Home

“Jaz se ne smejim,” je Philip Roth nekoč resignirano odvrnil fotografinji, ko ga je ta prosila, naj se za potrebe fotografije nasmehne. Namesto nasmeška ji je ponudil enega od tistih izrazov, ki se po zagonetnosti postavljajo ob bok tistemu Mone Lize: sokolji pogled, ki prebada sogovornika, obenem pa – paradoksalno – nekakšen izraz odtujenosti, kot bi bil fizično sicer prisoten, z mislimi pa v neki bolj znosni situaciji. Bržkone nekje sam. Nekoliko namrščeno čelo je ob vsem skupaj namreč nedvoumno.

Toda – kdo je človek na fotografiji, kdo je “največji živeči ameriški klasik”, kot ga radi označimo novinarji, kadar ubiramo bližnjice? Kdo je Philip Roth?

Več kot le “lažna biografija”

Če bi želeli ubrati še eno bližnjico, bi ga lahko poenačili z njegovim alter egom, Nathanom Zuckermanom, junakom številnih Rothovih romanov. Paralele so preveč dosledne, preveč očitne, da bi šli mimo njih. Tako Roth kot Zuckerman sta bila rojena v približno istem času, v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, in v istem mestu – Newarku, oba sta pisatelja, oba, navsezadnje – Juda. Toda če bi v Zuckermanu iskali Rotha, bi udarili mimo, saj “gre le za to, da uporabim, kar potrebujem za pisanje in kar je v ta namen prikladno”, pravi Roth. “Ne gre za zavajanje bralca, o njem sploh ne razmišljam. Zuckerman je rojen v obdobju, ki ga poznam, in ga zato lahko uporabim, to je vse,” skoraj razočarano odgovarja, kadar ga začnejo novinarji siliti z vprašanji o tako imenovani lažni biografiji, kot je svoje pisanje nekoč pravzaprav označil sam.

V podobnostih z Zuckermanom ga torej ne bomo našli. Morda bi se mu bolje približali, če bi šli prebirat njegove biografske podatke? Star je več kot sedemdeset let, beremo, napisal pa je več kot trideset romanov. Za njih je – kot v nekakšnem neverjetnem nizu dobitnih srečk – prejemal literarne nagrade, eno za drugo, za Ameriško pastoralo tudi Pulitzerjevo. Nobelova se mu, vsaj dokler je ne bodo podelili vsem tistim, ki si jo zaslužijo zaradi politične korektnosti, dosledno izmika.

Dobro. Sedaj morda vemo nekaj, a vendar še vedno ne prav veliko. Poskušamo lahko tudi drugače, rečemo lahko na primer tole: Philip Roth je judovski pisatelj. Hm, kaj res? “Natanko vem, kaj pomeni biti Jud in vse skupaj ni preveč zanimivo. Jaz sem Američan. O teh stvareh ne moreš govoriti, ne da bi zagazil v obupne klišeje, ki ne povedo ničesar o človeških bitjih.”

Med literaturo in življenjem

Prav tako bo poskus (psiho)analize klišejski, če rečemo, da je bil dvakrat poročen, vsakič brez otrok. Je torej zaobljubljen zgolj literaturi? Zdi se, da bo najprimerneje, če ga poskušamo ujeti skozi njegova razmišljanja o pisanju; saj kje pa naj bi iskali ustvarjalca, če ne prav v aktu ustvarjanja? Takole je dejal v nekem intervjuju: “Biti pisatelj je obupen način bivanja. Ne pogrešam ljudi, pogrešam pa življenje. Prvih dvajset let pisanja nisem pretirano odkrival življenja, ker sem se v ringu bojeval z literaturo. Ta boj je bil življenje, toda potem sem ugotovil, da sem v ringu povsem sam.” Podobno je govoril tudi na nekem drugem mestu: “Ko pišem, sem sam. Ta akt je napolnjen s strahom, osamljenostjo in tesnobo.”

Zdi se, da smo na pravi poti, kajti vprašanja se na tej točki začnejo pojavljati sama. Če je občutek ob pisanju tako obupen, se gotovo sprašujete, čemu potem sploh piše? “V svojem življenju sem do sedaj doživel nekaj čudovitih mesecev pisateljevanja in to je dovolj… Ukvarjanje z literaturo je pravzaprav odločitev, kot je odločitev vse drugo. Toda dokaj hitro se začneš identificirati s svojim poklicem. To je prvi žebelj v krsti. Potem se desetletja dolgo trudiš, da bi pisal bolje, da bi pisal drugače, vsakič znova začenjaš, da bi sam sebi dokazal, da si zmožen pisanja.” Da si navsezadnje tisto, za kar si se odločil – pisatelj. Kar je postal zato, ker ga življenje zanima: “Hočem ga spraviti na papir, toda potem sem ugotovil, da v mnogih smislih stojim zunaj življenja.”

Se vam zdi to znano? Mar ni to na neki način sorodno odnosu do ustvarjanja (in življenja), ki ga je imel Lojze Kovačič, če pomislimo na nekoga, ki nam je kulturno-geografsko blizu? Kovačič, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti v intervjuju za RTV Slovenija trdil, da če bi mu nekdo postavil “pištolo na čelo in zahteval življenje ali literaturo, ne bi vedel, kaj izbrati”. Kaj ni nekaj podobnega utelešal J. L. Borges, ki je na vprašanja o življenju dosledno odgovarjal s citati iz literature? Zdi se, da sta literatura in življenje pri avtorjih, ki nas vznemirjajo, tako tesno prepletena, tako zelo skoraj “ista stvar”, da bi jih bilo nesmiselno iskati na enem ali drugem mestu, kvečjemu v preseku obeh, toda ravno ta presek je najbolj izmuzljiv.

Morda pa sploh ni pomembno, kdo je Philip Roth s fotografije ali Philip Roth, ki v tem trenutku najbrž nekje na samem piše (stoje, kot je zanj v navadi), dokler piše romane, kot so Umirajoča žival, omenjena Ameriška pastorala, Ogorčenje, Človeški madež in druge, kjer skozi neverjetno sposobnost psihologizacije junakov ne govori le o posamezniku, ne le o Judih, ne le o Ameriki, temveč o tem, da smo v osnovi vsi del iste zgodbe, variacija na temo. Vsi smo – če dovolite to trapasto primerjavo – Nathan Zuckerman. Vsi smo Philip Roth.

“Ravno sem končal roman,” je dejal v še enem izmed intervjujev. “In zdaj moram začeti pisati naslednjega. Ni konca. Obstaja samo en način, da se to konča, veste?” Toda za zdaj ni videti, da bi ga smrt, podobno kot komisija za podelitev Nobelove nagrade, izbrala za naslednjega.

Članek je bil provotno objavljen v Dnevniku, april 2011.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s