Home

“Prišli ste prepozno,” pravi Bukowski v kamero, ki snema dokumentarni film o njem, “novinarji in blondinke z ozkimi pičkami ste prišli prepozno.” Star je čez šestdeset in minilo je več kot deset let, odkar se je odločil, da zapusti službo na poštnem uradu in skuša živeti od pisanja. Bukowski, ki je v svojem življenju opravljal več različnih služb, kot jih je v danem trenutku mogoče videti na oglasni deski zavoda za zaposlovanje, je šele pri svojih devetinštiridesetih letih postal svoboden, da lahko dneve posveča izključno pisanju.

A tudi to ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo dobrega (in predvsem iznajdljivega) človeka z imenom John Martin, ki se je odločil osnovati malo založništvo Black Sparrow, da bi izdajal Bukowskega in njemu podobne prezrte avtorje. Ob tem je z Bukowskim osnoval mali pakt: “Pusti službo na pošti,” mu je dejal, “posveti se pisanju, jaz pa ti bom vsak mesec dajal po 100 dolarjev.” Izračunala sta, da je 100 dolarjev znesek, ki ga Bukowski potrebuje za plačilo najemnine in preživnine za hčerko, hrano in alkohol. S tem se je počasi začela pot z ulic v svet slave in odobravanja, ki si ga je tako dolgo želel: najprej so prišla vabila na gostovanja, vabila na branja, knjige so kmalu postale uspešnice tako v ZDA kot tudi v Evropi, sledila je filmska industrija in na koncu, seveda, so prišle tudi lepe ženske.

Predvsem s slednjimi Bukowski dolga leta ni imel sreče. Akne, ki so ga doletele v adolescenci, so mu tako hudo uničile obraz (bojda je šlo za najhujšo obliko aken, kar so jo zdravniki kdaj videli, v starih letih pa je, ironično, dobil prav tako obliko hemoroidov), da je izgubil še tisto malo samozavesti, ki mu je preostala po večnih tepežih z jermenom, ki jih je bil deležen od svojega očeta. “Ta sadistični prasec”, kot mu je dejal Bukowski, se je nad sinom rad izživljal tako, da ga je že šestletnega vsako soboto silil kositi travo pred hišo, pri čemer je moral paziti, da po košnji ne ostane niti ena sama bilka, sicer ga je čakal jermen. In jermen ga je, kakopak, čakal vedno. Njegova mama Kate, rojena Nemka, se ob tem ni nikoli postavila za sina, zaradi česar ni presenetljivo, da Bukowski o njej zapiše: “Do matere ne čutim ničesar. Vsa čustva, ki so kdaj obstajala, so izginila, ko sem jo videl nemo opazovati očetovo izživljanje nad mano.” Tepež pa ni bil edini način očetovega izživljanja. Ko je ugotovil, da Bukowski na pisalnem stroju ne piše seminarskih nalog za študij (poskušal je s študijem novinarstva, a ga je kmalu opustil), temveč mu služi za pisanje kratkih zgodb, ga je skupaj s popisanimi listi, oblačili in bolj ali manj vsem, kar mu je prišlo pod roko, zagnal na nesrečni travnik. Ta podatek je zanimiv, če ga postavimo ob bok nekemu drugemu: ko je Bukowski začel objavljati prve zgodbe v “underground” časopisih, je oče te objave ponosno odnesel pokazat v službo. In ker sta s sinom nosila isto ime, se je pred sodelavci hvalisal, kako je zgodbe napisal sam. Kadar Bukowski v dokumentarnem filmu z naslovom Born into this (2003) opisuje svoje otroštvo, se mu v stavke ves čas vriva ena in ista besedna zveza: horror story. Srhljivka.

Leta, ki so sledila tistim pod starševsko hišo, so bralcem Bukowskega, ki jih je po vsem svetu veliko, znana iz njegovih romanov, kratkih zgodb, pesmi, kolumn, ogromne zapuščine tekstov. Bukowski ni le pijančeval, kot da jutri ne obstaja, temveč je na tak način tudi pisal. Pisal je ogromno, po nekaj zgodb na teden ali nekaj pesmi na dan. In pisal je skoraj izključno tisto, kar je tudi doživel (z nekoliko olepšavami, seveda). Denimo, ko je v kolumni Zapiski starega pokvarjenca bentil čez ekipo, ki je o njem delala dokumentarni film, in ga je režiser kasneje okrcal, češ, čemu tako pišeš o nas, je Bukowski dejal: “Ti delaj na filmu, meni pa pusti pisanje. Tu sem šef jaz.”. Svoj prvi roman, Post Office (Pošta, Založba Primus, 2009), ki je v slovenskem prevodu izšel šele nedavno, je napisal v rekordnih treh tednih in mnogi trdijo, da je to hkrati tudi njegovo najboljše prozno delo. Zaradi neumornega udrihanja Bukowskega po pisalnem stroju (“dobi si velik pisalni stroj/ in ko gredo koraki gor in dol/ pred tvojim oknom// udari po tej stvari/ udari močno// naj bo to borba težke kategorije// naj bo kot bik ko prvič navali”) se je zameril marsikateremu sosedu in nekoč so mu prepovedali pisati po pol deseti zvečer. Bukowski se prepovedi, tako kot večine drugih v življenju, ni držal, saj je ravno zvečer postal “kot bik, ko prvič navali”. Menjavanje stanovanj, služb, punc, pa tudi prijateljev, pri čemer je vsakega izmed njih prej ali slej užalil, je bilo zanj del vsakdana. Beatniškega pesnika Harolda Norseja, znanega homoseksualca, je denimo izredno užalil s svojim argumentom, zakaj mu ni posvetil zbirke, kljub temu, da je ves čas obljubljal, da mu jo bo: “Veš, Hal, če bi napisal prijatelju Norseju, bi ljudje mislili, da sva… No, saj razumeš.”

Bukowski ni bil le kronični alkoholik, sodeč po zapisniku psihiatra, ki ga je pregledal, da bi ugotovil njegove sposobnosti služenja vojske, je bil tudi 4-F. Po domače povedano: Bukowski je bil po mnenju psihiatra nor. Ta je v poročilo pripisal: “Preobčutljiv za opravljanje vojaške dolžnosti.” Do zanimivega zaključka o njem je prišla tudi njegova nadrejena na pošti, ki se ji je Bukowski, v službi vedno tih in ne meneč se za nikogar, zdel “nekoliko degeneriran”. Če kaj, lahko o Bukowskem trdimo vsaj to, da je bil izredno zanimiva osebnost. Svoje bitke je najraje bojeval sam, zato se ni čutil povezanega ne z beat generacijo, h kateri so ga včasih prištevali, ne s hipiji, ki so v šestdesetih preplavili ulice Los Angelesa. Koncept reševanja sveta z uživanjem LSD mu ni šel v račun in povečini se mu je zdelo, da so hipiji nekoliko zašli. Kot se je izkazalo kasneje, se ni motil. Beatniki so mu šli na živce, ker so bili povečini homoseksualci. Kot piše Howard Sounes v biografiji, bi slednje znalo biti znamenje zakrivanja njegove lastne biseksualnosti. Bukowski je svojega prijatelja Hala namreč rad izzival, naj mu pokaže penis, on pa mu bo svojega. Nekoč je tudi, kot trdi sam, “čisto ponesreči” analno občeval z nekim moškim. Eno od bolj presenetljivih dejstev o Bukowskem pa je vendarle njegovo navijanje za Hitlerja, ki se mu je zdel “velik človek”. Toda tisti, ki so ga poznali, trdijo da je šlo samo za eno od njegovih provokacij, po drugi strani pa drži tudi to, da so ga od nekdaj privlačili ljudje z “izjemno energijo”.

“Pišejo mi neki bralci in pravijo, da sem njihov vodja, da sem prerok izgubljenih,” je zapisal v pismu prijatelju v obdobju, ko je postajal slaven. “Toda jaz sem tisti, ki je izgubljen.” Bukowski je večino svojega življenja res preživel izgubljen na ulicah, izgubljen v barih, ali, kot bi o tem najbrž dejal sam, “nekatera življenja so bila ustvarjena, da bi jih zabili”, a vendar: “Vedno ohrani malo iskrico,” je dejal v dokumentarnem filmu, “ta iskrica lahko kadarkoli zaneti požar.” In res se zdi, da je iskrica z Bukowskega preskočila na številne umetnike po svetu, od glasbenikov do literatov, filmarjev in igralcev… Med največje fane Bukowskega se na primer štejeta Bono Vox in Johnny Depp, brez z Bukowskim zanetenega požara pa ni šlo niti pri nas: med drugim je dobro podkuril najmanj pesniku in pisatelju Juriju Hudolinu ali pesniku Tomislavu Vrečarju ter še mnogim drugim, čeprav smo Bukowskega na neki točki gotovo brali vsi. Razen seveda tistih mlajših, ki ga še bodo, in razen literarnih znanstvenikov, ki vam tega, da jim je všeč Henry Chinaski, najbrž ne bodo nikoli priznali.

Članek je bil prvotno objavljen v Dnevnikovem Objektivu, 04. 07. 2009

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s