Home

Andrej Nikolaidis, 1974, pol Črnogorec, četrt Grk in četrt Srb, najvidnejši pisec kroga sedmih avtorjev, v povezavi s katerimi se v zadnjem času govori o črnogorskem literarnem bumu. Nikolaidis je te dni v okviru festivala Fabula gostoval v Sloveniji, kjer je med bralce pospremil prevod svojega petega romana Mimesis.

Mlad pisatelj, kolumnist in kritik, je razdelil bralce bivše Jugoslavije na dva tabora: na tiste, ki ga obožujejo zaradi gorečnosti, s katero izreka, kar neizpodbitno verjame, in na tiste, ki ga goreče sovražijo. Zaradi načrtnega sesuvanja črnogorske patriarhalne tradicije, zaradi prepričanja, da je človeška neumnost, ko je sledila besedam velikega Njegoša, povzročila genocid, predvsem pa zaradi trdne drže pripovedovalca, ki ‘ne namerava zamolčati očitnega’, Nikolaidis živi ‘na robu incidenta’. Vsakodnevno prejema anonimne grožnje, vsakič, ko stopi na ulico, postane ‘hodeča tarča’.

Kljub vsemu Nikolaidis pripoveduje – kot je zapisal nek hrvaški kritik – kot da nima predhodnikov in kot da ne bo imel naslednikov.

Ena izmed stvari, ki jih sovražite –  enako kot glavni junak Mimesisa – so potovanja. Kako so vas pripravili do tega, da pridete v Ljubljano?

Na vse pretege sem se trudil, da bi to potovanje preložil. Poslal sem tenkočuten mejl o vseh obveznostih, ki jih imam v službi, povedal sem, da moram iti v Sarajevo promovirati knjigo, kar je bilo res, nisem lagal. Ugotovil sem namreč, da moram biti v petih dneh tako v Sarajevu kot v Ljubljani, torej dve potovanji v zelo kratkem času, kar je pravzaprav več, kot potujem v celem letu, mogoče celo več kot potujem v nekaj letih. In to se mi je zdel velik problem. Kot znan paranoik, se bojim tudi letenja z letalom. Ampak potem so mi zelo jasno našteli katere obveznosti imam in sem kljub vsemu prišel. Ni mi žal, ravno nasprotno, mislim, da bi naredil veliko napako, če ne bi prišel

Na novinarski konferenci ste dejali, da je prevod v slovenščino za vas zelo pomemben, ker bodo tako roman prvič brali ljudje, ki niso tako zelo obremenjeni s celotno vojno situacijo.

Prevod v slovenščino je pravzaprav prvi prodor Mimesisa, ali kateregakoli mojega romana, na Zahod.

Na konferenci so se vsi smejali, ko ste povezali Slovenijo z Zahodom…

Smejali so se, ampak – tako kot ima vsak svoj Vzhod, ima tudi vsak svoj Zahod. In vsak ima svoj Balkan. Čeprav Balkan je nekaj, kar v resnici ne obstaja. Balkan je drugo ime za strah pred iracionalnim. Tako smo za Slovenijo Balkan mi. Na primer za Hesseja je Balkan predstavljal Dostojevski. Kajti Hesse je verjel, da Dostojevski predstavlja grožnjo Zahodni racionalistični tradiciji.

Na osnovi tega, kar sem o Sloveniji bral in po tem, ko sem prispel sem, vem, da Slovenija pripada Zahodni racionalistični tradiciji. S Črno goro je drugače. Ampak hotel sem povedati, kar sem že omenil na konferenci, da bo Zahodna civilizacija – če se Spenglerjeve napovedi uresničijo in pride do konca le-te – ostala v spominu predvsem zaradi svojega skepticizma. Ne zaradi razvoja tehnologije, ne zaradi velikih umetniških del, zaradi skepticizma. Mislim, da je skepticizem največji dosežek Zahoda. Skepticizem pa ni nekaj, kar bi imelo v Črni gori posebno vrednost. Zato ker je v patriarhalnih družbah – in kadar je družba patriarhalna, je po naravi tudi totalitarna – skepticizem bolj sovražnik, ne samo, da nima posebne vrednosti. Na ta način je Črna gora funkcionirala in o tem govori roman Mimesis. In v tem smislu se s prevodom v slovenščino roman pojavlja znotraj povsem drugega konteksta. Prvič ga berejo ljudje, ki prihajajo iz racionalistične tradicije in iz tega aspekta me zanima slovenska recepcija romana. Mislim, da bi se lahko slovenski bralec znašel v situaciji, kjer bo roman razumel kot absolutno fikcijo, kot neko vrsto utopije. Sicer se ne dogaja v prihodnosti, temveč v nedavni preteklosti, ampak zadovoljuje pa vse parametre tega žanra. Toda ta roman vendarle ni utopija! To ni swiftovska literatura. Ne govori o Liputancih, govori o živih ljudeh in o družbi, ki še danes obstaja.

Roman je sestavljen iz treh pripovednih tokov. Poleg politično angažiranega, je tu še družinska saga in neke vrste ljubezenska zgodba. Se bodo v Sloveniji torej končno lahko ti trije tokovi dojemali enakovredno?

Tako je, politična plast romana je ena od najmanj treh. Ampak gorečnost tega političnega dela skoraj malo prekriva ostala dva, zato je bila moja največja dilema ob pisanju romana, če ne bi raje malo zrahljal ta politični del, enostavno zato, da bi druga dva, melodramski in saga o družini Teofilis, prišla bolj do izraza.

Roman ste napisali v treh tednih?

Ja, želel sem ohraniti histerično intonacijo pripovedovalca, ampak težko je biti histeričen dlje od treh tednov. Pravzaprav ni težko, ampak škodi zdravju (smeh). To je en razlog. Drug razlog, da sem roman napisal v treh tednih, je v tem, da ne začnem pisati, dokler ne sestavim vsega v glavi. Zame je proces pisanja bolj ali manj fizično delo. Enostavno kopičim roman v glavi, dokler mi ne postane nelagodno zaradi količine zgodbe v možganih in potem to stresem ven. Običajno gre hitro. Razen lektorskih posegov v besedilo, drugih skorajda ni, nikoli se mi še ni zgodilo, da bi kasneje menjal kaj temeljnega v romanu, na primer samo strukturo.

Pravite, da ste želeli ohraniti histerijo pripovedovalca. Od kje ta histerija prihaja, kaj jo povzroča?

Histerija prihaja iz nelagodnosti, ki jo čutim ob družbi, v kateri živim. Ta nelagodnost pa nadalje prihaja iz tistega, kar opisujem, kar je moč občutiti na vsaki strani Mimesisa. V devetdesetih mi je bilo neverjetno nelagodno v Črni gori. Meni in ljudem, ki so mi podobni. Ker je vojna mašinerija pogoltnila skoraj celo družbo. Liberalna zveza Črne gore je bila edina protivojna partija, in za njo so glasovale samo manjšine, deset ali dvanajst odstotkov. Vse ostalo so bile izredno vojno nastrojene, izredno desničarske partije. In v takšnih okoliščinah paranoja cveti. Ugotovite, kako zelo osamljeni ste, ob enem pa nimate predstave, kako bi se lahko zadeve obrnile na bolje, enostavno ne vidite, kako bi se lahko naredil ta obrat, da bi vaših dvanajst odstotkov naenkrat postali večina. Kar se je kasneje sicer zgodilo – neverjetno je postalo mogoče. Tisti, ki so bili proti vojni in za neodvisno Črno goro, so na koncu le dobili želenih petinpetdeset odstotkov. Mislim, da je to največji podvig črnogorske družbe. V desetih letih se je prebivalstvo Črne gore preobrazilo iz vojne mašinerije v mašino racionalnih volivcev, ki so racionalno ocenili, da je neodvisnost najboljša za prihodnost države. In to je vsekakor največji podvig te družbe.

V tej družbi, v teh okoliščinah, se je oblikovala tudi skupina prodornih črnogorskih piscev …

Veste kako nas kličejo stari črnogorski komunisti … ti so bili razdeljeni v dva tabora, kot, seveda, tudi ostala črnogorska družba, eni so bili za Srbijo, drugi za Črno goro … in ti, ki so bili za Črno goro, so nas klicali ‘sedem sekretarjev SKOJ-e’. (smeh)

V kolikšni meri so okoliščine vplivale na nastanek nove črnogorske literature? Je takšen radikalen boj s svetom pomemben za nastajanje dobre umetnosti?

Mislim, da je imel Hoelderlin prav, ko je zapisal, da tam, kjer prebiva nevarnost, raste možnost rešitve. Ali pa tisti legendarni citat – vse veliko nastane v borbi. Nova črnogorska literatura sicer ni velika literatura. Je pa boljša od tiste, ki je nastajala pred njo. Ravno zato, ker je nastala v borbi. Borili smo se z norostjo, borili smo se za osebno eksistenco. Bili smo popolni outsiderji v vsakem pomenu besede. Skozi to borbo se je formirala naša poetika. Je sicer raznorodna. Balša Brković piše precej drugače od mene; potem je tu Ognjen Spahić, odličen je, verjetno najboljši stilist, ne samo v črnogorski književnosti, mislim, da je najboljši stilist na prostoru srbsko-hrvaškega-bosansko-črnogorskega jezika.

V enem intervju ste rekli: končno smo boljši od Srbov.

Mislim, da je v tem trenutku črnogorska književnost res boljša od srbske. Mogoče je stvar politična, ampak recepcija naše literature v Bosni in na Hrvaškem je precej boljša. Srbski pisci se niso borili s tem, s čimer smo se mi. Imeli so iste razloge, bili so v isti situaciji, ampak se niso borili. Zato Teofil (srbski kritik Teofil Pančić, op. avt.) pravi, da se njihova literatura izogiba ključnim vprašanjem. Ne morete pisati eskapistično, razen, če živite na Manhattnu in letno zaslužite pol milijonov dolarjev. Jaz živim v Ulcinju, kjer prebiva 20.000 ljudi in so mesečne plače v višini 200 evrov, cene pa so iste kot v Ljubljani, živim tam, kjer se strelja ob verskih praznikih, kjer sem vsakič, ko pridem iz stanovanja, hodeča tarča. Zaradi tistega kar govorim, ker enostavno govorim, kar mislim in ker je moje mišljenje drugačno od drugih, živim na robu incidenta. Kaj bi v mojem primeru pomenila eskapistična literatura?

Kdaj so se pojavile grožnje – ob tožbi Kusturice, do katere je prišlo, ker ste v eni izmed svojih kolumn zapisali, da je bil ‘orožje v rokah Miloševića’?

To s Kusturico je bil pravzaprav eden najmanjših problemov. Kar me iritira, je ogromna količina anonimnih groženj.

Verjetno je potrebnega precej poguma, da zapišete, da je v Njegoševem Gorskem vencu zapis genocida.

Danes zgodovinarji pravijo, da se to, o čemer govori Gorski venec, pravzaprav sploh ni zgodilo. Ampak – četudi se poboj ni zgodil prej, je bil zapisan in zato se je zgodil kasneje. Dejanja Radovana Karađića so bila kot performens po scenariju Petra II. Petrovića Njegoša. Zato seveda ni kriv Njegoš. On je samo napisal knjigo. Je pa kriva politična elita, ki je iz tega naredila svoj politični program. Temu političnemu programu se danes sodi v Haagu. Kar se mene tiče, tukaj ne gre za pogum, gre samo za to, da ne želim zamolčati očitnega.

V eni izmed svojih kolumn ste avguštinovsko zapisali, da se zlo vrača k tistim, ki so zlo ustvarili.

Seveda. Zločinca lahko dočaka samo zlo. Neodvisna Črna gora seveda ne more spremeniti, kar se je zgodilo v devetdesetih. Tega niti ne rabi spreminjati, nasprotno, ta družba mora biti zagotovilo, da se bo dokončno razčistilo, kaj je kdo počel v devetdesetih in hkrati zagotovilo, da se bo razumelo, da neodvisnost pomeni samo možnost. To možnost se lahko dobro izkoristi, lahko pa se jo tudi zapravi. To je torej situacija, v kateri se Črna gora trenutno nahaja. Ubranila je svojo pravico do obstoja in to je že nekaj. Dobila je tudi upanje, da bo morda nekoč postala olikana evropska država in to je še več. Dokler ni dobila samostojnosti, je Črna gora služila Srbiji kot rezerva, iz katere so črpali vojake, bila je vojaško društvo, obsojeno na izumrtje. Ravno v dejstvu, da temu ni več tako, je največja zmaga.

Če se še malo ustaviva ob ideji o zlu. V romanu je na primer misel, da zlo biva tam, kjer biva neumnost. Zanimiv trenutek zgodbe je, ko glavni junak, vaš alter ego pravzaprav, ob največjem mrazu sreča soseda, ki med dvema limonovcema napol gol dela sklece. Svoje početje sosed obrazložili takole: Kot je rekel Njegoš – zdrav duh v zdravem telesu. V tem trenutku se glavni junak zave, da bodo neumni ljudje uničili njegov svet.

Do danes ne razumem, kako so bili lahko ljudje v Srbiji in Črni gori tako neumni, da so verjeli, da se Srbija in Črna gora v Mariboru branita, in ko se tukaj nista obranili, sta se branili v Vukovarju, pa v Dubrovniku, v Sarajevu … V vsem tem času so se sežigali gradovi, ubijalo se je ljudi … Naši meščani, dobri meščani Srbije in Črne gore pa so verjeli, da branijo svojo domovino! Pazite – branijo bratstvo in enakost! Bratstvo in enakost branite tako, da ubijate brate. To je bila propaganda, v katero so ljudje verjeli. Seveda – nihče ni tako zelo neumen. Oni niso v to verjeli, ker bi bili tako neumni, ampak so tako verjeli, ker so tako izbrali. In tukaj na sceno stopa to famozno zlo. Ki seveda je povezano z neumnostjo. Na tem prostoru je zelo dobro prišlo do izraza, da neumnost sicer ne proizvaja zla, mu pa pušča odprt prostor, na katerega lahko zlo stopi.

Ideološka propaganda je bila pravzaprav precej podobna ameriški – koncept vojne za mir ni daleč od koncepta vojne za bratstvo in enakost.

Črnogorci so bili v odnosu do Američanov pravzaprav avantgarda: napad na Dubrovnik se je imenoval ravno vojna za mir. To sintagmo si je izmislil Svetozar Marović, eden od takratnih vodilnih ljudi, sedaj je izstopil iz politike. Državni časopis Pobjeda je tiskal prilogo ‘vojna za mir’, kjer so poročali o dogodkih … Kasneje smo ugotovili, da so ameriška administracija in Bush prevzeli to genialno idejo Svetozara Marovića. Ko sem doumel, da je Amerika začela prevzemati črnogorske modele, sem vedel, da bo šlo vse po zlu. Ugotovil sem, da se konec zares bliža. Mala, lokalna norost, je naenkrat postala globalna norost. Proces evropizacije Balkana se odvija zelo počasi, če se sploh odvija. Zagotovo pa se dogaja nekaj drugega – balkanizira se svet! Mi na Balkanu zelo dobro vemo, kakšna nevarnost tu preži.

Kakšna je rešitev za osebno bivanje, ko se soočate s tovrstnimi problemi, kako se pravzaprav soočate s svetom?

Življenje in preživetje sta generalno precenjena. Vsi znajo živeti. To ni posebej zahtevna veščina in po tem se nihče ne razlikuje od drugih. Preživeti znajo tako neumni, kot pametni, genialni in dementni …

Naj dopolnim vprašanje: glavni junak Mimesisa – ki je zelo resigniran, zavestno se hoče ograditi od sveta – na primer pravi, da je svet mogoče dojemati samo prečiščen, samo skozi umetnost, skozi glasbo in literaturo.

Moj obrambni mehanizem je takšen: od sveta vzamem in v sebi zadržujem samo tisto, kar je najboljše. Če gre za alkohol, bo to kak dober viski iz irskega otočja, če gre za cigarete, so to dobre cigarete, če gre za umetnost, potem je to dobra umetnost. Cigareti, alkohol in droge niso strupi. Strup je tisto, kar vpijamo iz družbe, tisto, s čimer nas družba hrani. To so pravi toksini. Te toksine, ki jih proti svoji volji sprejemam, kasneje mečem ven. Preobrazim jih v pisanje, Mimesis je jasna artikulacija tega. Nisem prepričan, da je to zdrav način življenja in da bo človek, ki tako živi, živel dolgo. Vem pa, da je bolje, kot da bi te stvari, s katerimi nas družba hrani, trpel. Tega nikoli nisem mogel.

Intervju je nastal za Delove Književne liste, 2006.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s