašanja, na katera si sama nisem mogla odgovoriti. V teh esejih Hemon oriše lok svojega dosedanjega življenja, razpetega med skoraj idiličnim otroštvom in mladostjo v predvojnem Sarajevu, ki mu sledi odprava v Čikago ob pridobitvi pisateljske štipendije, ta pa se prekriža s trenutkom, ko v Bosni začne divjati vojna, zaradi katere Hemon postane jetnik nove, tuje države (v zameno za jetništvo v obleganem Sarajevu), kjer je identitetno povsem zgubljen in kasneje znova (ali za silo) najden v literaturi – samo nekaj let po prihodu v Ameriko se s ponovnim branjem anglosaške literature tako priuči jezika, da objavi prvo zbirko kratkih zgodb v angleščini z naslovom The Question of Bruno (Vprašanje Bruna, 2000). Tej sledijo roman Nowhere Man (Nowhere Man, Modrijan, 2006), zbirka zgodb Love and Obstacles (Ljubezen in ovire, 2009), roman Projekt Lazar (Modrijan, 2010) in Knjiga mojih življenj. Za odlične slovenske prevode je poskrbela Irena Duša, Hemon pa je pred mesecem dni na twitterju (@SashaHemon) razveselil še z novico o novem romanu z nenavadnim, a zelo sodobnostnim naslovom The Making of Zombie Wars.

Vse od prve knjige Aleksandar Hemon velja za ljubljenca ameriškega bralstva, še bolj pa kritike, ki ga rada primerja z Nabokovom in Conradom, ki sta se tako kot on angleščine priučila kasneje, pri čemer najbrž ni nenavadno, da kritiki opažajo, da »njegova angleščina zveni sveže«. Hemon je v tem trenutku največje pisateljsko ime, ki izhaja iz nekdanje skupne države, obenem pa eden izmed najbolj vznemirljivih – lahko mu rečemo tudi tako – živečih klasikov.

Ker se večina intervjujev s Hemonom suče okoli vprašanj jezika/identitete, sem jih pustila ob strani in šla naravnost k tistim temam, ob katerih mi njegova stališča še niso bila povsem znana.

Kot ateist verjetno ne verjamete v usodo? Kako si razlagate situacijo, v kateri se mesec dni pred obleganjem Sarajeva znajdete (in hkrati identitetno izgubite) v Čikagu?

Drži, ne verjamem v usodo. Poleti 1992 sem se odločil, da ostanem v Čikagu. Lahko bi se vrnil. Neki moj prijatelj se je takrat odločil, da se iz Beograda vrne v oblegano Sarajevo. Toda midva sva imela privilegij odločanja o takšnih rečeh. Mnogi Sarajevčani tega privilegija niso imeli. Vojna – zlasti tista genocidne vrste – teži k temu, da vsakomur odvzame pravico do lastnih odločitev, vključno z odločitvijo o življenju. Tisto, kar vojna vzame, je moč delovanja posameznika, individualna sposobnost odločanja, pri čemer uniči tudi telo in um, v katerem se odločitve sklepajo. Vsi v Sarajevu in Bosni so med vojno in obleganjem čakali dan, ko bodo lahko spet odločali o lastnem življenju. Če bi trdil, da se je usoda – ne pa jaz – odločila, da se bom izognil vojni in živel v Čikagu, bi to pomenilo, da se postavljam v vlogo žrtve, da sem enak tistim, ki so živeli (in umrli) pod okupacijo. Bil sem privilegiran, ker sem lahko izbiral.

V vašem pisanju se ves čas pojavlja motiv krivde. Ta krivda, razen v zgodbi My Prisoner, kjer se sprašujete, ali ste prijatelju Vebi, ki je med vojno ostal v Sarajevu, zadosti pomagali, ni reflektirana ali razdelana, obstaja zgolj kot dejstvo. Poskušala sem se vživeti v občutek krivde nekoga, ki je na drugi strani sveta, medtem ko v njegovem mestu divja vojna, a ne bi si želela domišljati, da razumem, ker nimam te izkušnje. Potem sem poskušala stvar navezati na podobno okoliščino – denimo krivda, ki jo čutijo osebe, ki so edine preživele katastrofo, ali krivda, ki jo čutijo preživeli Judje, ampak kako naj bi razumela njih? Bi lahko prosim razložili, zakaj občutek krivde in kakšen je? O Američanih ste zapisali, da čutijo empatijo, ne da bi razumeli. Ne želim ponoviti te napake.

Vsak občutek krivde, ki je povezan s kolektivno katastrofo, je individualen in unikaten. Moj občutek krivde je bil – v času trajanja vojne – povezan s konkretnimi ljudmi. S prijateljem Vebo, recimo, ki je vse moje življenje živel na drugi strani ceste in čigar življenje je bilo, na neki kozmični ravni, identično mojemu. Veba je v Sarajevu preživel obleganje, medtem ko sem jaz pristal v Čikagu. Mnogi moji prijatelji so bili novinarji in v Sarajevu so ostali zavestno, namerno in s ciljem – jasna mi je bila etična dimenzija njihovega življenja (in preživetja) v vojni. Bil sem del skupine mladih ljudi, novinarjev, umetnikov, ki je imela jasno definirane politične in etične pozicije. Moji prijatelji so v vojni – še posebej v vojni – delovali s teh pozicij. Tisti, ki so na njih streljali, so delovali z nasprotnih pozicij. Medtem ko sem jaz v Čikagu iskal službo. Krivda je pravzaprav etična izolacija, moralna oddaljenost od ljudi, s katerimi se človek identificira.

Spomnim se, da sem bil leta 1992 v baru z družbo iz Greenpeacea, kjer sem takrat delal za minimalno plačo, in preden sem si naročil steklenico guinnessa, sem moral sebi to etično in moralno upravičiti. Vprašal sem se, s kakšno pravico pijem pivo, medtem ko moji prijatelji in družina v Bosni nimajo kaj jesti. Takrat sem doumel, da ne bo nikomur pomagalo, če ne spijem guinnessa, po drugi strani pa mi bo kozarec piva pomagal, da pridem do imitacije normalnega življenja in da ne izgubim razuma, kar bi nekomu drugemu v prihodnosti lahko prav prišlo. Popil sem to pivo, s čimer sem se tako rekoč obvezal k etičnemu angažmaju po vojni. To sem, seveda, počel in počnem s pisanjem.

Vojna v ljudeh vzbuja tisto, kar bi bilo sicer skrito. Nekateri postanejo krvniki, drugi preidejo na stran krvnikov, kot na primer vaš profesor Koljević, ki vam je nekoč predaval o literaturi in je tudi eden od razlogov, kot pišete v Knjigi mojih življenj, zakaj ste se branja svetovnih klasikov lotili znova – da bi jih tokrat odkrili samostojno. V zgodbi My Prisoner, ki je dodana drugi ameriški izdaji Knjige mojih življenj, ste zapisali, da veste, kje bi bili med vojno vi – tam, kot vaš prijatelj Veba.

Pravzaprav sem rekel, da bi vojno – mentalno, emotivno – izkusil enako kot Veba. Nihče drug mi o vojni ni toliko pripovedoval in mi jo razlagal, kot mi jo je Veba. Vojna je izkušnja, ki jo je treba deliti, da bi jo razumeli. To ne pomeni, da jo jaz razumem (ali da jo Veba), to pomeni, da lahko v vojno vstopim le z zgodbami, s svojimi in tujimi.

Želim se vrniti k vprašanju krivde, tokrat v drugačnem kontekstu. Čigava je po vašem odgovornost, ko pride do sadizma, do vseh oblik agresije pod nacionalno uniformo? Naj navedem dva diametralno nasprotna primera. Ko so v javnost prišle fotografije iz Abu Graiba, ki niso bile nič drugega kot v objektiv ujet sadizem, je Bush izjavil – to ni slika celotne Amerike, to je »delo nekaj slabih semen«. Po drugi strani je general Mladić, ko so ga privedli v Haag, izjavil: »Vi ste volili Miloševića, vi ste krivi.«

Sadizem je psihoseksualna kategorija in je preveč enostavna za razlago zločinov, storjenih v imenu in pod pokroviteljstvom neke avtoritete. Pri rekrutiranju elitnih enot SS so nacisti eliminirali sadiste, psihopate in tiste, ki bi v vojnih dogodkih preveč uživali – duh SS in nacizma je zahteval služenje skupnemu, nacionalnemu telesu, ne pa svojemu. Brezpogojna pripadnost naciji je v primerjavi s psihopatskimi motnjami mnogo močnejša gonilna sila za množične zločine, ki zahtevajo logistiko in organizacijo.

Bush je seveda lagal, ko je to izrekel. Obstajajo napisani ukazi in memorandumi, obstajajo dokumenti, ki pričajo o tem, da je bilo mučenje, vključno s seksualnim poniževanjem, sistematska metoda, način za izkazovanje ameriške moči. Zločini v Abu Graibu in Guantanamu kot tudi na »črnih lokacijah«, ki jih je Cia nadzorovala v državah, kjer se mučenje rutinsko izvaja, so vsekakor izhajali iz uradne ameriške politike. Ta »slaba semena« so izvrševala ukaze, kar potrjuje tudi dejstvo, kako hitro so prišli iz zapora. Prav tako moram reči, da sem spoznal nekaj častnih Američanov, ki so odklonili sodelovanje v podobnih aktivnostih. To govori o tem, da se odgovornost začne na vrhu, gre pa vse do dna. Ta »slaba semena« so imela etično in moralno dolžnost odkloniti ukaze, posebej tiste, ki so bili protizakoniti in nemoralni. Bushev režim je bil zločinski, moralno in legalno. Tu so se sicer redki s tem resno ukvarjali, tako moralno kot legalno.

Kako vidite vlogo Amerike v trenutni svetovni politiki? Ko se Amerika vmeša v svetovna dogajanja, navadno odigra vlogo prinašalke miru – zlasti kadar gre v vojno. Mar ni ideološka propaganda vojne za mir podobna propagandi vojne za bratstvo in enakost, ki se je zgodila ob razpadu Jugoslavije?

Prav danes je Hillary Clinton rekla, da mora imeti v reševanju ukrajinsko-ruske situacije Evropa vodilno vlogo. Toda kadar Evropa prevzame vodilno vlogo, se običajno nič ne zgodi, kot smo videli tudi v Bosni. Putinov učitelj in predhodnik je bil Slobodan Milošević – ideja o določanju mej in teritorija na etnični osnovi in dominaciji je osnova za ruski separatizem v Ukrajini, ta pa vodi neposredno k etničnemu čiščenju. Neverjetno je, da Evropa pri Ukrajini dela iste napake, kot jih je delala v Bosni. Vojna v Ukrajini se zdi neizbežna zato, ker Evropa misli, da se s Putinom lahko pogaja in da se z njim nekako mora dogovoriti, ker je Rusija največji nasilnež v regiji. Tako so se dogovarjali tudi z Miloševićem. Evropa Putinu ne predstavlja nobene nevarnosti. Verjetno jih ima Putin za arogantne idiote.

Zaradi ameriškega vpliva je imela invazija na Irak katastrofalne posledice. Amerika je sebe de facto izločila iz novih razdelitev interesnih območij. Irak razpada, Sirija razpada, Libija razpada, Amerika nima več sredstev za nadzorovanje Izraela, Rusija in Putin pa očitno mislita, da je ameriška pozicija tako oslabela, da ni razloga za resno grožnjo z njihove strani.

Vaše vprašanje o Ameriki sicer že vsebuje sodbo in prepričanje, s katerima se moram strinjati ali jima oporekati ali pa najti način, kako splezati ven. Ameriška invazija in okupacija Iraka je bila moralna, politična in človeška katastrofa, kar vključuje tudi absolutno pomanjkanje potrebe po tem, da se nekdo v Ameriki začne resno ukvarjati s tem fiaskom ali k odgovornosti pokliče kogarkoli iz Bushevega vrha. Če pa bi na začetku vojne v Bosni Nato interveniral, kakor se je to zgodilo na koncu ali leta 1999 na Kosovu, bi bilo vse drugače. Evropa se že od nekdaj izmika postavljanju Putinu ob rob. To ne vodi k miru, temveč k večji vojni.

Vrniva se k literaturi, a ostaniva na »vaši« strani oceana. V nekem intervjuju ste izpostavili, da je v Ameriki v povezavi z literaturo žalostno to, da je povsem podrejena zakonom trga. Po drugi strani pogosto rečete, da pišete, ker verjamete, da lahko umetnost kaj izboljša. Kako manevrirate med ameriško težnjo po tržnosti in idejo o plemenitem poslanstvu umetnosti?

Pozitivna (in sprotna) stvar podrejenosti trgu je sicer to, da izniči možnost koncipiranja umetnosti kot izraznega polja nacionalnega bistva, ki ga definira in nadzoruje nacionalna elita – v Ameriki ni elitne akademije, na kateri bi se pisatelji zbirali, da bi pisali memorandume in načrtovali vojne.

Ne mislim, da ima literatura uporabno moralno vrednost, ne mislim, da branje knjig nujno vodi k moralnemu napredku –, pomembna pa mi je etična dimenzija literature. Če je literatura način vključevanja v človeštvo, stvar odnosa s svetom, potem je njena etična dimenzija nezamenljiva. A ne verjamem, da je kdaj kak potencialni vojni zločinec prebral neki roman in doumel, da so množična grobišča moralno nedopustna.

Vaša življenjska zgodba se zdi kot šolski primer zgodb, ki jih imajo Američani radi: nekdo, ki je iz težke situacije, iz države v razsulu, prišel v ZDA, v »deželo sanj«, »deželo svobodnih« – in mu je uspelo. Verjetno potrjujete idejo o Ameriki, kot jo ta želi gojiti o sebi.

Te zgodbe so že vsi naveličani, zanimiva pa je le, če se uspeh meri v milijardah dolarjev. Moj uspeh je le v tem, da redno objavljam knjige, ki niso bestselerji, so pa dobro sprejete – ne bi si mogel želeti več. Ob vsakem uspešnem imigrantu obstaja stotine ali tisoče takih, ki gredo skozi ponižanja, rasizem in deportacije. Zgodbo o ameriškem snu zamenjujejo izkušnje imigrantov, katerih življenje je zaznamovano z vsakodnevnim izkoriščanjem. Kdo ve, kako bi bila videti moja ameriška zgodba, če bi bil musliman ali če ne bi bil belec ali če ne bi bil moški? Sprejemam vse, kar se mi je dobrega zgodilo, toda moje življenje ni zgodba o uspehu, temveč samo zapleteno človeško življenje, ki zagotovo ni tipično.

V pogovoru s pisateljem Columom McCannom ste rekli: »Ne zanima me, kakšne so knjige drugih pisateljev, dobre ali slabe. Nadaljeval bom s pisanjem in nič me ne more ustaviti.« To je zelo samozavestna in vitalistična pozicija v odnosu do pisanja. Na drugi strani so pisatelji – spomnim se denimo izjave Igorja Štiksa –, ki niso prepričani, ali so, ko ne pišejo, še vedno pisci, ali bodo sploh še kdaj pisali. Zakaj vi te dileme nimate? Ker je pisanje vaša prva in najbolj pomembna okupacija?

Da, seveda – pisanje je moj način vključevanja v svet in zgodovino. Tudi sam se ne počutim kot pisatelj, ko ne pišem. Počutim se kot človeško bitje in državljan, četudi moji možgani ves čas sestavljajo neke zgodbe, zbirajo detajle in urejajo morebitno besedilo. Zato sem vedno prepričan, da bom v bližnji prihodnosti znova ustvaril literarno besedilo.

V sklepnem eseju Knjige mojih življenj opisujete eno svojih najtežjih izkušenj – smrt svoje še ne enoletne hčerke. Kako je to pisanje vplivalo na ljudi v vašem življenju, denimo na vašo soprogo? Kakšno vlogo spreminjanja posameznikove izkušnje odigra literatura v tem primeru?

Preden sem začel s pisanjem, sem se z ženo pogovoril, ker je šlo tudi za njeno izkušnjo. Razumela je, zakaj sem hotel pisati o tem, četudi ima drugačno senzibiliteto. V resnici ne vem, kako je to vplivalo nanjo. Najbrž je še vedno prezgodaj. Prepričan sem, da zato njena bolečina ni bila manjša, kot tudi moja ne.

Zakaj ste hoteli pisati o tej temi?

Ker sem pisatelj. Ne pisati o tem se mi je zdelo nesprejemljivo.

Fotografija vesoljca na ameriški izdaji Knjige mojih življenj predstavlja izmišljenega prijatelja vaše starejše hčerke. Kaj vas je njeno izmišljanje svetov med boleznijo preminule hčerke naučilo o fikciji in narativi kot načinu soočanja s svetom?

Mingus – imaginarni brat moje hčerke Elle – je bil dolgo prisoten v naših življenjih. Ni ga več med nami, Ella ga je opustila; še najbolj zato, ker zdaj bere knjige in ima na razpolago obilje narative. Mingus mi je pomagal razumeti, da je pripovedovanje zgodb – naratizacija izkušnje – temeljna človeška oblika razumevanja sveta. Poleg tega je naratizacija ključni element absorbcije jezika – otroci jezik organizirajo narativno, ne gramatično. Zelo zanimivo mi je, da je ta narativna paradigma, ideja, da je naracija glavni način razumevanja sveta, morda biološko determinirana.

Če upoštevava dejstvo, da vsak bralec h knjigi pristopi s svojim kulturnim zaledjem – česa ameriški bralci iz vaših knjig ne morejo razbrati, evropski ali nekdanji jugoslovanski pa lahko, in nasprotno?

Kulturno zaledje ni stabilna kategorija, ki se ne spreminja, ne gre za prtljago vedno iste teže ali velikosti. To zaledje je fluidno in se konstantno spreminja. Od trenutka, ko so bile moje knjige objavljene, se je ameriško kulturno zaledje spremenilo, pa naj bo ta sprememba še tako mikroskopska. Poleg tega je kulturno zaledje vsakega Američana slojevito in kompleksno – ameriško bralstvo nima zgolj enega obraza.

Pa tudi moje knjige niso prve svoje vrste. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja je, denimo, slovensko-ameriški pisec Louis (Alojz) Adamič pisal o ameriški imigrantski izkušnji. Prav tako William Saroyan. Dandanes pa skorajda ne moreš odpreti New York Timesa, ne da bi trčil ob avtorja, čigar materni jezik ni angleščina.

Iskreno rečeno, ne vem, česa naj ameriški ali nekdanji jugoslovanski bralci ne bi videli v mojih knjigah, kaj naj bi zamujali. Vsako besedilo je pogovor med piscem in bralcem, izmenjava znanja. Idealen bralec mojih knjig je seveda nekdo, ki je v identični mentalni, etični, intelektualni, identitetni situaciji – kar pomeni, da je idealen bralec pravzaprav bralska verzija mene. Pisatelj pa ne more biti svoj bralec.

Pogosto pravite, da Sarajevčani ne razlikujejo med fiction in non-fiction literaturo, ker jim je bolj kot resnica pomembna dobra zgodba. Za Američane naj bi veljalo ravno nasprotno – pomembna jim je predvsem resnica. Pravite, da vas pisanje avtobiografij odbija. Zakaj Knjiga mojih življenj ni avtobiografija v klasičnem non-fiction smislu?

Avtobiografija je žanr za upokojene politike, nekaj, kar jim omogoča poliranje svojega zgodovinskega imidža. V Ameriki je moja knjiga opredeljena kot memoar, kar implicira izpovedni vidik. Ob tem ima izpovedni memoarski model – ki je tu dominanten – značilno puritansko dimenzijo: memoarist je bil grešnik/ica, izgubljen/a v svetu, šel/šla je skozi serijo preizkušanj in muk, potem pa, ko je dosegel/a dno, je prišel/a do spoznanja, katerega posledica je ta memoar, ki potem omogoča memoaristu soočanje s sodbo moralne javnosti, s čimer si prisluži tudi odpustek. Ta model zavračam.

Če bi moral definirati Knjigo mojih življenj, potem je to zbirka resničnih zgodb in osebnoizpovednih esejev, četudi se ti formi pravzaprav zlivata v eno.

Kakšno je bilo Sarajevo v 80., 90. letih, torej v času vašega odraščanja? Opisujete ga kot mesto, v katerem je bilo lepo odraščati, v knjigi pa imate tudi zgodbo o ne tako majhnih posledicah vaše »nedolžne naci zabave«. Sarajevo je bilo multikulturno mesto, toda kako je bilo z njegovo odprtostjo? Ljubljana, Beograd in Zagreb so v tistem času že imeli gejevsko, alternativno sceno, Sarajevo pa ne. Je mogoče, da je Sarajevo, ker je bilo multikulturno, doživelo večjo komunistično represijo?

Ko je umrl Tito, sem imel šestnajst let; ravno v obdobju, ko sem bil kot adolescent tako ali tako nagnjen k uporništvu in je v Jugoslaviji začela cveteti alternativna scena. Tako da je tisto – tragično kratko – obdobje med padcem komunizma in zmago nacionalizma sovpadlo z delom mojega življenja, ko sem bil biološko nagnjen k subverziji in revolucionarni vzhičenosti. Takrat se je zdelo, da obstaja tretja, četrta ali peta pot, moja generacija je formulirala vizije in izražala zahteve in principe, ki so bili nasprotni tako komunističnim kot nacionalističnim. Na žalost nam met ni uspel – vojna je vse to odnesla.

Ne morem izmeriti ali primerjati količine komunistične represije, toda po letu 1980 je bilo ravno dovolj represije, da smo se ji lahko upirali; sprva nezavedno, potem pa tudi zavestno. Toda ne smemo pozabiti, da je takrat še vedno obstajal jugoslovanski kontekst – kar se je dogajalo v Sloveniji ali Beogradu, smo mi v Bosni doživljali kot naše. Predpostavljali smo, da bo vse, kar se dogaja izven Bosne, prej ali slej prišlo v Bosno, tako kot je, denimo, prišel novi val. Mi smo navijali za Mladino, ker smo poslušali Pankrte. Ko so bile v Beogradu marca 1991 demonstracije proti Miloševiću, ki jih je potem JLA brutalno ustavila (dva mrtva), je časopis Naši dani, kjer sem takrat delal, posvetil prvo polovico časopisa tem dogodkom – s polno podporo demonstrantom. Bosna je bila živčni sistem nekdanje Jugoslavije, morda tudi srce – vse smo doživljali intenzivno. Nikoli nisem mislil, da je Sarajevo periferija, Bosna pa provinca – vse, kar je bilo mogoče v Zagrebu, Ljubljani ali Beogradu, je bilo mogoče tudi v Sarajevu. Mislili smo tudi, da bodo spremembe v Bosni vplivale na preostanek Jugoslavije.

Na žalost nam ni uspel met do boljše prihodnosti. Obenem tudi ni res, da je bila vojna v Bosni neizbežna, da je bilo tisto, kar se je zgodilo, edini mogoči izhod. Moja generacija je izgubila to borbo; deloma zato, ker so mnogi pripadniki naše generacije v drugih republikah obupali nad solidarnostjo, ko je Jugoslavija začela razpadati – elitne urbane moči Ljubljane, Zagreba in še posebej Beograda so Sarajevo izdale takoj, ko se je ponudila priložnost.

Pogosto obiskujete Sarajevo, zato vas moram vprašati – kakšno je Sarajevo danes? Kaj sta mu vojna in čas vzela in kaj dodala?

Sarajevo je več izgubilo v tranziciji kot v vojni. Nisem bil tam, ko je bilo oblegano – ves ta čas sem živel v Čikagu in še vedno sem tukaj –, toda zdi se mi, da je bilo Sarajevo tedaj herojsko mesto, v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi metropolami bistveno bolj moralno, kulturno in človeško. Vojna iz ljudi potegne najboljše in najslabše. V Sarajevu je bilo veliko najslabšega, toda najboljše je bilo daleč najboljše: ljudje so herojsko ustvarjali, bili soočeni z neverjetnimi moralnimi izbirami, bili prisotni v sebi in v svetu, ravno zato, ker bi vsak njihov dan lahko bil zadnji.

Spomnim se, da so mnogi moji prijatelji pričakovali, da bo ta moralna in intelektualna energija preobrazila mesto, pa tudi državo – ko bo obleganje končano. Toda vojna je vojna, ruši, izčrpava in uničuje infrastrukturo; daytonski sporazum je bil pravzaprav ustavno nadaljevanje vojne, s čimer hočem reči, da je bila Bosna zacementirana v strukturi, ki ji ne dovoli živeti v miru.

Progresivni, pozitivni ljudje v Sarajevu danes delujejo znotraj avtonomnih con in porabijo ogromno energije za to, da jih ubranijo. Danes tam vsakdo živi pod svojo malo okupacijo, razen tistih na oblasti, ki jim nova razporeditev omogoča nenehno, infrastrukturno krajo.

Pravijo, da za vsakim pisateljem stoji otroška travma. Vi svoje otroštvo in odraščanje v Sarajevu opisujete precej idilično, obenem pa za svoje pisanje pred vojno pravite, da je bilo zares slabo. Je bila vojna tista travmatična izkušnja, ki je iz vas naredila boljšega pisatelja?

Tisti, ki to pravijo, ne vedo, o čem govorijo. Skoraj ni otroštva brez travmatične izkušnje, toda večina otrok to izkušnjo absorbira in preoblikuje in to postane njihovo življenje. Enako resnična je trditev, da ga ni matematika ali nogometaša, ki v otroštvu ne bi imel travmatične izkušnje. Travmatično otroštvo ni še nikogar oplemenitilo, bolj verjetno je, da je imelo za posledico neko obliko patologije, ne pa pisateljsko kariero. Enako velja za izkušnjo povsem brez travme – takšna izkušnja, ob tem, da si jo je nemogoče zamisliti, ne more biti nič drugega kot stvar patologije.

Po drugi strani literatura ni le stvar čustev, sodi tudi v domeno misli, vse to pa se uresničuje v jeziku. Moje literarno ustvarjanje je bilo slabo zato, ker je bilo brez misli in ker je bilo v glavnem posledica obsedenosti z jezikom. Moja novinarska besedila so bila mnogo boljša, ker so avtomatsko zahtevala spoštovanje do bralcev.

M. Houellebecq (nedavno je bil v Ljubljani) je v svojem literarnem manifestu Ostati živ zapisal, da je dolžnost pisatelja ravno to – ostati živ: prevzeti nase bolečino sveta, jo zdržati (torej preživeti) in iz tega napraviti umetnost. Kaj si mislite o takšni drži?

Na živce mi gre zgodba o pisateljih mučenikih ali prerokih, ki na svojih hrbtih nosijo bolečino in blato tega sveta. Ta psevdoreligiozni koncept najbolje deluje v nacionalističnem kulturnem kontekstu, kjer obstaja nacionalna elita, ki je nekako priključena na dušo in podzavest nacije, potem pa morajo ti pisatelji pisati o težkih in tegobnih stvareh, nacija pa brez njih ne more.

Houellebecq je poosebitev sebičnosti, seveda mu je najbolj pomembno preživeti. Noben pisatelj nima posebne vloge (razen v nacionalističnem konceptu literature) – svet bi bil povsem enak tudi, če bi Houellebecq ali jaz v tem trenutku izginila. Ne vem, zakaj bi bilo moje življenje pomembnejše od življenja nekega bralca. Verjamem, da so bralci enako zainteresirani za preživetje kot Houellebecq.

Literatura ima vendarle vlogo: če je zgodovina totaliteta človeške izkušnje, je literatura njen povzetek, domena, v kateri je mogoče ustvarjati – utopijsko, imaginarno – posamično suverenost. Literatura je polje zgodovinskega izkustva v jeziku in je neizbežno demokratična. Glede na to, da ima vsakdo pristop k jeziku, vsakdo pristop k literaturi, so hierarhije v tem polju nestabilne – ravno takšne, kot morajo biti.

Nedavno ste v kolumni za Radio Sarajevo zapisali, da je svet razdeljen na dve vrsti ljudi. Na tiste, ki so občutljivi za katastrofe tega sveta, in tiste, ki nimajo nobene zavesti o njih. Kaj se dogaja s tistimi, ki so v pričakovanju katastrofe? Kako se (pre)živi s takšno senzibiliteto?

Tisti, ki pričakujejo katastrofo, jo prej ali slej dočakajo. To ne pomeni, da so nanjo pripravljeni. Konstantno pričakovanje katastrofe je simptom posttravmatskega stresnega sindroma, katerega posledica je fatalistična paraliza oziroma občutek, da nove katastrofe ni mogoče preprečiti. Zelo težko je živeti s takšnim občutkom – prihodnost je omejena in razdeljena na etape od ene do druge (v najboljšem primeru preživete) katastrofe.

Seveda obstaja razlika med kolektivnim in osebnim pričakovanjem katastrofe – če je družba travmatizirana, je bistveno težje premagati strah pred katastrofo. Kljub vsemu temu lahko ta katastrofična senzibiliteta rezultira v posebni vrsti občutljivosti – vsak detajl lahko najavlja prihod propada. Ob tem so komične kvalitete lastnega življenja in preživetja višje ovrednotene, medtem ko so tisti, ki mislijo, da imajo vse to (zgodovino, lastno usodo itd.), videti naivni. Tisti pa, ki prodajajo drznost upanja (the audacity of hope), so prevaranti.

Problem s katastrofično senzibiliteto je, kot sem rekel, v tem, da lahko privede do paralize. Mi smo zdaj sredi katastrofe – podnebne spremembe so mnogim nepojmljive, toda procesa ni mogoče ustaviti. Vprašanje je le, kdo in kako bo preživel.

To me spomni na film Melanholija Larsa von Trierja. Jo poznate? Dve sestri – ena povsem dobro funkcionira v vsakodnevnih rutinah in običajih, je dobro družbeno prilagojena, druga je njeno nasprotje, je depresivna in se ne znajde. Toda ko pride do konca sveta, druga, depresivna, edina ve, kako ravnati in kako sprejeti celotno situacijo katastrofe: ker jo pozna.

Larsa von Trierja bolj malo gledam, ker ne prenašam njegove moralistične estetike malomeščanske depresije. On in Houellebecq sta ista sorta.

V Čikagu menda pogosto organizirate druženja in branja z drugimi čikaškimi pisatelji. Kako so videti ta druženja? Nekje ste dejali, da Čikago, denimo v nasprotju z NYC, ni »gossip city«. Kaj to pomeni?

Gre za druženja v pivnici v naši soseski, v katero zahajam že skoraj dvajset let. Mi temu rečemo salon, je pa druženje zelo neformalno, nobenih zahtev ali obvez – gre le za druženje. V družbi pa niso le pisatelji, temveč tudi drugi umetniki, znanstveniki, glasbeniki, plesalci, ekonomisti – vsi smo povezani z načelno radovednostjo in ljubeznijo do knjig. Nikoli ne pričakujem, da se bo v tem salonu zgodilo kaj spektakularnega, da bo komu padla na pamet kakšna briljantna ideja – če nič drugega, je ta možnost zmanjšana zaradi piva –, pa tudi v nobeni takojšnji intelektualni solidarnosti ne rezultira to druženje. Kar se mene tiče, je to priložnost za pogovor z zanimivimi ljudmi, brez nekega cilja ali osebnega interesa.

Problem z New Yorkom je, da je to mesto za založniško industrijo to, kar je Hollywood za filmsko. Situacija je še hujša zaradi široko razpasenega prepričanja, da se v NY ves čas dogajajo strašno pomembne reči, potem pa so vsi, ki živijo in delajo v NY, strašno pomembni. To rezultira v posebni vrsti elitističnega provincializma, zaradi česar mi je v New Yorku v glavnem nevzdržno dolgočasno, ker se je zelo težko pogovarjati z ljudimi/pisatelji brez posebnega cilja ali osebnega interesa. V New Yorku je pogovor najpogosteje transakcija med umi, sključenimi pod pritiskom želje po uspehu. Meni je to težko zdržati, pa tudi niti malo stimulativno ni.

hemon

Sobotna priloga, 10. 01. 2015

foto: Mark Bialek

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s