Home

Ste se kdaj vprašali, kakšna je funkcija organizacij, kot so Društvo slovenskih pisateljev, Koordinacijski odbor  kulture Slovenije ali slovenski PEN?  Preprosto: v nasprotju z Društvom slovenskih vaterpolskih sodnikov, denimo, je njihova naloga tudi poseganje v družbeno-politični prostor. Toda: kako dobro omenjene organizacije razumejo vlogo družbeno odgovornih intelektualcev?

Najprej je treba pogledati tisto, kar se je dogajalo dolgo pred vseslovenskimi vstajami oziroma tisto, kar se ni dogajalo: molčali so. Molčali ob izbrisanih. Molčali ob sužnjelastniškem odnosu, ki so ga bili deležni delavci. Molčali ob padcu družinskega zakonika. Predvsem pa je njihov molk – do nedavnega vzpona iz pepela – trajal zelo dolgo: molčali so celih dvajset let,  ko je politična elita iz države v obetu načrtno ustvarjala državo opustošenja. Slovenski PEN se je šele nedavno spomnil, da imajo v svojih vrstah člana, ki se ne sklada z njihovim »bojem za svobodo govora«. Neverjetno: Janša je z nadzorom medijev svobodo govora zatiral že leta – kje je bil PEN do sedaj? Kje je bil DSP, da je šele konec lanskega leta organiziral javno tribuno, na kateri nas je Veno Taufer večkrat ponosno opomnil, da ima njihovo društvo »dolgo tradicijo tovrstnih tribun, saj so jih organizirali tudi konec osemdesetih let«?

Naj nam bo nerodno za njih, ker smo na tej javni tribuni celi dve uri poslušali monologe o »zgodovinskem položaju Slovencev« ne da bi vsaj eden izmed stare garde intelektualcev pomislil, da je dandanes uporabljati termin nacije in ne državljanstva skrajno nedopustno, žaljivo in izključujoče do vseh tistih državljanov, ki se ne deklarirajo kot Slovenci? Ali pa: da nihče izmed njih ni pomislil vsaj tega, da se vrednote, za katere si prizadeva vstaja, v resnici ne vpisujejo v območje nacionalnega, temveč globalnega?

Naj nam bo nerodno za njih, ker so po dvajset in več letih molka na javno tribuno vkorakali s samozavestjo odrešenikov, obenem pa s to isto samozavestjo, ki niti za hip ne podvomi vase, intelektualno monopolizirali tam nabrane civilne iniciative? Na čelo tribune so namreč postavili staro intelektualno elito, ki jo bremeni najmanj to, da je tu in tam kdo izmed njih, kadar se mu je zdelo prikladno, pokimal kakemu vodji stranke. Naj nam bo nerodno, ker ne razumejo, da zaradi teh dejstev nimajo nikakršnega razloga za samozavest?

Toda: če so ves ta čas molčali, zakaj so se oglasili ravno ob vstajah? V vstajniških gibanjih so bržkone prepoznali nekaj, kar jih je spomnilo na njihove boje izpred dvajset in več let in so – z možgani še vedno dvajset in več let v preteklosti – stopili v ospredje novih bojev, in sicer s še enim diskurzom o partizanih in domobrancih, o Trubarju in Prešernu, o kulturi in Slovencih. Toda tokrat se dogaja nekaj drugega. Tokrat se ne borimo za samostojno državo in ne za svobodo govora, za kateri smo jim – da se razumemo – hvaležni, toda moramo biti natančni: tokrat se dogaja boj za predrugačenje diskurza. Za vpeljavo novih pojmov, ki bodo pometli ne le z govorico nasilja političnih in gospodarskih elit, temveč tudi z intelektualno preživelostjo starih intelektualnih elit. Če se v javni diskurz ne bi vključili, in sicer na točno določen način – na način prevzema diskurza, bi jim grozilo, da jih mlajše generacije, željne novih zgodb, zbrišejo. V trenutku, ko njihove zgodbe več ne bi bile relevantne, kar v resnici, žalibog, več niso, pa je konec tudi njihovih bonitet. Bodimo iskreni: z nekaj izjemami, ki jih je moč prešteti na prste mizarjeve roke, so bila vsa pretekla naprezanja omenjenih organizacij usmerjena v boj za točno določeno državo, to je državo zase: za lastne ugodnosti, pozicije, štipendije in priznanja. S koncem njihovega diskurza bi bilo konec tudi »njihove države«. Prišli bi mladi in stvari naredili po svoje. Saj niste mislili, da je mlajša intelektualna generacija eksistenčno ogrožena le zaradi političnih in gospodarskih elit, kajne?

Ko beremo, da je vlada v nastajanju predlagala, da bi ponovno vzpostavljeno ministrstvo za kulturo podelili v oskrbo civilni družbi in je DSP v isti sapi (ali skoraj – brez zajetja sape) pograbil navržene drobtinice in pritekel s svojim kandidatom za ministra, to je s pisateljem Vladom Žabotom, nam ne more biti zgolj nerodno spričo njihove nepremišljene zaletavosti. Ker ta zaletavost ni nepremišljena, še manj pa je naivna. DSP in KOKS sta s svojo potezo še enkrat povsem transparentno pokazala, da delujeta zgolj v imenu osebnega interesa. Na nobeni točki se niso ustavili, da bi vlado v nastajanju problematizirali v duhu vstajniških gibanj, ki že ves čas jasno sporočajo, da so »gotovi vsi«. Niti trenutka si DSP in KOKS nista vzela, da bi pravično premislila formulacijo »ministrstvo za kulturo v oskrbi civilne družbe«, ker bržkone predpostavljata, da lahko z zaslugami za javno tribuno (»ki tradicionalno sega še v konec osemdesetih«) govorita v imenu civilne družbe. Kot je pokazala nedavna izjava Vlada Žabota, predložena UO DSP-ja, govorita celo v njeno dobro. Takole se je med drugim zapisalo Žabotu: »Če na njihov izziv ne bi reagirali, bi vladi dali priložnost za manipulacijo s civilno družbo.« S čimer je pravzaprav obrazložil, da je civilna družba preveč neumna, da bi vedela, kaj je dobro zanjo, zato sta jo omenjena dva obvarovala pred samo sabo. DSP in KOKS sicer prav te dni organizirata srečanje s civilnimi iniciativami, toda srečanje po samovoljno sprejeti odločitvi, srečanje, na katerem bodo iniciativam predložili že izdelan program pogajanja z vlado, govori o tem, da je tu na delu zgolj prazna korektnost.

Hujšega pokroviteljstva si ne bi mogli zamisliti. Predvsem zato, ker se pod tem pokroviteljstvom skriva licemerno nadaljevanje prevzema vzvodov moči iz rok vstajnikov, da bi bili še enkrat blizu korita, ko bo treba poskrbeti zase. Zato nam za DSP, KOKS in PEN ne more biti zgolj nerodno. Nerodno ti je lahko za nekoga, ki dela neumnosti, a so njegove neumnosti nepremišljene in nimajo družbenih posledic. Ne more nam biti zgolj nerodno za njih, ker ne gre samo za njih.

Civilna družba in z njo mlajša generacija bosta, v kolikor ne iznajdeta sistema za uveljavitev svojega diskurza, spet potisnjena na obrobje in cirkus – natovorjen s čudnimi, a dobro znanimi stvori iz preteklosti – se bo vrnil v mesto.

Objavljeno na portalu Državljanska odgovornost, 01. 03. 2013

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s