Home

Markov Mandićev je več. Najprej zato, ker gre za relativno pogosto ime in priimek, toda to ni niti približno toliko zanimivo, kot so zanimivi vsi tisti Marki Mandići znotraj igralca Marka Mandića. Prvi, ki pride na plano, ko se z njim srečate, je vsekakor prijazen, gostoljuben in topel Marko Mandić. Gre za enega tistih ljudi, ki poskrbijo, da se ljudje okoli njega počutijo prijetno. Potem je tu igrivi Marko Mandić, ki za potrebe fotografije mimogrede skoči na polico v salonu Male drame, od koder binglja z nogami kot kak deček z gugalnice (kar nam govori tudi, da gre za človeka, ki je za dober cilj – kot se je izkazalo tudi skozi pogovor – pripravljen iti »do konca«). Tu je še hiperaktivni Marko, ki sredi pogovora opazi odprt radiator in ga hiti zapirat, »ker je treba šparat«. Pa Marko Mandić na odru in tisti, ki sedi pred vami za potrebe intervjuja. Bržkone sta ravno ta, če ju primerjamo med sabo, najzanimivejša. Na odru razpet v 37 vlog, kolikor jih vsebuje predstava MandićStroj, pred vami »sestavljen« v nadvse zgledno celoto (avto)refelektiranega bitja. Zato je vprašanje, ki nas je glodalo med intervjujem, predvsem naslednje: Kje se konča eden in kje se začne drugi?

Predstava MandićStroj se skozi delčke vaših nekdanjih vlog pravzaprav sprehodi skozi vašo celotno kariero. To je bržkone tudi priložnost za nekakšno osebno inventuro. Kaj vse se vam je v igralskem smislu dogajalo od časov študija do danes? Kaj so te različne vloge, zgoščene v eni predstavi, potegnile iz vas?

Dogajalo se je marsikaj, spotikal sem se ob marsikaj. V tem času so bile vloge, ki so mi ljubše kot druge, so vloge, ki so mi zelo všeč, in so vloge, ki bi jih mogoče v kakšnem obdobju celo zatajil. Ideja režiserja Bojana Jablanovca, da narediva neke vrste revizijo mojega dela, se mi je zdela odlična priložnost, da grem čez vse svoje šablone, predale, mehanizme, manire, orodja itd. V bistvu sva začela tako, da sem moral iz čisto vseh predstav, od začetka do konca, izbrati odlomke, prizore, dele besedil, za katere se mi je zdelo, da bi najboljše reprezentirali posamezno vlogo. Merilo je bilo, da gre za ekstremne stvari, da so vsebinsko zanimive, da govorijo o delu, o ustvarjalcu, o odnosih …

Toda kakšen je bil občutek soočanja z vsemi temi vlogami? Vendarle ste imeli naenkrat pred sabo zgoščen sirup vsega preteklega dela.

Že med vajami sem se soočil z vsemi stvarmi, ki jih ena revizija omogoča. Opazoval sem denimo modifikacije nekega giba, ki se je razvil, ki je bil v eni predstavi še zelo zadržan in si roke niso upale iti do konca (v tem trenutku na široko razpre roke, op. avt.). To je po eni strani povezano z likom, ki sem ga igral, seveda pa je povezano tudi z mojo svobodo in mojim pogumom, ki ga skozi leta pridobivaš. Prideš do neke točke, ko se sovražiš takšnega, kot si, ali ne preneseš več svojih pojavnih oblik in jih včasih hočeš zavestno spremeniti. Pri kakšnih vlogah je bila to celo priložnost, da sem naredil delni popravni izpit.

Pri spuščanju v stare vloge, za katere sem mislil, da sem jih že povsem pozabil, je bilo zanimivo to, da ostanejo v tebi kot neka usedlina. Presenetilo me je, kakšne svetove sem nekoč poznal in v kakšne svetove sem se spuščal, kakšen miselni milje mi je bil poznan, pa sem potem pozabil nanj. Določenih stvari sploh ne veš več, čeprav so ti bile takrat znane. Spomnil sem se mnogih materialov, filmov, o katerih smo debatirali, knjig, ki sem jih v tistem obdobju bral … Ampak to nekje v tebi ostaja kot zapis in to uporabljaš takrat, ko je treba. Najbrž ves čas potiskamo določene stvari na stran, da bi naredili prostor za nove. Po drugi strani se mi zdi, da z vsakim režiserjem, s katerim ponovno sodeluješ, samo nadaljuješ odnos, ki je že prej obstajal, bivšo komunikacijo. Isto je s soigralci, denimo z Urošem Fürstom sva že ogromno igrala skupaj in na neki ravni še vedno vstopava v najin primarni odnos iz časov akademije, ne pravim, da še vedno igrava Joeja in Murphyja iz predstave Indijc hoče u Bronx, so pa najina odrska soočanja logično nadaljevanje tiste prve interakcije Uroša in Marka. Enako je z Veroniko Drolc, pa z Natašo Barbaro Gračner od Uršule naprej. Ne vem, če vedno igrava Uršulo in Lukasa, ampak permutirava to podlago. Z Mileno Zupančič sva si bila mama in sin ter žena in mož, a ima ne glede na to najin stik na odru podobno bazo, korenini v nekem osnovnem vznemirjenju med dvema igralcema.

S katero izmed vseh vlog, ki jih lahko vidimo v predstavi MandićStroj, ste najbolj preizkušali svoje meje, katera vas je najbolj »premaknila« v osebnostnem smislu?

To je vedno tista vloga, ki je nova. Zdaj lahko rečem, da je to Leone v Gospodi Glembajevih Miroslava Krleže v režiji Ivice Buljana. Tega koščka v MandićStroju seveda ni, ampak zdi se mi, da mi je bila ta doslej največji izziv, največja osebnostna preizkušnja oziroma neki spust vase, in mi je zato trenutno zelo zelo zelo ljuba. Kar ne pomeni, da ni bile tudi že prej takih vlog, ampak vedno si postaviš nek nov izziv; včasih je viden, tudi zunanji, včasih pa je intimen, notranji, ki ga drugi ne opazijo, sam pa veš zanj.

Kako daleč ste pripravljeni iti za neko vlogo? Tako na ravni telesa v smislu »rekvizita«, če lahko temu tako rečeva, kot v smislu premikanja nekih notranjih omejitev?

Mislim, da je telo res rekvizit, drži. Telo je rekvizit, s katerim jaz upravljam, je orodje in je recimo inštrument, saj to je vse zelo blizu. Kar se tiče vprašanja: za vlogo sem pripravljen iti daleč. Mislim, da je baza vsega, vsake misli, v telesu. Kar ne pomeni, da mora biti telo vedno v gibanju, lahko je notranji krč, ki potem proizvede neko idejo, besedo oziroma komunikacijo z drugimi. Svojega telesa pri ustvarjanju vlog ne želim omejevati, tako kot pri samem delu ne želim omejevati svoje domišljije in svojega miselnega obzorja. Zdi se mi, da te vsaka stvar, vsako novo sodelovanje lahko pelje nekam, kjer še nisi bil, ali pa v vode, v katere prej nisi verjel.

Se kdaj ustrašite?

Se. Ampak zdi se mi, da ti ta strah pomaga. Strah je zato, da ga premagaš, da zrušiš to prepreko. Da ga eliminiraš. Pozabiš. Istočasno pa se mi zdi, da ga je treba priznavati. Vedeti moraš, da je tam, ampak če ga gojiš, s tem gojiš tudi neke varovalne sisteme in neke vrste opravičila zase.

Česa konkretno pa se ustrašite? Tega, da ne veste, kam vas lahko neka nova izkušnja pripelje? Kaj je vsebina tega strahu?

Igralci stalno plujemo po najrazličnejših vodah. Teksti so kompleksni, kar pomeni, da te že sam tekst preizprašuje. Pri sebi si intimno večkrat pripravljen narediti korak k priznavanju strahu, veš, kakšen je postopek, da boš šel čez, veš, kako se spustiti tja, kamor mogoče niti ne bi hotel iti. Ampak vedno je problem, ali si boš upal to narediti tudi pred drugimi, pred soustvarjalci, pred soigralcem, pred prvimi gledalci, kot so to režiserji in vsi drugi sodelavci. Potem je šele naslednja faza pred publiko. Pogum za vse te korake mora obstajati že v samem procesu dela. To ne more biti le mentalna odločitev, v smislu, kaj bom naredil, kaj hočem narediti, ker se mi zdi, da šele takrat, ko nekaj preizkusiš, ko daš neki impulz, doživiš, kako je na ta impulz odreagiral ta, ki je zraven tebe. Lahko narediš mentalni konstrukt, kako bo prizor potekal, kako bo vse šlo naprej, a v končni fazi se moraš vedno soočiti s tem, kar je na drugi strani. Pa potem predati žogo in jo spet dobiti nazaj. Tovrstne vaje me najbolj veselijo in izpolnjujejo. Izmenjava plemeniti. Se pa zgodi, da si včasih zoprn in ničesar ne daš, zaradi česar nihče ne more reagirati.

Zdi se, da je ob tem treba ves čas hoditi iz svojega »območja ugodja«. Menda so možgani tako narejeni, da nočemo ven iz tega območja in večina ljudi tega tudi ne počne. Je za kaj takega potrebna toliko večja notranja stabilnost? Kako usklajujete Mandića na odru in Mandića zasebno?

So obdobja skozi proces, ko se to zelo kaže tudi pri tebi osebno, ker greš čez podobne procese, kot oseba, ki jo igraš. A vendar mislim, da si je treba upati tudi v privatnem življenju, se torej spustiti v neudobne cone, kjer se ne počutiš domače. Če si priznamo, da smo šibki, da nismo v redu, s tem nič ne izgubimo, kvečjemu se bolj stabiliziramo. Lahko se odprejo kakšni plazovi, ki so neustavljivi, toda, po drugi strani, če to ves čas držiš v sebi, potem nisi nič naredil, si samo neka razvalina, ki se oklepa in daje videz stabilnosti, v bistvu pa si neka razrvana oseba. Včasih si po kakšnih napornih predstavah, ko se daš polno in se celo izčrpaš, na koncu kot cunja, ampak zdi se mi, da te je to na novo zgradilo oziroma ti dalo več energije, kot če bi se ves čas obnašal zadržano. Vsaj jaz imam tak občutek. Po kakšni predstavi se denimo fenomenalno počutim, boljše kot pred njo, čeprav sem utrujen, čeprav je bilo naporno.

Ko sem za potrebe intervjuja govorila z ljudmi, ki vas poznajo, so v glavnem rekli, da greste na odru res do konca, zasebno pa ste precej bolj … hmm, lahko rečem – sestavljeni?

Jaz tudi mislim, da sem (smeh). Mogoče se ventiliziram na odru. Mislim, da moraš biti dokaj prizemljena oseba, če hočeš potem vstopati v vse te mračne tolmune.

Ker te odpelje, če si labilen?

Najbrž. Ali pa tudi ne. Tudi če si nadeneš vlogo, si nekako še vedno ti sam. Pri igralcih obstaja ta blazna želja po totalnih transformacijah, radi bi bili tako drugačni, da nas v naslednji vlogi ne bi prepoznali, toda vprašanje je, če je konstanten beg od samega sebe dober, obenem pa ne vem, če je potreben.

Zdi se, da imate izjemno močan učinek na publiko. Naj navedem primer, in sicer prizor iz predstave MandićStroj, kjer na oder povabite starejšo gospo in ta vas, ko ji pričnete govoriti »mama«, prične božati po laseh. Človek bi mislil, da je takšno vživljanje naključne osebe iz publike zgolj simpatično naključje, toda potem sem na YouTubu na posnetku istega prizora opazila, da se je neka druga gospa še bolj vživela: poljubila vas je. Kako pride do tega?

Sicer ne vem, kateri posnetek je na YouTubu – če je tisti premierni iz Stare elektrarne, kjer je bila premiera 25. junija 2011, se je v to vlogo vživela moja resnična mama. Če je gospa na posnetku v modri obleki, je to ona.

Mislim, da je.

Na tisti predstavi sem se spraševal, če naj grem ta monolog iz Strahov govorit njej ali izberem kar neko drugo žensko, ki bo za to priložnost moja mama. A sem si rekel, da je danes edinstvena priložnost, da svoji pravi mami podelim to vlogo, in zdi se mi, da je to imelo neko dodano vrednost. Zanimivo je, da se skoraj vse ženske, ki jih povabim na oder in jim govorim »mama, mama, vedel sem, da te bom našel«, nekako instinktivno odzovejo podobno – da me pobožajo. Nekajkrat se je sicer zgodilo, da me niso. Ne gre za to, da bi bile v krču, ampak mogoče jih je to presenetilo, splošno gledano pa je v tem prizoru res vedno neka gesta božanja, kar me preseneča, ampak očitno gre za nekaj prvinskega in naravnega, kar je vgrajeno v nas in je v odnosu mama–otrok zakoreninjeno.

Celotna predstava MandićStroj je narejena izjemno interaktivno. V čem je za vas draž interakcije s publiko? Je ob preizkušanju, koliko si bodo ljudje sami dopustili, tudi nekaj naslade?

Seveda mi je zanimivo preizkušati njihove meje. S tem, da je predstava strukturirana tako, da bi, tudi če se ne bi odzvali, če ne bi reagirali, tekla naprej.

Ampak to se ne zgodi?

Ne, ljudje gredo s tokom predstave, zelo uspešno sodelujejo, v osnovi pa gre za to, da jaz naslavljam konkretno osebo v publiki, moji partnerji iz predstav, iz katerih so vzeti koščki, zdaj postajajo ljudje v dvorani. Izziv mi predstavlja dejstvo, da govoriš resničnim očem, ljudem, ki niso igralci in ki tudi ne vedo vnaprej, kaj se bo zgodilo. Kot igralec si tako prisiljen vsebino plasirati čim bolj plastično, polno in prepričljivo.

Pravzaprav se že pred predstavo sprehajate med publiko in se z njo pomenkujete. Je to priprava na predstavo, jih malo preizkušate? Za kaj gre?

Pred predstavo se z nekom dogovorim, da bo prebral besedilo iz predstave Oblika stvari, dogovorim se z žensko, ki bo prevzela vlogo Sofje Jegorovne, da me na koncu odlomka iz Platonova ustreli. Priče temu dogovarjanju so vsi. Včasih se zgodi, da koga poznam, z njimi se pred predstavo pred vstopom v dvorano pogovarjam, včasih ogovorim kakšne neznance ali pa oni ogovorijo mene in moram reči, da me to sprošča, pa tudi publika je potem pripravljena na to, da bomo sodelovali.

Meni ste pred predstavo pomagali najti sedež, torej hvala.

(Nasmešek) Všeč mi je, da sem do zadnjega s publiko, torej do začetka predstave. Potem pa tako ali tako. Nekatere to preseneča, rečejo, »čakaj, kaj ne nastopaš ti danes?«, ampak vse to je pri predstavi MandićStroj skoraj nujno.

Intervju je nastal za Življenje na dotik, EPK.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s