Home

Če živite v enem izmed tistih ljubljanskih blokov, ki so bili zgrajeni v času socializma, v enem izmed malih sivih blokov, ki štejejo veliko let in čisto malo nadstropij, so vaše sosede – prej kot kake mlade družine – praviloma starke. Taki bloki so polni stark. Mlade slovenske družine, ki so letos, v kriznih časih, povile toliko otrok, kot jih v enem letu ni bilo od časa Jugoslavije, torej od gradnje teh blokov, se bodo sem naselile kasneje, za tem, ko bodo svoje babice pospremili v dom za ostarele, ali pač na ono stran, z malo sreče brez neprijetnega telefonskega klica, s katerim jih bo nekdo obvestil o neznosnem smradu, ki že mesec dni dolgo veje iz stanovanja njihove babice.

Včasih jih srečam, te nekogaršnje babice, ko se počasi opotekajo po stopnicah bloka. Ustavim se in pridržim vrata. Pogovorom se izogibam. Preblizu so, da bi jih lahko pozabila. Vsak šum, vsak ropot, vsako snidenje bi me spominjalo na njihove zgodbe. Tega pa nočem. Za tem, ko izrečem svoj kratek dober dan, ko mi počasi ozdravijo, urno stečem proti kolesarnici, kjer osvobodim svoje kolo in dobesedno pobegnem proti mestu. O starkah iz svojega bloka tako ali tako vem že preveč: čisto vse živijo same.

Med vožnjo proti mestu, v smeri nasprotni od sončnega zahoda, skušam odriniti misel, ki se mi ob srečanju z njimi navadno porodi. To, da nas koncu poti vse čaka isto: občutek sramote ob zavedanju, da svojega telesa ne moreš več nadzorovati, občutek odtujenosti ob čilih in zdravih mladih ljudeh, katerih govorice ne razumeš več, oni pa se ne ustavijo, da bi razumeli tvojo, osamljenost, ker moški tako ali tako umirajo prvi.

Med vožnjo razmišljam, da ne smem več brati. Ne literature, ne časopisov. Samo tako sem lahko povsem varna pred tistim, kar se mi zlovešče, kot kaka Nostradamusova napoved, ki se bo zagotovo uresničila, v mislih izrisuje ob starkah. Literature ne smem brati, ker so v njej vse starke praviloma reducirane na dve vlogi: čarovnice, ali zlobne (in grde) mačehe; časopisov pa zato ne, ker mi novice o starkah ves čas slikajo svet, kot ga nočem videti. Zadnje dni skušam pozabiti na članek o 95 – letni starki, ki so jo pred dnevi na washingtonskem letališču pregledali v mali sobici, ker je, priklenjena na invalidski voziček, mladim fantom iz varnostne službe delovala “sumljivo”, kot so slovenski časopisi povzemali po CNN-u. Skušam odmisliti sram, ki ga je uboga starka morala čutiti, ko so jo uniformirani bebci otipavali in ob tem ugotovili, da ima pri intimnih delih “nekaj težkega”, ko so jo prosili, naj si “preobleče plenico”.

Razmišljanje o starkah je najbolje pustiti ob strani. Človeka zamori. Mnenje si bržkone delim z mnogimi negovalkami domov za ostarele, vsaj, če gre verjeti pripovedim znanke, ki pravi, da je njena babica, odkar je nastanjena v enem izmed domov, nenavadno počasna in neodzivna. “Ugotovila sem, da so na seznamu zdravil, ki jih jemlje, po novem tudi pomirjevala,” mi je razkrila. “Čeprav jih v resnici ne potrebuje, toda tako imajo negovalke mir, saj se jim ni treba ukvarjati z njimi.” Radikalen zasuk te iste zgodbe prihaja iz Nemčije, kjer se s starimi ljudmi po večini sploh ne ukvarjajo več. V te namene raje najemajo tujke, katere potem bajno plačajo, kar je za državno blagajno še vedno ugodneje, kot če bi stare ljudi negovale Nemke. Poanta je tule: Nemci so opazili, da so posledice negovanja starih ljudi tako zelo obremenjujoče za psihično zdravje negovalk, da se skozi proces nege še same negovalke spreminjajo v bodoče negovanke, oziroma pacientke psihiatrov. To pa se Nemcem, ki znajo svojo prihodnost racionalno dobro premisliti, finančno ne izplača. Mnogo bolje je, če tujke svoje probleme soočanja s smrtjo kasneje odnesejo lepo domov. Sicer pa, Nemci dobro vedo, kako neznosno je soočanje s smrtjo, kadar bi v resnici raje gledal stran, kdo bi jim zameril, če so se odločili, da v tej situaciji pač ne bodo gledali.

Kdo bi zameril meni, ki – ko pridem v mesto – včasih sedem na kako klopco (namenoma ne v drevoredu ob hotelu Park – tam stark mrgoli), prižgem cigareto in samozadovoljno tipam možnosti, ki mi jih poletni večer ponuja. Ob tem vem, da se moram samo pognati. Preden to storim, nikoli ne razmišljam o staranju, ne razmišljam o samoti in še manj o umiranju, saj sem vendar mlada, zdrava in privlačna in ves svet je na moji strani.

Kolumna je bila napisana za Življenje na dotik, 05. 07. 2011

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s